2009: Brezžično omreženje Ljubljane

Prihodnje leto se bo slovenska prestolnica menda pridružila rastočemu številu mest z vzpostavljenim brezžičnim omrežjem WLAN. Ko so zakrožile prve napovedi tega projekta, nas je pri Monitorju zaskrbelo, da se mestna občina Ljubljana (MOL) spet spušča v ekstravaganten projekt brez pravega smisla, namesto da bi poskrbela za dejanske potrebe prebivalcev. A kot kaže, naša skrb ni bila na mestu. Še več, kot je projekt zastavljen, lahko mestu in prebivalcem prinesel silno veliko koristi, čeprav skriva tudi nekaj pasti.

V ZDA omrežja MunFi rastejo kot gobe po dežju. Vendar skoraj enako hitro tudi umirajo. Vir: Wired.

Globalno stanje

Projekti mestnih omrežij WLAN, na splošno imenovani MuniFi (Municipal WiFi), se v razvitem svetu pojavljajo že več let. V ZDA je bila ena izmed temeljnih ambicij številnih MuniFijev poskrbeti za vseprisoten in poceni dostop do interneta za vse prebivalce, to pa je posledica številnih dejavnikov, ki so značilni za ZDA. Kljub temu da so Američani "izumili", oziroma vsaj popularizirali širokopasovni dostop do interneta, so se njihovi ponudniki že leta nazaj zacementirali na svojih položajih in v razvoj osnovnih omrežij vložili znatno manj kot njihovi evropski in daljnovzhodni kolegi. Posledično imajo danes v ZDA v povprečju nižje hitrosti prenosa, saj telefonske linije niso primerne za najnovejše tehnologije xDSL, kabelska omrežja so daleč od evropskih 100 Mb/s rekordov, optika do doma (FTTH) pa so le mokre sanje. Evropski trg (razen britanskega, ki je dokaj blizu ameriškega) je po drugi strani dokaj napreden, pri čemer je infrastruktura slovenskih ponudnikov med boljšimi, sploh na področju optike. Daljni vzhod, predvsem Japonska, Južna Koreja in Singapur, pa so povsem drugo zgodbo, saj je na Japonskem običajna hitrost dostopa do interneta 100 Mb/s, naročnina na gigabitno povezavo pa je dobrih 30 evrov na mesec.

Kar nekaj ameriških mest je prišlo na zamisel, da bi to vrzel v infrastrukturi zapolnili z brezžičnimi omrežji. Tehnologije WLAN, uradno znane kot IEEE 802.11 b, g ali zdaj tudi n, so na prvi pogled odlična rešitev, vendar se je pri sami vpeljavi precej zalomilo. Frekvenčni spekter za omrežja WLAN je namreč brezplačen in večanje števila baznih postaj začne na neki točki motiti signal. Prav tako zidovi, drevesa in druge ovire znatno zmanjšajo zmogljivost omrežja, ki ga zaradi motenj ni mogoče ojačati z dodatnimi baznimi postajami. Tako so se stroški izgradnje omrežja nezadržno večali, kakovost dejanske storitve pa je bila za končne uporabnike precej podpovprečna. Kljub temu je mestom, kot je San Francisco, kljub temu uspelo na omrežja WLAN priklopiti uporabnike v revnejših delih mesta, ki si drugačnega dostopa do interneta ne bi mogli privoščiti.

Dostopne točke za javna omrežja Wifi so robustnejša od naših domačih mlinčkov. Predvsem pa so primerna za rabo na prostem.

Ljubljanski koncept

Ljubljana ima nekoliko drugačen koncept. Kot sta razložila direktor mestne uprave in vodja projekta vzpostavitve omrežja WLAN Vasja Butina in svetovalec projekta, nekdanji direktor predhodnika Agencije za pošto in elektronske komunikacije Nikolaj Simič, ljubljansko omrežje MuniFi ne bo namenjeno predvsem prebivalcem, temveč samemu mestu. A razlage se je treba lotiti po vrsti, najprej z infrastrukturo.

MOL že ima v lasti razvejeno optično omrežje, s katerim krmili vse semaforje v mestu. Poleg tega so za polaganje dodatnega optičnega kabla pripravljeni jaški do vsake svetilke ulične razsvetljave. Semaforji in svetilke bodo primarne lokacije baznih postaj WLAN. Medtem ko bodo nekatere bazne postaje povezane v to optično omrežje, jih bo večina med seboj povezanih brezžično z uporabo tehnologije mesh, nove optične povezave pa se bodo vzpostavljale po potrebi. V prvem koraku, naslednje leto, naj bi ljubljanski MuniFi pokrival 15 kvadratnih kilometrov središča mesta, do leta 2011 pa celotno območje občine. Pri tem bodo neposeljeni deli, denimo Golovec in Rožnik, izvzeti. Predvidena stopnja pokritosti bo povečini zunanja, ne pa tudi v poslopjih. Predvidene hitrosti prenosa bodo več kot spodobne, saj naj bi omrežje sprva temeljilo na standardu IEEE 802.11g, ko bo potrjena končna različica, pa na 802.11n, fizični priklop na optiko pa bi moral zagotoviti tudi dovolj zmogljive hrbtenične povezave.

Za izvedbo projekta so na MOL izbrali javno-zasebno partnerstvo. To pomeni, da bodo sodelovali s podjetjem, ki ga bodo izbrali na razpisu. Ocenjujejo, da bo to najverjetneje eden izmed večjih ponudnikov dostopa do interneta, saj bo moral v ljubljanski MuniFi priključiti tudi svoje omrežje in omogočati dostop do MuniFija tudi drugim ponudnikom. Najverjetnejša kandidata za to partnerstvo se zdita Telekom Slovenije in T-2, čeprav lahko preseneti še kakšno drugo podjetje.

Komu bo namenjen ljubljanski MuniFi?

In komu oziroma čemu vse bo to omrežje namenjeno? Polovico zagotovljene pasovne širine bo zasedal MOL za lastne potrebe. To med drugim vključuje tudi prvo, na kar pomislimo ob mestnem omrežju WLAN - dostop do interneta za vse meščane in turiste. A ta dostop bo omejen s količino prenesenih podatkov, tako da bo omogočal le osnovni dostop do spleta, elektronske pošte in podobnih storitev. Za resnejši dostop do interneta bo treba plačati ponudniku dostopa do interneta. To bo v osnovi sicer zgolj imetnik koncesije, vendar naj bi v skladu z MOLovimi načrti to storitev ponujali tudi drugi, saj bo koncesionar moral konkurentom dovoliti dostop do omrežja MuniFi.

V MOLovo polovico pasovne širine poleg osnovnega dostopa do interneta sodi še marsikaj drugega. MOL namerava prek tega omrežja - tako WLAN kot optike - zagotoviti dostop do interneta in IP telefonijo za vso svojo upravo in javna podjetja. S tem nameravajo doseči visoke prihranke. A to je zgolj internet. Notranji promet omrežja bodo zasedale števile pametne naprave, denimo kamere. Tako je v načrtih, da bo večina semaforjev opremljena s kamerami, ki se bodo aktivirale, ko bodo zaznale, da je vozilo prevozilo rdečo luč. Tak dogodek bo posnet in posredovan mestnemu redarstvu in to bo lastniku vozila izstavilo kazen. Te kamere bodo lahko nastavljene tudi za meritve prekoračitev hitrosti in tudi za morebitno zaračunavanje vstopa z vozilom v središče mesta (congestion charge), podobno kot v Londonu. Druge kamere bi lahko nadzorovale divja odlagališča odpadkov in prostore, kjer je prepovedano parkirati. Kot je zagotovil direktor Butina, MOL s tem ne namerava kršiti pravic državljanov, saj se bo držal vseh zakonov o varovanju podatkov do potankosti. To pomeni, da tako nameščene kamere ne bodo snemale nepretrgoma, temveč se bodo zgolj vklopile ob dogodkih, na katere so naravnane (gibanje, hitrost ipd.). Druga zanimiva možnost so avtobusi LPP. Ti bodo potnikom zagotavljali dostop do interneta na območju, kjer bo omrežje na voljo, poleg tega bo vsak avtobus pošiljal v omrežje podatke o svoji lokaciji. Uporabniki avtobusnih storitev bodo lahko prek spleta ali mobilnega telefona preverili, natančno kako daleč je avtobus, s katerim se želijo odpeljati, in kdaj bo na njihovi postaji. Omrežje naj bi se uporabljalo tudi za odčitavanje števcev na daljavo v realnem času in celo digitalno oglaševanje na reklamnih panojih. Vsi ti načrti seveda še niso dokončni, temveč zgolj indikacije zmožnosti omrežja MuniFi.

Dostopne točke bodo predvidoma nameščene na semaforjih, saj do večine že danes vodijo optične povezave.

Konkurenca trgu

Eden osnovnih problemov tega projekta v podjetniško naravnani (tj. kapitalistični) družbi, kot je naša, je to, da je mesto z denarjem davkoplačevalcev lahko nelojalna konkurenca na določenih trgih. Tako bi omrežje MuniFi lahko odžiralo uporabnike ponudnikom klasičnega in mobilnega dostopa do interneta in jih najverjetneje deloma tudi bo. Na ponudnike dostopa ožičenega interneta bo imelo manjši vpliv, saj bo ljubljansko omrežje MuniFi dosegljivo predvsem zunaj na prostem, ne pa popolnoma tudi v zgradbah, saj stene precej omejijo prepustnost. To je pravzaprav dobra lastnost, saj posledično omrežja WLAN domačih uporabnikov ne bodo motila omrežja MuniFi in nasprotno. Kot je razložil svetovalec projekta Simič, bi se v omrežje MuniFi lahko priključili tudi uporabniki v stanovanjih; to bi lahko preprosto rešili z nekaj dodatne opreme (usmerjevalnik z zunanjo anteno, ki pobira signal na prostem in ga prek notranje antene po drugi frekvenci pošilja po zgradbi). Za to so se odločili v Luksemburgu, vendar mesto zaenkrat nima takih načrtov. Poleg tega bo osnovni dostop omejen po količini prenesenih podatkov, tako da ne bi bil primeren za osnovni dostop do spleta. Seveda pa takšno storitev lahko ponudi telekomunikacijsko podjetje, ki bo partner mesta v tem projektu, oziroma tudi drugi ponudniki dostopa do interneta, če se bodo odločili sodelovati. Bolj neposredno je MuniFi v konkurenci z mobilnim dostopom do interneta, vendar želijo na MOLu prav zato pritegniti čim več operaterjev kot partnerjev, da si dostop prek MuniFi in omrežij GSM/UMTS ne bi pretirano konkurirala, temveč bi se dopolnjevala. To je sicer v osnovi nekoliko manjši problem za Mobitel in sčasoma Si.mobil, ki s hitrim dostopom do interneta pokrivata večino države, saj to njunima storitvama daje krepko komparativno prednost, T-2, ki pokriva predvsem urbana središča, pa je tu lahko v precejšnjem minusu.

Predvideni strošek prve faze razvoja je 4,35 milijona evrov. To vključuje nakup omrežne opreme za brezžično omrežje (500 dostopovnih točk) in polaganje 35 kilometrov novih optičnih kablov za potrebe pokritja 15 kvadratnih kilometrov središča Ljubljane. S to naložbo bo po mnenju Vasje Butine mesto prihranilo pri stroških dostopa do interneta in telefonije v le nekaj letih skorajda enak znesek, poleg tega bo prebivalcem in obiskovalcem mesta ponudilo znatno višjo raven storitev kot večina drugih mest na svetu. Če bo vse delovalo, kot so si zamislili, bi lahko imeli celo prav.