Brez žic, sedemnajstkrat
Možnost brezžične omrežne povezave že nekaj časa ponuja vsak prenosnik, v vedno večjemu številu pa se jim pridružujejo tudi pametni telefoni in druge naprave, ki jih imamo doma. Brezžični usmerjevalnik je tako skorajda nujen člen v domačem omrežju.
Nakupovanje usmerjevalnika je glede na velikansko ponudbo težko opravilo. Medtem ko vsak izdelovalec ponuja vsaj pet različnih modelov, dodatno zmedo povzroča to, da so si nekateri modeli med seboj fizično povsem enaki. V pomoč niso embalaže, ki vsaka na svoj način obljubljajo neverjetne hitrosti, kilometrske domete in plejado funkcij z imeni, ki si jih je izmislil marketinški oddelek izdelovalca. Seveda so med izdelovalci razlike in je mogoče najti tudi take, ki z obljubami ne pretiravajo in naštevajo le gola tehnična dejstva. Tako bi tudi moralo biti, saj bi doma raje imeli najgrši usmerjevalnik pod soncem, da bo le stabilno usmerjal promet po domačem omrežju.
Tako mora biti prvi korak, ko se lotimo nakupa usmerjevalnika, osredotočenje na gole tehnične podatke in šele nato na samo estetiko naprave. Slednja je lahko problematična. Zunanje antene, so, roko na srce, boljša rešitev (domet je skoraj po pravilu boljši), a velikokrat očesu ne najbolj prijazna. Modeli z notranjo anteno pridejo prav predvsem takrat, ko enostavno ni prostora za postavitev usmerjevalnika, iz katerega štrlijo zunanje antene. Drugi primer, kjer izdelovalci ne pomislijo na uporabnika, so lučke/diode, ki pomagajo razbrati, kaj usmerjevalnik počne. Doma postavljen usmerjevalnik ne bi smel biti zamenjava za disko luči in večina izdelovalcev se tega zaveda in svojim izdelkom daje čim manjše možnosti svetenja. So pa tudi izjeme, kot so Trendnetovi izdelki, saj je imel eden od preizkušenih na prednji strani tako močno diodo, da je spominjala na ksenonski žaromet. Prekrivanje lučk z debelim lepilnim trakom po nakupu ne bi smela biti samoumevna rešitev.
Kaj naj nas zanima?
Ko pregledujemo tehnične lastnosti usmerjevalnikov, je treba paziti na nekaj spremenljivk. Prva je hitrost stikala (LAN) in vmesnika WAN; oba sta lahko 100-megabitna ali gigabitna. Če bo usmerjevalnik skrbel le za povezavo s spletom, sta počasnejši različici za 99 odstotkov domačih povezav v splet več kot dovolj. Zahtevnejši uporabniki, tisti, ki prek omrežja na diskovne strežnike vsak dan prenašajo varnostne kopije datotek, hkrati uporabljajo torrente, imajo v omrežje priklopljenih več aktivnih računalnikov ..., pa naj le pogledajo za usmerjevalniki z gigabitnima vmesnikoma.
Same funkcije usmerjevalnikov, ki jih lahko vklapljamo in izklapljamo v uporabniškem vmesniku, so praktično enake, ne glede na izdelovalca. Razlike so predvsem ob vhodu USB - ali je ali ga ni. Omeniti tudi velja, da lahko funkcijo tiskalniškega strežnika opravlja marsikateri usmerjevalnik z USB vhodom, tudi če tega ni zaslediti v navodilih. Podatek največkrat najdete na spletni strani izdelovalca, včasih pa je mogoče USB vhod s kakšno neoriginalno programsko opremo pretentati in nanj povezati tiskalnik. Edina funkcionalnost, ki se praviloma pojavlja le v dražjih usmerjevalnikih, je WDS (wireless distribution sistem), ki omogoča brezžično povezovanje dostopnih točk in odpravi potrebo po ožičeni povezavi med njimi.
Nekaterim usmerjevalnikom lahko delovanje uravnavamo kar s pritiskom na gumb.
Usmerjevalnik verjetno redkokdaj sploh pogledate. Mogoče pa bi ga, če bi imel tak zaslon LCD, ki bi prikazoval podatke o delovanju in hitrosti?
Na preizkusu smo ponovno preverili stabilnost usmerjevalnikov pri več hkratnih povezavah. To je pomemben podatek predvsem zaradi priljubljenosti protokola Bittorrent. Slednji namreč zelo bremeni usmerjevalnik, pravzaprav veliko boljo kot če bi imeli doma po pet računalnikov, ki bi vsi naenkrat brskali po spletu. Če torrente uporabljate redno, je torej ocena, ki smo jo dali usmerjevalnikom na podlagi tega testa, zelo pomembna.
Kako do 5 GHz omrežja?
Že na lanskem preizkusu usmerjevalnikov smo se spraševali o uporabnosti zunanjih kartic za priklop v brezžična omrežja, saj ima vsak prenosnik "kartico" že vgrajeno.
V resnici velja, da tudi najnovejši prenosniki (kot je bil naš testni Asus K72F) ne podpirajo 5 GHz omrežij in je treba biti pri nakupu predviden. Podpora standardu N in marketinški presežki na embalažah še ne zagotavljajo, da boste 5 GHz omrežje "videli". Mi smo za preizkus uporabljali Ciscov USB vmesnik WUSB600N.
Zunanje kartice sicer prinašajo s sabo past, na katero moramo biti pozorni - združljivost. Tako nismo mogli preizkusiti 5 GHz brezžičnega omrežja pri dveh Sitecomovih izdelkih, saj s Ciscom nista bila združljiva. Da je bilo omrežje vzpostavljeno, je bilo jasno, ker smo se na usmerjevalnik lahko priklopili z Applovim iPadom. Katero od podjetij je krivo, da se njuna izdelka med seboj ne razumeta, je težko reči. Dejstvo je le, da je Cisco eno večjih podjetij omrežne opreme na svetu in se je njihov USB vmesnik razumel z vsemi drugimi izdelki, ki so oddajali pri 5 GHz. Tako bi lahko sklepali, da so bili površni v Sitecomu in niso poskrbeli za združljivost z izdelki enega večjih podjetij, ki izdeluje omrežne rešitve.
Na lanskoletnem preizkusu smo predvsem govorili o dokončni zakoličenosti standarda n, ki omogoča višje hitrosti in boljši domet. Oboje pride prav pri prenosu večpredstavnih vsebin po omrežju, ki so (predvsem video) že predstavljale resne težave starejšim standardom (b, g). Potreba se je dodatno povečala, ko so začeli na trg prihajati televizorji, ki so imeli vgrajene brezžične prejemnike ali so jih podpirali v obliki dodatnih vmesnikov USB. Prav tako standard n pomaga pri prenosu HD vsebin iz medijskih strežnikov (če ga imamo postavljenega doma), saj so HD video vsebine (tudi tiste stisnjene, ki jih dobimo v spletu) preveč za starejša omrežja.
Takole je videti obremenjenost pri 400 povezavah (beri "torrent"), kjer je razvidno, da se celotna prepustnost usmerjevalnika porazdeli med vse povezave.
Če ima usmerjevalnik 100-megabitno stikalo ali vmesnik WAN, se pri testiranju prepustnosti krivulja "zaletava" ob zgornjo mejo.
Za pretok omenjenih večpredstavnih vsebin je pri standardu n pomembno, da lahko deluje v frekvenčnem pasu 2,4 in 5 GHz. Dandanes že v vsakem bloku najdemo toliko 2,4 GHz omrežij (ki jih uporabljata standarda b in g), da so vsi kanali, pri katerih usmerjevalniki oddajajo, zasedeni. Za optimalno delovanje pa povezava potrebuje prost svoj kanal in še dva prazna v obe smeri. V teh okoliščinah se izkažejo 5 GHz omrežja, ki imajo nekaj prednosti in (seveda) tudi veliko slabost. Prednosti se začnejo pri ugotovitvi, da je frekvenčni spekter okoli 5 GHz praktično nezaseden in tako omogoča bolj optimalno delovanje omrežja. Druga prednost so dva do trikrat hitrejši prenosi, ki so jih dosegli usmerjevalniki na testu z možnostjo oddajanja pri 5 GHz. Pomanjkljivost, ki je ne gre zanemariti, pa je porazen domet 5 GHz omrežij. Razlog tiči v krajši valovni dolžini signala, ki se zato bolj absorbira v ovire na poti.
Standard n torej je hitrejši od še vedno "običajnega" standarda g, a čudežev ne gre pričakovati. Roko na srce tudi 5 GHz omrežja za večino uporabnikov ne bodo prednost. Prav bodo prišla le tistim, ki bi na tv sprejemnik pošiljali HD vsebine in bodo imeli usmerjevalnik blizu. Če ste zadovoljni z zdajšnjim brezžičnim omrežjem in o menjavi razmišljate samo zaradi novega standarda, bi svetovali, da se ne prenaglite. Tisti, ki pa se že nekaj časa jezite nad počasnostjo svojega usmerjevalnika, pa boste med sedemnajstimi preizkušenimi zagotovo našli pravšnjega zase.
Cisco Linksys E4200
Edini Ciscov izdelek na preizkusu je daleč najlepše estetsko zasnovan izdelek, kar smo jih dobili v roke. Medtem ko so vsi drugi variacija na temo škatle z zunanjimi antenami, se pozna, da so v Ciscu za podobo vpregli dobre profesionalne oblikovalce. Usmerjevalnik nima zunanjih anten in je izredno ploščat, kar lahko pride prav, če ga hočemo doma skriti očem.
Porabniški vmesnik je podobno kot pri Sitecomu narejen iz zgornjega menuja in podmenujev na zavihkih, a so v Ciscu nepreglednost odpravili z levo stranko vrstico, ki dodatno razlaga, kje smo.
E4200 lahko postavi brezžično omrežje tako pri 2,4 GHz kot pri 5 GHz, za kar poskrbi šest notranjih anten, za ožičene povezave pa zadaj skrbi gigabitno stikalo LAN in enako hiter vmesnik WAN. Razen podpore WDS ima vse funkcije, ki jih premorejo konkurenti, zaradi USB vhoda pa lahko deluje kot diskovni in tiskalniški strežnik.
Pri ceni 145 evrov je pričakovati, da gre za visoko zmogljiv usmerjevalnik, ki bo zadostil tudi zahtevnejšim uporabnikom. Prvi vtisi pri testu za prepustnost so nakazovali odlično napravo, saj je E4200 s hitrostjo 752,897 Mb/s z naskokom zasedel prvo mesto med vsemi testiranimi napravami. Vtis je pokvaril pri brezžičnem testiranju, kjer se je odrezal zgolj povprečno. Pri 2,4 GHz je v neposredni bližini s prenosnikom komuniciral pri hitrosti 37,725 Mb/s, nadstropje niže pri 1,600 Mb/s in na največji oddaljenosti pri 0,526 Mb/s. Vtis je popravila hitrost v neposredni bližini pri 5 GHz in je bila 82,220 Mb/s, kar je zadostovalo za drugo meso na preizkusu. Na preostalih dveh razdaljah pa je bil signal prešibak, da bi lahko preverili hitrosti. Na tem mestu naj spomnimo, da se je testiralo prenose pri 5 GHz s Ciscovim USB vmesnikom in bi pričakovali, da se bo ta najbolje razumel z usmerjevalnikom istega izdelovalca. A se to ni zgodilo, saj ga je pri 5 GHz močno prehitel Netgearov WNDR3700.
Šest notranjih anten sicer pomaga pri estetskem videzu usmerjevalnika. Kljub temu pa bi bilo morda bolje, da jih Cisco v naslednji inkarnaciji naprave prestavi na zunanjo stran ohišja. Dometu in hitrosti lahko taka poteza le koristi.
Cisco Linksys E4200
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/da.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 37, 725 Mb/s.
Cena: 145 EUR.
Prodaja: www.avtera.si.
Za: Lep videz, res hiter pri prepustnosti.
Proti: Domet, zgolj solidne brezžične hitrosti.
D-Link DIR-600
Ko najcenejši D-Linkov izdelek na preizkusu vzamemo iz embalaže, je jasno, da se bo odrezal slabše kot preostala usmerjevalnika istega izdelovalca. Poleg cene (35 evrov) osamljena zunanja antena potrjuje sum, da bo šlo za značilen primerek naprave najnižjega cenovnega razreda. Sicer gre za lično malo črno škatlico, narejeno iz gladke plastike. Na embalaži je jasno razvidno, da gre za usmerjevalnik, ki ne podpira standarda n, in zopet gre pohvaliti izdelovalca, da kupcev ne skuša pretentati z visokoletečimi kvazidejstvi na embalaži. Ceni primerno sta zadaj 10/100 MB/s WAN in LAN, uporabniški vmesnik pa je zopet enak preostalim napravam D-Linka.
Po količini funkcij ne zaostaja za tekmeci in premore vse do zdaj omenjene razen WDS in funkcionalnosti, povezanih z USB priključkom, ker slednjega nima. Vzpostavi lahko le omrežje, ki oddaja pri frekvenci 2,4 GHz in, kot že omenjeno, ne podpira standarda n.
Na testih se je usmerjevalnik za tako poceni in podhranjeno napravo odrezal po pričakovanjih. Prepustnost se je ustavila pri 88,897 Mb/s in bila tako enakopravna vsem napravam s počasnejšimi vmesniki WAN in stikali. Brezžično omrežje je v neposredni bližini delovalo pri 43,740 Mb/s. Ko je bil prenosnik nadstropje niže, je signal ostal soliden in hitrost se je spustila na dobrih 3,668 Mb/s. Največja razdalja med prenosnikom in napravo pa je botrovala dejstvu, da se testa zaradi šibkosti signala ni dalo izvesti. Medtem ko sta se preostala D-Linkova izdelka na testu več hkratnih povezav odrezala odlično, jo je DIR-600 (pričakovano) odnesel slabše. Ceni in tehničnim specifikacijam primerno gre za izdelek, ki spada v najnižji cenovni razred in bi bil lahko primeren za najmanj zahtevne uporabnike, vendar ga v tej kategoriji nekateri konkurenti presežejo.
D-Link DIR-600
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 38,704 Mb/s.
Cena: 35 EUR.
Prodaja: www.avtera.si, www.xenya.si.
Za: Domet glede na ceno in eno zunanjo anteno, cena.
Proti: Gigabitni WAN in LAN, ni priključka USB, ne podpira standarda n.
D-Link DIR-655
Edini beli D-Linkov usmerjevalnik je narejen iz enake plastike kot preostala izdelka tega izdelovalca. Na zadnji strani iz naprave štrlijo tri zunanje antene, gumb WPS pa najdemo na levi stranici. Zadnja stran premore gigabitni WAN vmesnik in gigabitno stikalo (LAN), družbo pa jima dela en vhod USB. Na slednjega se lahko priklopi zunanji trdi disk ali tiskalnik. D-Link gre pohvaliti, ker embalaža ne ponuja nerealnih hvalnic izdelka in podaja le za kupca relevantne informacije.
Uporabniški vmesnik, ki nas pričaka, ko se priklopimo na usmerjevalnik, je enak v vseh D-Linkovih napravah. Gre za preprost in intuitiven vmesnik, ki ga sestavljajo glavni zavihki in podmenuji, postavljeni v levo stransko vrstico. Funkcije so predstavljene pregledno, preklapljanje med nastavitvami pa je hitro. Usmerjevalnik pozna port forwarding, SPI in NAT požarni zid, WPS, QoS, UpnP. Poleg filtriranja spletnih strani po naslovu in ključni besedi usmerjevalnik omogoča še nastavitev urnika, ko ne moremo do določenih strani.
Na preizkusu se je DIR-655 pri vseh testih odrezal zelo dobro, tako je pri prepustnosti dosegel hitrost 297,841 MB/s. Na testu brezžičnega omrežja (podpira le 2,4 Ghz) je v neposredni bližini dosegel 40,201 Mb/s, nadstropje niže 7,805 Mb/s in najdlje oddaljen 1.862 Mb/s. Prav zadnji dve hitrosti sta najvišji od vseh testiranih usmerjevalnikov in ko jima dodamo še odlično stabilnost pri več povezavah, se cena sto evrov ne zdi več tako visoka. Zamerimo pa povprečno hitrost pri prepustnosti in to, da usmerjevalnik ne more oddajati pri 5 GHz, kar bi ga takoj postavilo na vrh preizkušenih naprav. Kljub temu gre za zelo dober usmerjevalnik, namenjen uporabnikom, ki nimajo potrebe po petgigaherčnih omrežjih.
D-Link DIR-655
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/da.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 40,201 Mb/s.
Cena: 110 EUR.
Prodaja: www.avtera.si, www.xenya.si.
Za: Hitrost na oddaljenosti, stabilnost.
Proti: Ne more oddajati pri 5 GHz, povprečna hitrost v neposredni bližini.
D-Link DIR-815
DIR-815 je oblikovno samosvoj izdelek, saj ni oblikovan kot preostala D-Linkova usmerjevalnika. Iz embalaže potegnemo malo črno škatlico s porezanimi stranicami, ki daje občutek, da je iz prihodnosti, kot so si jo predstavljali zgodni pisci znanstvene fantastike. Diode so za spremembo na vrhnji strani, na zadnji pa sta pripeti dve zunanji anteni, ki estetsko ne kvarita podobe usmerjevalnika. Pravzaprav gre za enega redkih usmerjevalnikov za katerega bi lahko rekli, da mu zunanje antene, glede na celotno obliko, pašejo.
Uporabniški vmesnik je enak tistemu iz DIR-655, s to razliko, da nima menuja za USB, ker naprava nima USB vmesnika. Tu so vse standardne funkcije, bolj kot pri konkurenci so razdelane le starševske nastavitve, kjer lahko dostop do določene spletnih strani omejimo po urniku. Za varnost skrbita SPI in NAT požarna zidova, ne manjkajo tudi UpnP, WPS, port forwarding in DynDNS.
Usmerjevalnik lahko ustvari dve omrežji, eno pri 2,4 GHz in eno pri 5 GHz. Na žalost pa so ceno 85 evrov pri D-Linku znižali z vgradnjo 100-megabitnega stikala in vmesnika WAN. Na testu se ta omejitev pozna, saj je prepustnost le 87,058 Mb/s, to je za nezahtevne uporabnike dovolj. Za tiste, ki bi radi skozi usmerjevalnik pretakali podatke po krajevnem omrežju, pa bo to lahko premalo. Res škoda, da je D-Link tako omejil izdelek, saj se je pri brezžičnih testih solidno odrezal. V neposredni bližini je pri 2,4 GHz dosegel hitrost 38,704, pri 5 GHz pa 81,884 Mb/s. Na srednji razdalji se na petgigaherčno omrežje ni dalo priklopiti, pri 2,4 GHz pa je dosegel 5,517 Mb/s. Ko je bil prenosnik dve nadstropji niže, pa se je usmerjevalnik z njim pogovarjal pri hitrosti 0,381 Mb/s. To je do neke mere razočaranje, a je rezultat v primerjavi z ostalimi usmerjevalniki na testu vseeno odličen.
DIR-815 za razmeroma malo denarja deluje kot zelo stabilen usmerjevalnik (na testu več hkratnih povezav je bil med boljšimi), ki dosega solidne hitrosti. Gre tudi za enega tistih izdelkov, ki negirajo pravilo, da več hkratnih povezav mirno prenašajo le dražji modeli. Nezahtevnim uporabnikom, ki bi radi imeli na domu tudi 5 GHz omrežje, bo prišel prav. D-Link pet gigaherčno omrežje sicer promovira kot najboljšo rešitev za opravljanje spletnih video klicev, vendar so izmerjene hitrosti na testu pokazale, da se bo DIR-815 mirno kosal tudi z prenašanjem večpredstavnostnih vsebin. Seveda le takrat, ko bosta usmerjevalnik in naprava, ki bo predvajala visokoločljive vsebine, relativno blizu, saj težav z dometom pri 5 GHz tudi D-Linkovim inženirjem ni uspelo rešiti.
Bolj napredni uporabniki bodo pogrešali priključek USB, predvsem pa bosta 100-megabitno stikalo in vmesnik WAN nepotrebno ozko grlo v domačem omrežju. Pri dometu in hitrosti so ga nekateri konkurenti prehiteli, a je šlo za dražje modele, ki so se lahko pohvalili le z gigabitnima vmesnikoma LAN in WAN, USB vhodom, ki večine uporabnikov ne zanimajo. Kljub temu je DIR-815 tisto stičišče zmogljivosti in cene, ki ga neuspešno lovijo tako dražji kot cenejši modeli.
D-Link DIR-815
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 38,704 Mb/s.
Cena: 85 EUR.
Prodaja: www.avtera.si, www.xenya.si.
Za: Stabilen, hiter, 5 GHz.
Proti: Gigabitni WAN in LAN, ni USB priključka.
Zlati Monitor
Vsi usmerjevalniki ne preizkusu so v enem od preizkušanih segmentov nepopolni, ker izdelovalci lovijo najboljše razmerje med funkcijami, kakovostjo materialov, cenami in seveda cenami/maržami. Trdnega pravila, kako se bo v praksi obnašal usmerjevalnik, na preizkusu tako ni. Seveda je mogoče slutiti, da se bodo tisti iz višjih cenovnih razredov obnesli bolje, vendar so tudi tu izjeme. Tehnične specifikacije naprav se lomijo predvsem v moči procesorja, hitrosti vmesnikov WAN in LAN ter prisotnosti vhoda USB. Dražji modeli praviloma ponujajo tako gigabitne vmesnika kot vhode USB, a jim kljub temu spodleti pri dometu. Cenejši modeli ne poznajo USB vmesnika in imajo 100-megabitni WAN in LAN, a se po dometu in hitrosti lahko mirno merijo z dražjimi modeli. Najti usmerjevalnik, ki bi imel vse, je praktično nemogoče in na uporabniku je, da se odloči za najmanjše zlo.
Zlati Monitor smo se zato odločili podeliti izdelku, ki ima zmerno ceno in je nadpovprečno dober v kar največ segmentih, ki nas zanimajo. To je Dlinkov model DIR-815, ki stane le 70 evrov, vendar zna delovati tudi pri 5 GHz, če nam domet ne pomeni veliko, hkrati pa ima v frekvenčnem pasu 2,4 GHz dovolj dober domet in izmerjeno hitrost, da ga lahko priporočimo. Morda bo kdo pogrešal priključek USB ali gigabitni omrežni priključek, vendar si bo v tem primeru iz izmerjenih grafikonov in preglednice lahko hitro izbral nekaj dražjega in v tej smeri zmogljivejšega.
Nedvomno pa obstajajo tudi uporabniki, ki jim tloris domovanja narekuje nakup usmerjevalnika s kar najboljšim dometom. Med vsemi preizkušenimi usmerjevalniki se je v dometu najbolje odrezal D-Linkov DIR-655, kar je razvidno tudi iz grafikonov meritev.
Netgear JWNR2000
Zunanja podoba JWNR2000 je enaka WNDR3700. Iz embalaže potegnemo napravo in stojalo, s katerim jo lahko postavimo pokonci. Zopet, kot je v navadi pri Netgearu, usmerjevalnik nima zunanjih anten. Podobnost se ne konča pri zunanji podobi, saj je uporabniški vmesnik enak kot v drugih Netgearovih izdelkih.
Kopiranje dražjih bratov se začne ustavljati pri tehničnih specifikacijah. Na zadnji strani sta 100-megabitna WAN in LAN. Zaman bi iskali USB vhod in posledično možnost diskovnega ali tiskalniškega strežnika. Standardni nabor funkcij ostaja (QoS, SPI, NAT ...), manjka le WDS, kar je značilno za izdelke nižjega cenovnega razreda.
Pri testiranju več hkratnih povezav se je odrezal podpovprečno, hitrost pri testu prepustnosti pa se je ustavila pri 94,707 Mb/s. Z napravo je mogoče postaviti le omrežje pri 2,4 GHz in na vseh treh razdaljah so bili rezultati malo nad povprečjem (neposredna bližina: 53,051 Mb/s, nadstropje niže: 3,296 Mb/s in dve nadstropji niže: 0,119 Mb/s).
Končni vtis, ki ga za sabo pustil JWNR2000, je v skladu s tem, da gre za oskubljeno različico dražjih izdelkov istega izdelovalca. Ceno 45 evrov do neke mere opravičujejo hitrosti in domet brezžičnega omrežja.
Netgear JWNR2000
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 2.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 53, 051 Mb/s.
Cena: 45 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Solidne hitrosti in domet.
Proti: Nestabilen pri več hkratnih povezavah, ni vhoda USB.
Netgear MBNR3000
Če je Sitecomov model WL-357 namenjen brezžičnemu deljenju dostopa do mobilnega interneta, ko se potuje, doma to funkcijo opravlja MBNR3000, ki je po velikosti primerljiv z "navadnimi" usmerjevalniki. Tudi zunanji videz ga ne loči od običajnih naprav, ki jih povežemo s stacionarnimi modemi in ima dve zunanji anteni ter 100-megabitno stikalo (LAN). WAN vmesnika nima, saj za dostop do interneta skrbi USB modem mobilnega operaterja. Modem lahko priklopimo neposredno v sam usmerjevalnik ali pa v priloženi USB podaljšek, ki ima na koncu stoječo postajico. S slednjo se izognemo temu, da bi USB modem štrlel ven na zadnji strani usmerjevalnika.
Čeprav gre za dostop do mobilnega interneta, je uporabniški vmesni enak drugim Netgearovim izdelkom. Prav tako je na voljo večina funkcij, s to razliko, da nima ne diskovnega ne tiskalniškega strežnika, ker je USB namenjen izključno preklopitvi mobilnega modema.
Pričakovanja pred testiranjem so bila nizka, ker mobilni internet še ni na ravni "zemeljskega". MBNR3000 pa je na vseh testih (oddaja le pri 2,4 GHz) presenetil in s hitrostjo, ko je bil prenosnik v neposredni bližini usmerjevalnika, celo zasedel prvo mesto na preizkusu. Hitrost, ki mu je zagotovila najvišjo stopničko, je bila 64,714 Mb/s, prav tako se je odlično odrezal na srednji razdalji (3,233 Mb/s) in dve nadstropij niže (1,196 Mb/s). Prepustnost smo sicer izmerili, vendar rezultat 94,707 Mb/s ni merodajen, saj sta bila tako prenosnik kot namizni računalnik na usmerjevalnik povezana prek vmesnika LAN. Na testu več hkratnih povezav je bil rezultat nad pričakovanji; ni se uvrstil v sam vrh, a je bil nad povprečjem.
MBNR3000, ki po domu hitro in zanesljivo deli mobilni internet, je vreden cene 85 evrov.
Netgear MBNR3000
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 64,714 Mb/s.
Cena: 85 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Hitrost, domet.
Proti: Ne oddaja pri 5 GHz.
Netgear WNDR3400
Zadnji usmerjevalnik na preizkusu je tudi najgrši. Zunanja podoba WNDR3400 je tipična za celo serijo Netgearovih izdelkov in njihova glavna značilnost je modra žareča krogla na vrhnji stranici naprave. Antene so notranje in zopet gre za usmerjevalnik, ki ima počasnejšo različico stikala in vmesnika WAN (100 MB/s). Na zadnji strani jima dela družbo en vhod USB.
Uporabniški vmesnik je tisti, ki ga najdemo v drugih Netgearovih napravah. Med funkcijami manjka samo tiskalniški strežnik. Hkrati je možno postaviti obe omrežji, torej tisto pri 2,4 GHz in tisto pri 5 GHz. Pri slednjem je bilo mogoče test izpeljati le, ko je bil prenosnik v neposredni bližini usmerjevalnika in je dosegel hitrost 68,972 Mb/s. Pri 2,4 GHz omrežju se je naprava s prenosnikom v neposredni bližini pogovarjala z 38,631 Mb/s. Ko se je prenosnik preselil nadstropje niže, je hitrost strmo upadla, na 0,624 Mb/s. Dve nadstropji niže pa se testa ni dalo izpeljati, ker je bil signal prešibak.
Tudi na testu prepustnosti se WNDR3400 ni odrezal dobro in je dosegel hitrost 85,930 Mb/s in zgolj povprečno je opravil še z testom več hkratnih povezav.
Medtem ko so pri drugih Netgearovih napravah rezultati nekako v pričakovanju glede na ceno in tehnične specifikacije izdelka, je pri WNDR3400 to težko reči. Gre za najslabšega med tokrat testiranimi Netgearovimi izdelki, nič dosti bolje pa mu ne kaže tudi v primerjavi z drugimi konkurenti. Rabi predvsem kot opozorilo, da če na embalaži piše, da usmerjevalnik zmore oddajati omrežje pri 5 GHz, to še ne pomeni, da gre za dobro/napredno napravo, ki bo zadovoljila kogarkoli. 75 evrov, kolikor hočejo v Netgearu za usmerjevalnik, je bolje zapraviti za katerega od drugih na preizkusu.
Netgear WNDR3400
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 3.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 68, 051 Mb/s.
Cena: 128 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Relativno hiter pri majhni razdalji.
Proti: Res slab domet (tako pri 2,4 GHz kot pri 5 GHz).
Netgear WNDR3700
Kot prej opisani Ciscov model E4200 ima WNDR3700 estetsko bolj prijazno podobo kot preostali konkurenti. Priloženo mu je še stojalo, tako da ga lahko postavimo tudi pokonci in, ker nima zunanjih anten, se to stori brez težav.
Usmerjevalnik je eden od dveh Netgerovih modelov, ki zmore vzpostaviti tudi omrežje pri 5 Hz in po funkcijah ne zaostaja za konkurenco. Varnostnim ukrepom (DoS, SPI, NAT, port forwarding) delajo družbo še diskovni strežnik, DynDNS in UpnP in možnost priklopa s sistemom WPS. Manja tiskalniški strežnik in, ker je razmeroma drag (100 eur), pogrešamo WDS.
Uporabniški vmesnik se po preglednosti in logičnem grupiranju nastavitev brez težav kosa s tistim iz D-Linkovih naprav. S to razliko, da je sestavljen le iz stranske vrstice, kjer izbiramo posamezne funkcionalnosti, in glavnega okna, kjer spreminjamo nastavitve. V desni stranski vrstici pa se ves čas kažejo podrobne razlage funkcionalnosti, ki jo imamo izbrano.
Med testiranjem se je obnesel nadpovprečno in je že pri prepustnosti pokazal svoje zmogljivosti, saj je s hitrostjo 412,357 Mb/s dosegel tretji rezultat na preizkusu. Pri 5 GHz se je zgodba nadaljevala, saj je v neposredni bližini prenosnik z napravo komuniciral pri 116,379 Mb/s, kar je zadostovalo za prvo mesto med konkurenti. WNDR3700 pripada tudi titula edinega usmerjevalnika, pri katerem nam je pri 5 GHz uspelo izpeljati test, ko smo bili s prenosnikom nadstropje niže. Rezultat je bil polžje počasnih 0,088 Mb/s, a je povezava zdržala celotno trajanje testa. Pri 2,4 GHz je v neposredni bližini dosegel dober rezultat, in sicer 41,235 Mb/s, nadstropje niže in na najdaljši razdalji pa se je odrezal slabše (0,382 Mb/s in 0,055 Mb/s). Za konec pa se je nadpovprečno izkazal še pri več hkratnih povezavah.
Če bi katero od osmih (!) notranjih anten pri Netgearu premaknili na zunanjo stran ohišja, bi odpadla edina resna zamera, hitrosti na večjih oddaljenostih.
Netgear WNDR3700
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 4.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 41,235 Mb/s.
Cena: 125 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Hiter na majhnih razdaljah (predvsem pri 5 GHz), uporabniški vmesnik.
Proti: Hitrosti pri večjih oddaljenostih.
Netgear WNR3500L
Medtem ko imajo preostali tokrat testirani Netgearovi izdelki zaobljene robove, WNR3500L ne bi mogel biti bolj štirioglat. Zopet je v škatli stojalo, da usmerjevalnik lahko postavimo pokonci, in tako kot vse Netgearove naprave nima zunanjih anten. Netgear tako kot D-Link in Cisco ne daje bombastičnih napovedi na embalaži svojih izdelkov. Največ, kar vidimo, so gola tehnična dejstva in podpora standardom. Pohvalno.
Nanj se lahko povežemo prek štirih vrat gigabitnega stikala, ki mu na zadnji stranici dela družbo enako hiter WAN. Po povezavi z računalnikom nas pozdravi enak uporabniški vmesnik kot pri preostalih izdelkih istega izdelovalca, ki je tudi tukaj pregleden in logično zastavljen. Diskovni strežnik upravlja z zunanjimi diski, ki so nanj priklopljeni prek enega USB vhoda. Pozna tako QoS, UpNP, DynDNS, WPS kot WDS. Za varnost skrbita SPI in NAT požarni zid.
Na brezžičnih testih se je odrezal odlično in smo pri 2,4 GHz (ne oddaja pri 5 GHz) lahko brez težav opravili vse teste. Moč signala se je kazala tudi v hitrosti, saj je povezava s prenosnikov v neposredni bližini dosegla 63,728 Mb/s, kar je bilo dosti za drugo mesto med vsemi testiranimi. Nadstropje niže je bila hitrost 1,921 Mb/s, od hodnika dve nadstropji niže pa 0,045 Mb/s. Prepustnost je bila 445,730 Mb/s in to ga uvršča le za Ciscov E4200. Težav ni imel tudi pri več hkratnih povezavah in je stabilno deloval pri resnih obremenitvah.
Zamere letijo na manko možnosti oddajanja pri 5 GHz, ki bi usmerjevalniku dodalo piko na i.
Netgear WNR3500L
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 63,728 Mb/s.
Cena: 100 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Hitrost, domet.
Proti: Ne oddaja pri 5 GHz.
Sitecom Gaming Router WL-309
Sitecomov igralski usmerjevalnik se od svojih bratov loči že po zunanji obliki in je odet v črno barvo. Sicer še vedno ostaja pridih kičastega industrijskega oblikovanja, ki ga Sitecom uporablja za svoje Smart Living naprave, vendar temnejša napravo naredi lepšo. Igričarsko noto potrjuje oblika zunanjih anten, ki sta pritrjeni na straneh in sta ploščati, kar jima daje obliko letalskih kril. Uporabnikom, ki igrajo igre, prilagojeno oblikovanje se nadaljuje v uporabniškem vmesniku, ki je sicer za izdelke tega izdelovalca standardno nepregleden. A je Sitecomu uspelo upravljanje narediti še bolj nepregledno, ker so ga odeli v črno barvo, črke pa so svetle. Tako je teže prebrati, kam klikamo, stanje pa začini še ozadje vmesnika, ki je slika samega usmerjevalnika in moti pri razbiranju vsebine.
Funkcijsko WL-309 ni kaj očitati, saj mu manjka le tiskalniški strežnik, ki bi edini USB priključek naredil še bolj uporaben. Med naprednimi funkcijami se lahko pohvali z WDS in možnostjo oddajanja pri 5 GHz. Spet se je pokazala slaba združljivost Sitecomovih naprav in tudi igralski usmerjevalnik se ni razumel s Ciscovim USB vmesnikom za povezovanje pri 5 GHz. Tako oba izdelka tega izdelovalca, ki lahko oddajata pri 5 GHz, nista bila združljiva z USB vmesnikom enega večjih izdelovalcev omrežne robe na svetu. Škoda, saj se je usmerjevalnik na testih pri 2,4 GHz odrezal zelo dobro in v neposredni bližini dosegel hitrost 43,408 Mb/s, nadstropje niže pa 1,146 Mb/s. Na najdaljši oddaljenosti testa ni bilo mogoče izvesti. Pri merjenju prepustnosti je zasedel četrto mesto s hitrostjo 406,095 Mb/s, v sam vrh pa se je uvrstil s stabilnostjo pri več hkratnih povezavah. Drag (140 evrov) usmerjevalnik glede na pokazano ne upraviči svoje cene. Morda bi se nakup lahko priporočilo, če bi se podobno dobro obnesel tudi pri 5 GHz, a bi bilo ob tem treba pozabiti na nepregleden vmesnik in dobro, vendar ne odlično hitrost.
Sitecom Gaming Router WL-309
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 5.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 43,408 Mb/s.
Cena: 160 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Stabilen pri več povezavah hkrati, solidne hitrosti pri 2,5 GHz ...
Proti: ... pri 5 GHz ga nismo mogli preizkusiti, nepregleden vmesnik.
Sitecom WL-350
WL-350 sodi v družino Seitcomovih izdelkov, ki jih podjetje prodaja pod oznako "Smart Living". Vsi člani družine so odeti v belo plastiko, ki je po robovih prebarvana srebrno. Luksuzno obliko naj bi zaokrožila vrhnja stranica naprav, ki je vedno odeta v plastično imitacijo usnja. Usmerjevalnik je tako enak v prejšnjem Monitorju opisanemu Sitecom TV playerju, le da smo v enakem ohišju dobili predvajalnik večpredstavnih vsebin.
Seitcomov uporabniški vmesnik je najbolj zmeden od vseh na testu, saj je sestavljen iz glavnega menuja na vrhu in podmenujskih zavihkov. Funkcije niso vedno razporejene logično in kar nekaj časa traja, preden kaj najdemo.
Na zadnji strani je poleg gigabitnega vmesnika WAN in gigabitnega stikala še USB vhod, ki ga lahko uporabljamo le za priklop diska. Drugače ima usmerjevalnik vse standardne funkcije in razen WDSja nismo pogrešali ničesar.
Na testu se pri 2,4 GHz odrezal solidno, saj je v neposredni bližini držal spodobno hitrost 31,741 Mb/s, nadstropje niže pa zelo dobrih 6,390 Mb/s. Dve nadstropji niže je bil signal tako slab, da se testa ni dalo izvesti.
WL-350 je zmožen tudi postavitve omrežja pri 5 GHz, vendar nam pri tej frekvenci ni uspelo testirati hitrosti. Razlog je nezdružljivost usmerjevalnika s Ciscovim USB vmesnikom za povezovanje v brezžična omrežja. Usmerjevalniki drugih izdelovalcev so brez težav sprejeli povezavo iz Ciscove naprave, tako da gre očitno za nezdružljivost z ene ali druge strani. Prej bi si upali trditi, da Sitecom, ki je manjše podjetje, ni poskrbelo za polno združljivost in gre njihovim izdelkom to šteti za slabo.
Pri testiranju prepustnosti se je naprava s hitrostjo 370,374 Mb/s uvrstila na sredino usmerjevalnikov z gigabitnimi vmesniki. Nekje na sredini pa se je WL-366 znašel tudi pri testiranju več povezav hkrati. Zadnji očitek leti še na ceno, ki je pri 140 evrih tako zasoljena, da glede na prikazano nikakor ne opravičuje stroška.
Sitecom WL-350
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 3.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 31,741 Mb/s.
Cena: 140 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: 5 GHz omrežje ...
Proti: ... ki ni združljivo z vsemi odjemalci, cena.
Sitecom WL-357
Doslej so bile vse naprave na preizkusu klasični brezžični usmerjevalniki, ki jih povežemo z internetnim modemom. WL-357 pa predstavlja vejo usmerjevalnikov, namenjenih ustvarjanja brezžičnih omrežij iz USB modemov mobilnih operaterjev. Tako gre za prenosno napravo, veliko kot otroška pest, ki ima USB vhod in en 100-megabitni vmesnik, na katerega lahko priklopimo računalnik. Poleg same naprave dobimo v embalaži še napajalni kabel, ki je podoben tistim za prenosne brivnike in vrečko, v katero lahko spravimo usmerjevalnik in kabel, ko potujemo.
Uporabniški vmesnik je enak kot v vseh drugih Seitcomovih napravah in je zato enako nepregleden. Vmesnika WAN Seitcomov izdelek nima, tako da sta na račun tega odpadla testa več hkratnih povezav in prepustnosti. Usmerjevalnik lahko vzpostavi brezžično omrežje pri 2,4 GHz in se je za tako majhen kos strojne opreme izkazal zelo dobro. Signal nam je uspelo vzpostaviti na vseh treh točkah oddaljenosti. Dve nadstropji niže je dosegel hitrost 0,138 Mb/S, nadstropje niže 1,065 Mb/s in v neposredni bližini pa zavidljivih 41,430 MB/S. Kot rečeno, gre za usmerjevalnik za mobilni internet in bodo hitrosti odvisne predvsem od mobilnega operaterja, a gre mali Seitcom pohvaliti za močno in predvsem hitro omrežje, ki ga na velikost naprave ne bi pričakovali. Ker gre za specifično napravo, namenjeno tistim, ki si lahko privoščijo priklop na mobilni internet v tujini in veliko potujejo, je glede na močno omrežje, ki ga usmerjevalnik postavi, cena 79 evrov opravičljiva.
Sitecom WL-357
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: Nima WAN priključka
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 41,430 Mb/s.
Cena: 80 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Majhen, domet omrežja.
Proti: Seitcomov uporabniški vmesnik je najbolj zmeden.
Sitecom WL-366
Sitecomov najcenejši usmerjevalnik na preizkusu je po obliki bolj podoben malemu WL-357 kot pa družini naprav Smart Living, ki jih "odlikuje" plastična imitacija usnja. Zunanji anteni sta tokrat na straneh, na zadnji strani so štirje vmesniki LAN, ki so 100-megabitni, in enako hiter vmesnik WAN.
Hitrost stikala in vmesnika Wan nakazujeta, da gre za usmerjevalnik, namenjen nezahtevnim uporabnikom. Slednjim ne bo koristil Sitecomov uporabniški vmesnik, ki za nastavitev internetne povezave uporablja čarovnik, ki povezavo vzpostavi v nekaj korakih. A kaj, ko med izbranimi ponudniki spleta ni slovenskih in je tako kot drugje Ipje treba nastavljati ročno.
Funkcij ima naprava dosti, tako da najdemo UpnP, port forwarding in možnost povezave WPS, čemur služi tudi gumb na sami škatlici. Pred "napadi hekerjev iz interneta", kot v priročniku oglašujejo varnostne funkcije, pa povezavo varujeta SPI in NAT požarna zidova.
Kljub dvema zunanjima antenama usmerjevalnik lahko postavi le omrežje pri 2,4 GHz in se je v testih odrezal bolj klavrno. V neposredni bližini smo izmerili hitrost 29,488 Mb/s, nadstropje niže že 0,380, na najdaljši razdalji se testa zaradi prešibkega signala ni dalo izpeljati. Tudi pri testu prepustnosti WL-655 ni briljiral, saj je dosegel hitrost 76,942 Mb/s, kar je najslabši rezultat med vsemi testiranimi usmerjevalniki. Vtis je malo rešil test več hkratnih povezav, kjer se je za usmerjevalnik nižjega cenovnega razreda odrezal boljše kot izdelki drugih izdelovalcev. Cena 50 evrov je višja kot pri primerljivih izdelkih konkurentov, rezultati na testih pa neprimerno slabši. Tako bi iz trgovine odnesli podpovprečen izdelek, ki je glede na zmogljivost predrag.
Sitecom WL-366
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 4.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 29,488 Mb/s.
Cena: 40 EUR.
Prodaja: www.domex.si.
Za: Stabilen pri več povezavah hkrati.
Proti: Slab domet, počasen.
Trendnet TEW-634GRU
Naslednja cenovna stopnica Trendnetove ponudbe se lahko že pohvali z vhodom USB, gigabitnim stikalom (LAN) in gigabitnim vmesnikom WAN. Tako kot cenejši brat je usmerjevalnik odet v gladko črno plastiko in ima na zadnji strani pripeti dve zunanji anteni. Tudi v tem primeru je edini zunanji gumb tisti za priklop po sistemu Wireless protected setup.
Spletni uporabniški vmesnik, ki se prikaže ob priklopu na računalnik, je enak tistemu iz TEW-652BRP. Edina novost je zavihek za upravljanje vhoda USB, na katerega lahko priklopimo zunanji disk.
Prisoten je tudi standardni nabor funkcij, tako da za varnost skrbita SPI in NAT, na voljo je Universal plug and play (UpnP), DynDNS in že omenjeni WPS. Tako kot pri cenejšem sorodniku ni na voljo oddajanja pri 5 GHz, kar se zopet izve na dnu embalaže, na prednji strani pa se veselo oglašuje podpora standardu n, ki naj bi imel štirikratni domet in dvanajstkratno hitrost (podobne številke so ponavadi obljubljene pri 5 GHz omrežjih). Seveda gre za teorijo in marketinške krilatice. Na testu se je usmerjevalnik odrezal klavrno. Prepustnost je bila 131,364 Mb/s, kar je daleč od polnih zmogljivosti gigabitnih vmesnikov in najslabši rezultat med usmerjevalniki, ki jih imajo. Še slabše se je odrezal pri preverjanju hitrosti v neposredni bližini, kjer smo namerili 20,943 Mb/s, kar je deset Mb/s manj, kot je zmogel njegov cenejši brat. Eno nadstropje niže se je povezava komaj ohranila in šele v tretjem poizkusu je program Chariot pokazal številko 0,246 Mb/s. Na najdaljši razdalji je prenosnik videl brezžično omrežje, vendar se nanj ni mogel povezati. Piko na i je dodala še nestabilnost pri večjem številu povezav.
Za 77 evrov se tako kupi usmerjevalnik, pri katerem gigabitni vmesniki in vhod USB dvignejo pričakovanja, a jih sama naprava ne doseže. Glede na ceno je na tem testu nekaj boljših in cenejših alternativ.
Trendnet TEW-634GRU
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 2.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 20,943 Mb/s.
Cena: 63 EUR.
Prodaja: www.ecdoo.si.
Za: Vhod USB.
Proti: Domet, počasnost.
Trendnet TEW-652BRP
Trendnet je ameriško podjetje, ki se tako kot drugi izdelovalci usmerjevalnikov trudi pokriti vse cenovne razrede. Model TEW-652BRP spada v najcenejši razred in je narejen iz črne (poceni) gladke plastike, ki kar čaka, da se nanjo usede prah. Usmerjevalnik ima dve zunanji anteni, veliko hladilnih rež in modre diode na prednji strani.
Kot je v navadi pri cenejših usmerjevalnikih, nima gigabitnega WAN vmesnika, prav tako mu je tuje gigabitno stikalo. Nikjer ni sledu o USB vhodu in edini zunanji gumb je za povezavo prek sistema WPS. Na prednji strani embalaže Trendnet oglašuje podporo standardu n. Prenosi potekajo pri 2,4 GHz in dejstvo, da ni na voljo 5 GHz omrežja, je očem skrito in je razvidno šele na dnu škatle (med tehničnimi specifikacijami).
Ob priklopu na računalnik se znajdemo pred grdim, a funkcionalnim uporabniškim vmesnikom, ki je sestavljen iz glavnega okna in leve stranske vrstice. Funkcije so razporejene logično in do vseh se pride s klikom ali dvema. Tudi najnižji cenovni razredi so med serijsko opremo praviloma dobili skorajda celoten nabor funkcij dražjih modelov. Tako TEW-652BRP pozna posredovanje vrat (port forwarding), DynDNS, UpnP, sistem QoS (quality of service), za varnost dodatno skrbita SPI in NAT požarni zid.
Med testiranjem se je usmerjevalnik odrezal glede na ceno in tehnične specifikacije povsem predvidljivo. V neposredni bližini je prenos potekal pri 30,805 Mb/s, nadstropje niže se je prenosnik na usmerjevalnik še priklopil, vendar povezava ni zdržala testiranja. Enako se je dogajalo še na najdaljši razdalji. Prepustnost je bila za 100-megabitne vmesnike značilna, in sicer 94,591 Mb/s. Nad pričakovanji se je usmerjevalnik odrezal le pri obremenitvi z več povezavami hkrati, kjer je prekosil veliko dražje modele. Za 37 evrov dobimo podpovprečen usmerjevalnik, ki preseže pričakovanja le na enem področju. To pa je seveda premalo.
Trendnet TEW-652BRP
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 4.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 30,805 Mb/s.
Cena: 29 EUR.
Prodaja: www.ecdoo.si.
Za: Stabilen pri več povezavah, cena.
Proti: Domet, ni vrat USB.
Trendnet TEW-673GRU
Medtem ko sta bila prejšnja dva Trendnetova modela bolj konservativno oblikovana, a vendarle marketinško napihnjena z obljubami na embalaži, je bil TEW-637GRU narejen tako, da z vizualnimi bonbončki privlači kupca. Zopet gre za črno škatlo z dvema zunanjima antenama, ki jima na zadnji strani naprave delata družbo dva vhoda USB. Usmerjevalnik premore gigabitno stikalo in gigabitni vmesnik WAN, na zgornji stranici škatle pa so v Trendentu vgradili majhen zaslon LCD. Ta kaže stanje obeh omrežij in premore nastavitev nekaterih funkcij s pomočjo zelo krhkega in plastičnega smernega križca. Sama majhnost zaslona, nizka ločljivost in nekakovostne tipke hitro prepričajo o zgrešenosti takega pristopa in kažejo na to, da gre le za marketinško potezo privabljanja kupcev.
Kot že omenjeno, lahko naprava oddaja dve omrežji, tako pri 2,4 GHz in 5 GHz, ne zna pa iz obeh frekvenc sestaviti enega omrežja. Funkcije so standardne (SPI, NAT, port forwarding, website filtering, UpnP, DynDNS, QoS, WPS), ker ima dva vhoda USB, lahko deluje tudi kot diskovni in tiskalniški strežnik.
Na testiranju se je usmerjevalnik odrezal slabo. Predvsem je bila hitrost klavrna v 2,4 GHz omrežju v neposredni bližini, kjer dosegel borih 15,206 Mb/s. Vtis je popravilo omrežje pri 5 GHz, kjer so se ničle in enke v neposredni bližini pretakale pri 88,466 Mb/s. Eno nadstropje niže se na omrežje pri petih gigahercih že ni dalo več priklopiti, pri 2,4 GHz pa se je usmerjevalnik odrezal solidno (2,878 Mb/s). Še nadstropje niže je bilo z omrežjem pri 5 GHz enako kot nadstropje više, pri 2,4 GHz pa je bila povprečna hitrost 0,236 Mb/s. Tudi pri prepustnosti se je naprava odrezala slabo, saj je dosegla 174,717 Mb/s, to pa jo uvršča na predzadnje mesto naprav z gigabitnimi vmesniki.
TEW-673GRU je lep zgled marketinško in oblikovalsko napihnjenega izdelka, ki z visokimi številkami tehničnih zmogljivosti, LCD zaslonom in (pre)velikimi obljubami razočara.
Trendnet TEW-673GRU
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Da/da.
Zmogljivost usmerjanja: 2.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 15,206 Mb/s.
Cena: 110 EUR.
Prodaja: www.ecdoo.si.
Za: Hitrost pri 5 GHz v neposredni bližini.
Proti: Nestabilnost pri več povezavah, počasnost pri 2,4 GHz.
Trendnet TEW-691GR
Zadnji model znamke Trendnet na testu je edini, ki se na embalaži hvali z maksimalno hitrostjo 450 Mb/s (drugi 300 Mb/s) in ima tri zunanje antene. Zopet gre za trendnetovsko črno škatlo iz gladke plastike, ki je tokrat brez nepotrebnih LCD zaslonov in barvastih namigovanj na hitrost prejšnjih modelov. Vse to botruje resnejšemu videzu in upanju, da gre za izdelek, ki bi upravičil ceno 109 evrov.
Naprava premore gigabitno stikalo in gigabitni WAN vmesnik, manjka pa vhod USB. Zopet je na usmerjevalniku WPS gumb in po funkcijah skora vj ničemer ne prekaša druge Trendnetove ponudbe, s to izjemo, da podpira WDS (wireless distribution sistem) in tako omogoča brezžično povezovanje dostopnih točk.
Slednje je tudi edina novost v uporabniškemu vmesniku, ki je enak drugim napravam izdelovalca. Že omenjene tri zunanje antene lahko oddajajo pri 2,4 GHz. V neposredni bližini se je prenosnik z usmerjevalnikom izmenjaval podatke pri 36,935 Mb/s, eno nadstropje niže pri 2,789 Mb/s in na najdaljši razdalji pri 0,150 Mb/s. TEW-691GR je prvi Trendnetov izdelek na testu, ki je z gigabitnimi vmesniki pri testu prepustnosti dosegel sprejemljiv rezultat. Tako je bila povprečna hitrost paketov 271,189 Mb/s, kar ga je uvrstilo nad druga dva Trendnetova izdelka.
TEW-691 s svojimi zmogljivostmi daje občutek, da gre za enega zadnjih predstavnikov stare garde usmerjevalnikov podjetja Trendnet, ki še nima možnosti postavitve petgigaherčnega omrežja. 109 evrov domov prinese soliden usmerjevalnik, ki pa žal kot skoraj vsi (razen najcenejšega) Trendnetovi izdelki na testu pade na testiranju več hkratnih povezav, saj se mu je "kolcalo" že pri stotih povezavah. To mu sicer ne vzame krone najboljšega med tokrat testiranimi usmerjevalniki podjetja Trendnet, vendar se med drugimi podjetji najdejo boljše rešitve.
Trendnet TEW-691GR
Vgrajen diskovni/tiskalniški strežnik: Ne/ne.
Zmogljivost usmerjanja: 2.
Najvišja izmerjena hitrost prenosa (brezžično): 36,935 Mb/s.
Cena: 90 EUR.
Prodaja: www.ecdoo.si.
Za: Domet.
Proti: Povprečna hitrost, nestabilnost pri več povezavah hkrati.
Kako smo preizkušali
Tudi letos je preizkus brezžičnih usmerjevalnikov potekal enako kot v prejšnjih letih. Vsako od sedemnajstih preizkušanih naprav smo z UTP kablom prek enega od vhodov LAN priklopili na računalnik in si tam ogledali uporabniški vmesnik ter pregledali funkcije, ki jih usmerjevalnik premore. Te smo sproti popisovali in jih umestili v tabelo, zajeto v članku. Dostop do uporabniškega vmesnika se od usmerjevalnika do usmerjevalnika razlikuje. Že naslov IP, ki ga usmerjevalnik posreduje računalniku, se od izdelovalca do izdelovalca razlikuje (192.168.1.1, 192.168.100.1 ...). Prav tako ni konsenza med izdelovalci za privzeto uporabniško ime in geslo in je pri vsakemu določena neka kombinacija besed admin, root, password, "pusti prazno". Vse podatke sicer najdete v navodilih, nanje opozarjamo zato, ker so predvidljive in jih je treba po nastavitvi omrežja spremeniti, da se vam na usmerjevalnik ne bodo priklapljali sosedje, ki imajo preveč časa.
Po pregledu teoretičnih (prek uporabniškega vmesnika) in nerealnih (beri: tisto kar piše na embalaži) zmogljivosti naprave smo vsako posebej sprehodili čez tri teste, pri čemer smo uporabljali testni program Ixia Chariot.
Pri prvem testu smo preverjali prepustnost usmerjevalnika, ko prenaša podatke v splet in nazaj. Za potrebe tega testa smo na napravo priklopili dva računalnika, enega prek vmesnika WAN in drugega prek stikala (LAN). Za čim večji prenos podatkov sta imela oba računalnika gigabitna omrežna vmesnika in so usmerjevalniki s stomegabitnimi vmesniki WAN in LAN predstavljali ozko grlo v povezavi. Tako so se rezultati pri teh napravah vrteli okoli številke 90 Mb/s. Računalnik, ki je bil v usmerjevalnik priklopljen prek WANa, je simuliral vrata v internet, tisti, ki je bil povezan prek LANa, pa je v "internet" pošiljal podatke. Na usmerjevalniku je bilo treba nastaviti statični IP in IP vrat (default gateway), torej IP računalnika, ki je simuliral internet. Na računalniku, priklopljenem v LAN, pa je bilo treba pogledati IP, ki mu ga je določil usmerjevalnik, in vse IPje vnesti v Chariot. Preden smo pognali skripto za merjenje prepustnosti, je bilo na usmerjevalniku še treba izklopiti vse zaščite (SPI, NAT ...), tako da je pretok podatkov res potekal nemoteno.
Po končanem prvem testu je bil na vrsti test stabilnosti pri več hkratnih povezavah. Usmerjevalnik in računalnika so ostali enako povezani kot na prejšnjem testu. Če smo pri prepustnosti merili pretok po eni sami povezavi, smo pri tem testu število povezav višali toliko časa, dokler je usmerjevalnik pretok podatkov še prenesel. Nestabilnost se je začela kazati tako, da so posamezne povezave "padale dol", ko pa je bilo za usmerjevalnik povezav preveč, je pač obupal. Število povezav smo v korakih povečevali za 100 in pri nekaterih usmerjevalnikih se je test končal pri drugem koraku, spet drugi so jih zdržali pet ali šest. Večina dražjih naprav se je tu odrezala dobro, a so jim štrene mešali tudi cenejši izdelki. Prav tako so nekateri dražji pokazali slabo stabilnost.
Brezžična omrežja smo preizkušali s Asusovim prenosnikom (K72F), ki smo ga uporabljali za testiranje 2,4 GHz in 5 GHz omrežja, pri čemer smo za slednjega uporabili Ciscov USB vmesnik WUSB600N. Na lanskoletnem testu smo brezžična omrežja prvič preizkušali pri šifrirani povezavi. Tudi letos smo omrežja zaklenili z zaščito WPA2 (Personal) in šifriranjem AES, ki na hitrost vpliva le v odstotku ali dveh.
Preizkušali smo na treh razdaljah. Pri prvem testu smo ASUSov prenosnik postavili v neposredno bližino usmerjevalnika. To pomeni, da sta v pisarni stala drug zraven drugega. Naslednja točka je bila že zunaj pisarne, in sicer na stopnišču eno nadstropje niže, kjer je bil po zračni črti prenosnik oddaljen deset metrov. Zadnja točka pa je bila še nadstropje niže in je bila za marsikateri usmerjevalnik predaleč.
Brezžično omrežje smo pri nekaterih napravah preizkušali dvakrat, saj je bilo treba preveriti hitrosti pri omrežju 2,4 GHz in 5 GHz. Predvsem pri slednjem je bil test na največji oddaljenosti odveč, saj se testa ni dalo izvesti pri nobenem usmerjevalniku.
Testi so trajali tem dlje, čim bolj smo bili oddaljeni od usmerjevalnika, in tisti, ki so povezavo zadržali tudi na največji oddaljenosti, so za test porabili tudi po 15 minut.