Grmenje, simfonije in večno vprašanje sreče

Ko pride človek v zrela leta, začne razmišljati tudi o tem, kaj je v življenju bistveno. Je to kariera, pravšnji partner, čreda potomcev ali pa morda velika maketa železnice v garaži? Žalostno je, da pri večini nas tam nekje na zadnjem mestu tiči naložba v kakovostne zvočnike za poslušanje glasbe in domači kino.

Pač, običajno v multimedijski nakupovalni vročici največ vložimo v zaslon, kakovostnejšo reprodukcijo zvoka pa odložimo nekam v bodočnost. Ki se potem zgodi – ali pa tudi ne. Pa v resnici gre za stvari, ki nam občutno izboljšajo preživljanje prostega časa, pri čemer ni nujno, da je vse skupaj noro drago. A zadnje je, kot vemo, noro relativno.

Sonos je relativno mlado, dobrih 20 let staro ameriško podjetje. Njihova prva zvočniška polica ali soundbar je prišla med nas pred desetimi leti in že takrat standarde zastavila precej visoko. Potem je tu polica Beam, ki je še vedno v prodaji in za par stotakov poskočno popravi konfekcijski zvok televizorja.

Kaj pa razred više? Nekaj, kar bi dolgoročno znalo celovito pogasiti žejo po dobrem zvoku. Tako pri poslušanju glasbe kot pri ogledu filmov in serij. Kombinacija kakovostne zvočne police, subwooferja in dveh satelitov?

Arc

Osrednji del tokratnega preizkusa je Arc, Sonosov premium izdelek, ki spoštovanje curkoma vliva že, ko ga previdno jemljemo iz škatle. Dolg je namreč meter in petnajst centimetrov, tehta pa skoraj šest kilogramov in pol. Ker tak zvočnik neustavljivo postane del notranjega oblikovanja prostora, v katerega ga postavimo, lahko z laičnim poznavanjem dizajna mirno navržemo, da je Arc obenem tudi lep zvočnik. Naš je bil črn – obstaja še bela različica –, na ohišju pa razen treh tipk, ene lučke in absolutnega minimuma dobro skritih vmesnikov ne boste našli ničesar drugega. Daljinec? Ne. Sonos računa, da boste uporabili televizijskega, predvsem pa na to, da si boste na telefon namestili njihovo aplikacijo. Ki v resnici ni slaba, a o tem več kasneje. Zadnja možnost so Alexa in drugi pomočniki, ki jih naprava pozna, ter glasovni ukazi. Arc ima v ta namen vgrajene štiri prostorske mikrofone, ki bodo poskušali tudi med kakim bučnim reševanjem Ryana razumevati vaša povelja.

Kot rečeno, je minimalizem na ohišju pustil prostora zgolj za napajalni kabel, ethernet in en sam vmesnik HDMI. To utegne biti težava, saj pri Sonosu računajo, da boste Arc priključili na pametni televizor in nič drugega. Drži pa, da je taka situacija v večini primerov in da ta na ta način dobimo optimalno predvajanje kodeka Dolby Atmos, ki je bržkone osrednji razlog, da si nekdo tako napravo sploh omisli. Gre za prenašanje zvoka po standardu eARC, ki omogoča, da tudi aplikacije, naložene v pametnih televizorjih, svoj zvok pošiljajo na zunanje zvočnike prek enotnega kabla. Če je vaša televizija nekoliko starejša, recimo stara dobrih pet let in ne pozna niti eARCa niti njegovega predhodnika HDMI ARC, boste morali uporabiti obvod, to je priklop TV prek optičnega vmesnika. To napravimo z adapterjem, ki je celo priložen, a s tem boste obsojeni na poslušanje zgolj Dolby Digitala, ne pa tudi Atmosa. Za tiste, ki jim standardi niso blizu, to na kratko pomeni, da bo razpršitev prostorskega zvoka zgolj horizontalna, ne boste pa slišali zvokov, ki prihajajo »od zgoraj«. To naj velja kot opozorilo in nasvet pred morebitnim prehitrim nakupom.

Omenili smo aplikacijo, ki prek bluetootha v nekaj zares kratkih korakih poveže televizor in zvočnik, ampak za celostni užitek je treba opraviti še Trueplay tuning. Gre za Sonosovo tehnologijo, ki analizira prostor, preizkusi, kako se zvok odbija, in na tej podlagi prilagodi predvajanje. Zadeva napravi opazno razliko, ko gre za filme z Atmosom, in je vredna truda. Ampak … Trueplay je združljiv samo z Applovimi napravami. Uporabniki Androida se bodo morali zadovoljiti zgolj z Quick Tuningom, ki pa v našem primeru niti ni deloval. No, preprosta rešitev, ki jo svetuje tudi Sonos, je ta, da na obisk povabimo prijatelja z napravo iOS ali iPadOS ter jo na hitro »zlorabimo« za nastavitev zvoka.

Sam zvok, pa naj gre za glasbo ali videovsebine, je … odličen. Če ste ljubitelji simfonične glasbe, boste le stežka verjeli, kaj vse od orkestra zna pričarati na videz nikakršna škatla. Podobno velja za filme, kjer se prostorski zvok včasih že kar približa tistemu, kot ga predvajajo po sobi razpostavljeni sateliti. Pomembno je, da basov nikoli ne zmanjka, so kristalno čisti in v resnici ločenega nizkotonca nismo niti za trenutek pogrešali. Zvok pa je precej odvisen od prostora in postavitve zvočnika. Najbolje se seveda obnese štirioglat, v katerem je zvočnik blizu ene od sten, na sredini pa ni preveč tkaninastih objektov, ki bi vpijali zvok.

Arc namreč prostorskost doseže z različno usmerjenimi zvočniki, ki zvoke pošiljajo v prostor. Konkretno gre za sklop osmih nizkotoncev in treh tweeterjev, ki skupaj s premišljeno navrtano zunanjo rozeto poskrbijo, da letalo zares slišimo leteti nad glavo. A tudi ko v igri ni Atmos, je zadovoljstvo ob poslušanju tako rocka kot jazza ali pa Studia ob 17h nad vsakim pričakovanjem.

Kupiti? O, ja, če sta med vašimi potrebami Dolby Atmos in kakovost. Pa seveda, če že imate primerno sodoben televizor.

Sonos Arc

Kaj: zvočna polica

Prodaja: bigbang.si

Cena: 979 EUR

Za: Odličen zvok, preprosta uporaba.

Proti: Cena, samo en vmesnik HDMI.

Sonos Sub

Potem je tu nizkotonec. Naš je bil tretja generacija, z belim ohišjem. Če smo za Arc rekli, da je lep, potem bi se ocena za Sub morala glasiti presneto lep. Gostom se niti sanjalo ne bo, čemu je škatla namenjena (v našem primeru ga je nekdo ocenil za ventilator brez lopatic, spet drugi za lovilec mrčesa), dejstvo pa je, da bodo Sub opazili čisto vsi. Pač okoli 40 x 40 cm velika škatla z zaobljenimi robovi, ki tehta dobrih 15 kilogramov. Ampak Sub je mogoče uporabljati tudi v položeni legi in ga skriti pod kavč ali omaro.

Na dnu ohišja sta skrita zgolj vmesnika za napajanje in ethernet, v njem pa se skrivata dva drug proti drugemu postavljena zvočnika, ki ju vsakega krmili svoj ojačevalnik. Taka postavitev omogoča programsko vodenje ojačevanja nasprotujočih si zvočnih valov in s tem čuda basovskih efektov, obenem pa zagotavlja, da ohišje nikoli ne bo poskakovalo na nožicah niti hreščalo.

Namestitev je tudi tu gladka: Sub samo priključimo na elektriko in poženemo aplikacijo, ki dokonča vse ostalo. Sami lahko nastavimo tudi glasnost ter, pomembno, nočno glasnost, ki bo base samodejno prilagodila mirnemu počitku sosedov. Aplikacija bo z nekajminutnim zvočnim šovom skalibrilala tudi t. i. crossover frekvenco, torej valovno dolžino, na kateri bo base od Arca prevzemal Sub. Ta to znova napravi glede na oceno prostora, vrednost pa bo znašala nekje med 50 in 110 Hz. Zadnje je najvišje, kamor Sub še zmore, nastavitev pa lahko pozneje seveda tudi spreminjamo po lastnem okusu.

Pa zvok? Če smo prej rekli, da dodatnega basa nismo pogrešali, da kombinacija Suba in Arca še za razred višji užitek. V resnici se pozna tudi to, da nizkotonec sprosti srednje frekvence Arca in s tem še dodatno izboljša izkušnjo. Basi so res čisti in nikoli prazno grmeči. Pri Sonosu pravijo, da Sub zmore predvajati frekvence vse do 25 Hz, kar je, če drži, res impresivno, če vemo, da naše uho seže nekje do 20 Hz. Kakorkoli, če si boste zavrteli tisti uvodni vihar v The Martian, si boste pričarali kar resnično izkušnjo tolčenja vetra, peska in predmetov po pločevini.

Kupiti? Če vam cena ni ovira in če nameravate graditi Sonos zvočni sistem. Ker resnici na ljubo »vuferja«, ki zna polnokrvno sodelovati z drugo napravo samo prek Wi-Fija in namenske programske opreme, ne boste mogli povezati s prav veliko drugimi zvočniki. Vsekakor pa na ta način ne boste mogli izkoristiti vseh sladkorčkov sprege med Sonosovimi napravami in aplikacijo.

Sonos Sub

Kaj: nizkotonski zvočnik

Prodaja: bigbang.si

Cena: 869 EUR

Za: Videz, zmogljivost.

Proti: Omejena raba z drugimi zvočniki, cena.

Sonos ERA 100

Kaj nam še manjka? Vsaj dva satelita. V ozadje sklopa smo tako postavili še dvojico ERA 100. Gre pravzaprav za pametna brezžična zvočnika, v osnovi namenjena samostojnemu predvajanju. ERA je naslednik zvočnika One, ki je znal predvajati le prek Wi-Fija, zdaj pa je poleg bluetootha dobil še kopico drugih funkcionalnosti. Najpomembnejša je verjetno stereo predvajanje, ki ga omogočata dva, stransko nameščena visokotonca.

Naprava je valjaste oblike in tehta spoštljiva dva kilograma. Na ohišju so gumbi za osnovno predvajanje ter zanimiva rešitev za upravljanje glasnosti; zaobljen kanal, po katerem potegnemo ali tapkamo s prstom. Potem je tu še gumb za povezovanje ter gumb za hitro utišanje mikrofonov. Če pa imamo željo po popolni zasebnosti, je na zadnji strani tudi stikalo, s katerimi mikrofone in asistenta popolnoma izklopimo. Zadnja novost je vmesnik USB-C, v katerega lahko priključimo katerega od doplačljivih donglov ter tako pridobimo vmesnik ethernet ali še bolj uporaben 3,5-milimetrski avdio »činč«, prek katerega lahko na zvočnik priključimo tudi kak star gramofon.

Lahko si mislite, da so pričakovanja glede kakovosti pri taki napravi precej nizka, a kljub temu je zvok pri samostojnem predvajanju poln, tudi basi so dobro slišni, vse skupaj pa zveni precej, precej bolje kot kak stotak cenejši izdelki konkurence. Ampak tu je še vprašanje: kaj pa, ko Eri priključimo v našo sprego Arca in Suba?

Namestitev se tudi tu odvije bliskovito in zvočnika sta brž priključena v interno omrežje 5 GHz, prek katerega komunicirata z Arcom. Seveda se tudi tu se izplača opraviti uglaševalno telovadbo z iphonom in pognati Trueplay, zvočna slika bo neprimerno boljša. Pravzaprav smo na ta način dobili hišni kino, ki bo privabljal nasmeške, pa karkoli si boste prvih nekajkrat zavrteli. Naša izbira je bil tretji del Pobesnelega Maxa, zaradi obilice hrumečih zvokov in neprestano potujoče zvočne slike.

Treba je omeniti, da v tem primeru zvočnika Eri izgubita stereo predvajanje in postaneta tradicionalna satelita, postavljena pri strani zadaj. Še več, če boste želeli med predvajanjem filma slišati tudi Atmosove višinske efekte, boste morali seči še dvakrat globlje v denarnico in si omisliti zvočnika ERA 300.

Sonos ERA 100

Kaj: prenosni zvočnik

Prodaja: bigbang.si

Cena: 269 EUR

Za: Odličen zvok, veliko načinov uporabe.

Proti: Cena.

Torej, kaj so prioritete življenja?

Če se za trenutek zdrznemo in se iz vzvišenosti poslušanja Mahlerjeve Druge spet vrnemo k uvodnim ugibanjem o pomembnosti dobrega zvoka … dajmo naprej sešteti cene. Za Sonosov kvartet smo porabili slabih 2.400 evrov, pri čemer velja poudariti, smo sobo za zabavo spremenili v nekaj, ob čemer tudi najbolj zagrenjeni avdiofili ne bodo obračali oči in da bo taka zasnova dobro stregla ušesom še naslednjih nekaj let. Predvsem pa je znesek treba pogledati v luči, da danes dva tisočaka zlahka stane pametni telefon, ki nam bo služil le kaki dve leti, ali pa 15 let star avto srednjega razreda, ki nam tudi ne bo delal družbe prav dolgo. To, no.