Kakšen računalnik naj kupim?
Mi vemo. Prepričani smo, da novo leto prinaša nove izzive. Tudi v računalništvu. Zato smo pripravili Monitorjev nakupovalni vodnik za namizne in prenosne računalnike. Želimo namreč, da vstopite v leto 2014 tehnološko pripravljeni.
Izbiri ohišja navadno ne posvečamo pretirane pozornosti. Dražja ohišja so navadno tista, ki ponujajo večjo prilagodljivost in/ali boljšo zvočno zatesnjenost.
Osebni računalniki niso več tako zelo iskane naprave kot še pred nekaj leti. A se ne dajo, razvoj tudi na tem področju nezadržno napreduje. Medtem ko konkurenti, predvsem prenosni računalniki in tablice, v en glas vpijejo, kako bolj prilagodljivi in priročni so zavoljo svoje oblike in zasnove, vsi pozabljajo na eno: tudi osebni računalniki so v svoji namizni različici nadvse prilagodljivi. Prilagodljivi na področjih, ki skozi oči določenih skupin uporabnikov štejejo dvojno ali trojno. Računalniki, denimo, niso omejeni glede procesorske moči ali količine pomnilnika. Odvisno od naših potreb si lahko omislimo miniaturen sistem, ki bo tiho ždel na hrbtni strani računalniškega monitorja, da bomo pravzaprav pozabili nanj, ali pa si na delovno mizo postavimo podatkovni center v malem. Če radi igramo najnovejše računalniške igre na dveh ali treh zaslonih v polni visoki ločljivosti ali pa menimo, da je koristno, če k sebi pretočimo čim večji del medmrežja, nam praktično ostane samo ena prava izbira – osebni računalnik. A tudi med tema skrajnostma je cel spekter uporabnikov, ki imajo namizne računalnike raje od prenosnih.
V nadaljevanju predstavljamo svojo izbiro namiznih in prenosnih računalnikov za značilne skupine uporabnikov oziroma namenov rabe. Zaradi lažjega razumevanja bomo namizne računalnike poimenovali kar računalniki, prenosne pa prenosniki.
Računalnik za najmanj zahtevne uporabnike
Napredek na področju razvoja računalniških komponent ima zelo dobrodošlo posledico za najmanj zahtevne uporabnike. Ti tako ali tako ne potrebujejo pretiranih zmogljivosti, zato jim praviloma zadostujejo že najcenejše komponente s cenikov. V Monitorju smo se odločili, da jim skušamo izbiro kljub temu nekoliko olajšati s kakšno uravnoteženo sestavo.
Danes so že najcenejši računalniški sistemi dovolj zmogljivi za več kot zadovoljivo poganjanje operacijskega sistema ter večine pisarniških aplikacij, torej bodo kos brskanju po spletu ob hkratnem poslušanju glasbe, branju e-pošte in pripravi kakega dokumenta. Če pa uporabniki sodijo le med tiste, ki na računalniku praktično nič ne ustvarjajo, temveč le prebirajo/gledajo/poslušajo vsebine, velja razmisliti tudi o nakupu tablice (več o tem v okvirčku).
Najmanj zahtevnim uporabnikom priporočamo nakup sistema, sestavljenega iz dvojedrnega procesorja (AMD ali Intel) z vgrajeno grafiko in cenejše, a s priključki dobro založene osnovne plošče. Štirje gigabajti pomnilnika bodo več kot zadostovali za vsakdanja opravila, pri čemer velja pomnilnik kupiti v paru (2 x 2 GB), saj bosta tako njegova prepustnost in praktična hitrost večji. Diske z zmogljivostmi hrambe podatkov manjše od 500 GB je danes že težko dobiti, zato smo izbrali prav to vrednost. K sreči so doplačila za večjo zmogljivost (1 ali 2 TB) razmeroma majhna, tako da velja o njih resno razmisliti.
Predlagana zasnova računalnika za najmanj zahtevne:
• plošča z naborom AMD A55/A75 ali Intel H81/B85
• procesor AMD A4-5300 ali Intel Pentium G3220
• pomnilnik 2x 2 GB DDR3 1333 MHz
• disk zmogljivosti 500 GB
• ohišje z vgrajenim napajalnikom (300 do 420 W)
• zapisovalnik DVD (izbirno)
• Microsoft Windows 7 Home Premium ali 8.1 (izbirno)
Za računalnik, ki naj preprosto deluje, ni treba izbrati niti velikega niti dragega ohišja. Dovolj bo že, če pri trgovcih z računalniško opremo izberemo model ohišja, ki nam je lep na pogled in ima že vgrajen napajalnik. Moč napajalnika zaradi nezahtevnih komponent ni pomembna, morebiti velja preveriti, ali ima vgrajen večji ventilator (premera 12 ali 14 cm), saj so ti v praksi nekoliko tišji. Če uporabnik računalnika ne uporablja več ploščkov, je tudi nakup optičnega pogona odveč. V nasprotnem primeru pa pač dodamo slaba dva desetaka, da nam prodajalec v računalnik vgradi zapisovalnik DVD.
Zavedamo se, da je večina povprečnih uporabnikov navajena okenskega okolja. Prav zato velja skupaj z novim računalnikom kupiti tudi eno izmed osnovnih različic operacijskega sistema Microsoft Windows, saj bo tako delo z računalnikom bržkone lažje kot privajanje uporabnika na katerega izmed brezplačnih operacijskih sistemov.
Takšna sestava računalnika bo žep posameznika izpraznila za 250 do 400 evrov, k temu znesku pa je seveda treba dodati še izdatek za tipkovnico, miško, monitor in (morebitne) zvočnike.
Vsestranski domači računalnik
Sestava vsestranskega domačega računalnika je vedno velik izziv, saj mora biti kos tako nadobudni mladini kot staršem. Sposoben mora biti zadovoljivo poganjati tudi kakšno zahtevnejšo aplikacijo, pa tudi kakšne novejše igre, seveda ne ob vklopljenih vseh grafičnih bonbončkih, ki jih te ponujajo. Računalnik, ki bo vsakdanja opravila opravil hitro in zlahka ter otrokom omogočil priložnostno igranje iger, torej.
Sestavo, ki nas bo veljala od 200 do 300 evrov več kot računalnik za manj zahtevne uporabnike, bodo najbolj podražili zmogljivejši procesor in dražja plošča ter grafična kartica. Da bo računskih zmogljivosti dovolj za praktično vse naloge, ki jih računalniku lahko zadajo člani sodobnega gospodinjstva, velja računalnik opremiti z zmogljivim dvo- ali štirijedrnim procesorjem. Poldrugi stotak, naložen v matematično srce računalnika, namreč jamči, da bo ta več let kos zadanim nalogam, medtem ko bomo morebiti kakšno drugo komponento vmes že nadgradili. Če si omislimo predlagani AMDjev procesor, ga velja založiti tudi z nekoliko hitrejšim delovnim pomnilnikom (1600 ali 1866 MHz DDR3), saj bomo tako pohitrili tudi delovanje v procesor vgrajene grafične rešitve. Tudi pri osnovni plošči ne gre pretirano varčevati in velja izbrati model s kopico priključkov (USB3, SATA3, 7.1 zvok, Gbit LAN), saj so prav družinski računalniki v praksi v povprečju prižgani najdlje časa.
Predlagana zasnova vsestranskega domačega računalnika:
• plošča z naborom AMD A75/A88X ali Intel H87/B85
• procesor AMD A10-6700 ali Intel Core i3 4340
• pomnilnik 2 x 2 ali 4 GB DDR3 1600 MHz
• disk zmogljivosti 2 TB
• ohišje in napajalnik (zmogljivosti med 400 do 550 W)
• zapisovalnik DVD (izbirno)
• Microsoft Windows 7 Home Premium ali 8.1 (izbirno)
• grafična kartica AMD Radeon R7 260X ali Nvidia GeForce GTX 650 Ti (izbirno)
Če igranje grafično zahtevnih iger ni na seznamu želja, smo prihranili izdatek za grafično kartico. Slednjo lahko po potrebi še vedno kadarkoli dokupimo in vgradimo v računalnik. Če pa bi mladež s prijatelji kljub temu rada odigrala kakšno sodobno strelsko igro ali digitalno pustolovščino, ki tisto pravo izkušnjo ponujajo šele s sliko visoke ločljivosti, pa se velja kar takoj odločiti za nakup grafične kartice. Z vidika uravnoteženosti računalnika svetujemo, da je izdatek za grafično kartico primerljiv z zneskom, ki ga bomo odšteli za procesor (torej okoli 150 evrov). Za ta denar sta trenutno najbolj priljubljeni kartici AMD Radeon R7 260X in Nvidia GeForce GTX 650 Ti. Seveda na področju grafike večji denarni vložek v igrah prinese večje število prikazanih sličic na sekundo, zato velja premisliti, ali ne bi družina z zahtevnimi najmlajšimi člani gospodinjstva nemara raje posegla po igričarskem računalniku (če ji seveda to dovoljuje družinski proračun).
Večje število družinskih članov navadno hrani več podatkov kot posameznik, zato bo naložba v disk večjih zmogljivosti nadvse dobrodošla. Priporočamo vsaj disk zmogljivosti 2 TB, a če se pokaže potreba po še več prostora, je dobro vedeti, da je diske v računalnik razmeroma enostavno dodati.
Predlagana procesorja in grafični kartici še vedno ne sodijo med potratnejše primerke, kar zadeva električno energijo, zato omenjene komponente še vedno lahko delujejo tudi na najcenejših napajalnikih, ki jih danes izdelovalci prilagajo cenovno ugodnim računalniškim ohišjem. Če pa gledamo malo v prihodnost in možnosti nadgradnje ter razširitev, potem morebiti velja razmisliti o nekoliko močnejšem napajalniku, a brez pretiravanja, 550 W moči bo dovolj za praktično vsak domači računalnik.
Tudi v primeru družine je zgodba z izbiro operacijskega sistema podobna kot pri manj zahtevnih uporabnikih. Priporočamo okenski operacijski sistem, pri čemer staršem svetujemo, da ima vsak družinski član svoj uporabniški račun. Prav tako priporočamo, naj bo v vsak družinski računalnik nameščen protivirusni program, četudi brezplačen (preizkus protivirusnih programov najdete v prejšnji številki naše revije).
Igričarski računalnik
Posebno mesto med računalniki imajo seveda tudi računalniki za igre. Sodobne igre so grafično in matematično zelo zahtevne, še posebej, če jih želimo igrati v polni visoki ločljivosti (ali celo še višji) in na več računalniških zaslonih. Temu primerna mora biti tudi sestava računalnika, v katerem igra osrednjo vlogo grafična kartica, pa tudi vse druge komponente morajo biti podrejene predvsem hitrosti.
Recept za dober igričarski računalnik sestavljajo naslednje komponente: zmogljiv večjedrni procesor z visokim delovnim taktom, obilo pomnilnika, zmogljiva grafična kartica in pogon SSD. Kaj torej izbrati? Zmogljivih procesorjev na trgu ne manjka, precej manj pa je obenem še razmeroma cenovno dostopnih. Igričarjem lahko priporočimo dostopnejše modele, kot sta AMD FX4350 ali Intel Core i5 4670K, tisti z globokimi žepi pa naj brez slabe vesti posežejo po modelih Core i7 (npr. 4770K). Zmogljiv procesor namreč zahteva že sama zmogljiva grafična kartica, saj le ob močnem procesorju lahko pokaže, kaj vse zna in zmore.
Računalniki, namenjeni igričarjem, so v očeh povprečnih ljudi navadni videti »kičasti«, mišičasta zunanjost pa se nadaljuje tudi v elektronskem »drobovju«.
Med zmogljivejše grafične kartice lahko uvrstimo modele AMD Radeon R9 280X in 290X ter Nvidiina predstavnika GeForce GTX 770 ter GTX 780. Te grafične kartice se praktično ne ustrašijo nobene igre, zadovoljstvo uporabnikov pa je lahko še večje, če igre v visoki ločljivosti igrajo na veliki sliki, prikazani na več računalniških zaslonih. Pri izbiri osnovne plošče pazimo, da omogoča vgradnjo dveh grafičnih kartic, saj nam bo to olajšalo nadgradnjo sistema, če bi se naš grafični apetit še povečal.
Podobno strojno zasnovo kot igričarji potrebujejo, denimo, tudi oblikovalci videa, grafiki, inženirji. Na splošno velja v takšne računalnike namestiti tudi večjo količino pomnilnika, priporočamo vsaj 8 GB (par 4 GB modulov) ali kar 16 GB oziroma več, odvisno od požrešnosti aplikacij, s katerimi imamo opravka. S hitrostjo pomnilnika ni treba pretiravati, dovolj bodo že 1600 ali 1866 MHz moduli, saj je za delovanje celote precej pomembnejša količina pomnilnika.
Predlagana zasnova igričarskega računalnika:
• plošča s sistemskim naborom AMD 990FX ali Intel Z87
• procesor AMD FX4350 ali Intel Core i5 4670K
• pomnilnik 2x 4 GB DDR3 1600 MHz ali 1866 MHz
• disk zmogljivosti 2 TB, pogon SSD zmogljivosti 128 ali 256 GB
• ohišje in napajalnik (zmogljivosti med 550 do 750 W)
• zapisovalnik DVD ali bralnik ploščkov blu-ray
• Microsoft Windows 7 Professional ali 8.1 Pro (izbirno)
• grafična kartica AMD Radeon R9 280X ali 290X oziroma Nvidia GeForce GTX 770 ali GTX 780
Daleč največjo splošno pohitritev delovanja pa prinese vgradnja pogona SSD, saj so diski pogosto ozko grlo računalnikov. Igričarjem in drugim zahtevnejšim uporabnikom zato priporočamo nakup pogona SSD zmogljivosti 256 GB, saj šele modeli z večjimi zmogljivostmi dosegajo oglaševane hitrosti. Pogojno sicer za namestitev operacijskega sistema in aplikacij zadostuje tudi 128 GB model. Za večino drugih podatkov in datotek pa velja vgraditi še disk zmogljivosti 2 TB ali večje.
Ohišje naj igričarji izberejo po svojem okusu, nekaj več pozornosti pa velja nameniti izbiri kakovostnega napajalnika. Za zanesljivo poganjanje sistema z vgrajenimi požrešnimi grafičnimi karticami pridejo v poštev dražji napajalniki moči 550 W do 750 W. Če nameravamo v računalnik vgraditi dve ali celo tri zmogljive grafične kartice, pa izberemo še zmogljivejši model napajalnika.
Večina iger je danes še vedno dobavljiva na ploščkih DVD, zato ustrezen optični pogon seveda ne sme manjkati, zanesenjaki za večpredstavnost pa si lahko omislijo tudi bralnik ploščkov blu-ray.
Kaj pa tablice in hibridi?
Uporabniki, ki se odločajo za nakup prenosnega računalnika, v trgovinah kaj hitro poškilijo tudi k tablicam. Pa lahko tablice nadomestijo prenosnike? Odvisno od zahtevnosti rabe. Če imamo računalnik ali prenosnik predvsem za to, da z njim tudi kaj delamo oziroma ustvarjamo, bomo pri tablicah slabše postreženi, saj za dotik občutljiv zaslon z navidezno tipkovnico (ki zasede lep del zaslona naprave) le težko ponudi uporabniško izkušnjo, primerljivo klasični tipkovnici in miški. V tem primeru je bolje, da izberemo klasični prenosnik. So pa zato tablice zelo posrečena izbira, če želimo z njimi predvsem brskati po spletu, brati e-pošto in si ogledati kakšen video posnetek. A tako video kot zvočna izkušnja bosta po zaslugi majcenih zvočnikov okrnjeni, pa tudi z zaslonskimi omejitvami se bomo morali zadovoljiti (kdo pa bi nosil s seboj 17-palčno tablico ...).
Ena izmed večjih pomanjkljivosti tablic kot nadomestkov računalnikov ali prenosnikov je tudi skromna založenost z različnimi vmesniki in priključki. Po tej plati so tablice do uporabnikov skoraj brez izjeme zares neprijazne.
Poleg naštetega je v tablice pogosto nameščen operacijski sistem Google Android ali pa Apple iOS, ki se seveda znatno razlikujeta od okenskega uporabniškega vmesnika, katerega je vajena večina povprečnih uporabnikov. Dodatno pomanjkljivost za poslovne uporabnike predstavlja tudi to, da večina »resnih« poslovnih aplikacij še ni prilagojena rabi na tablicah.
Hibridni računalniki imajo vsekakor velik potencial. Žal pa zasnova z dvema ločenima napravama prinaša tudi znaten cenovni pribitek.
Zanimivo alternativo v zadnjem letu ponujajo tudi t. i. hibridi, ki v eni napravi združujejo tako tablico kot prenosnik. Nekateri izdelovalci gredo celo tako daleč, da sta zaslon (tablica) in tipkovnica (računalnik) lahko ločeni napravi. Pri hibridih tako dobimo funkcionalnost prenosnika in tablice, zvečine pa so te rešitve vse »tabličnih mer«, torej se bomo morali zadovoljiti z razmeroma majhno napravo. Pri izbiri hibridnega oziroma prilagodljivega računalnika, kot jih tudi označujejo izdelovalci, moramo biti pozorni predvsem na mehanizem sidrišča/pritrdišča in stabilnost tega mehanizma. S pogostim snemanjem in dodajanjem zaslona bomo namreč ta del zelo obremenili in, če nam krhkejši modeli že ob nakupu ne vzbujajo pretiranega zaupanja, se jim velja preprosto izogniti.
Monitor, tipkovnica in miška so pomembni
V praksi večkrat opazimo, da uporabniki sami računalniški »škatli« in komponentam v njej namenijo veliko pozornosti in evrov, varčujejo pa pri monitorju, tipkovnici in miški. Napaka. Prav omenjeni trije izdelki bolj ali manj določajo našo uporabniško izkušnjo, saj bo tudi najboljša grafična kartica na nizkocenovnem monitorju kazala slabšo sliko, kot je je sicer sposobna. S ceneno miško pa bosta trpela naše zapestje in natančnost premikov v igrah. Uporabniki, ki veliko tipkajo, pa menda že vedo, da velja vsako tipkovnico pred nakupom preizkusiti in se prepričati, kako nam ustreza delo z njo.
Bolj kot to, ali gre za ožičeno ali brezžično miško in tipkovnico, je za vsakdanje delo pomembna ergonomija teh naprav, saj lahko bistveno pripomore k udobju.
Razumemo, da najmanj zahtevni uporabniki za občasno delo z računalnikom ne potrebujejo vrhunskih monitorjev in bodo povsem zadovoljni že z najcenejšimi primerki 19- in 21-palčnih monitorjev z visoko ločljivostjo, a za udobje še vedno priporočamo 22-palčne modele. Ti niso bistveno dražji, kljub temu pa večinoma že ponujajo sliko polne visoke ločljivosti (1080p). Tudi pri družinskem računalniku gre poseči po monitorju z večjo diagonalo, denimo 23 ali 24 palcev, ki sliko prikazuje v polni visoki ločljivosti.
Nekateri širokokotni računalniški zasloni ponujajo prav razkošno delovno površino, nekaterim uporabnikom pa se zdi priročnejša uporaba dveh (ali celo treh) monitorjev.
Velikost monitorja je sicer pomembna, še pomembnejša pa je ločljivost, saj ta določa razpoložljivo delovno površino. Igričarji in zahtevnejši uporabniki zato neredko posežejo kar po dveh ali celo treh monitorjih, to pa izdatek za računalniško opremo znatno poveča. Še posebej, če gre za večje in dražje modele. Tudi igričarjem priporočamo nakup vsaj 23- ali 24-palčnega monitorja. Uporabnikom, ki pred računalniškim zaslonom vsak dan v povprečju preživijo več kot poln delavnik, vsekakor priporočamo nakup bolj kakovostnega monitorja. Laično to ugotovimo že po vrsti vgrajene matrike. Večina cenovno ugodnejših monitorjev je opremljenih z matrikami TN, sami pa igričarjem in zahtevnejšim uporabnikom toplo priporočamo modele z matriko IPS (ali PVA), saj bo prikazana slika preprosto boljša. Za te uporabnike so danes pogosta izbira tudi 27-palčni monitorji, ki prikazujejo odlično sliko v ločljivosti 2560 x 1440 pik. Ponujajo namreč znatno več delovne površine, obenem pa njihove cene še vedno ostajajo krepko pod mejo tisočaka.
Kot smo že omenili, sta pomembni tudi tipkovnica in miška. Že z izogibanjem najcenejšim modelom bomo naredili zares veliko. V večini računalniških trgovin lahko tipkovnico in miško tudi preizkusimo. To toplo priporočamo, saj tako naše dlani in prsti dobijo občutek, da »sodelujejo« s tako zunanjo opremo. Medtem ko bo večina uporabnikov zadovoljna z miškami in tipkovnicami cenovnega razreda okoli 20 evrov, pa bodo igričarji iskali njim ergonomsko prilagojene modele, ki so, razumljivo, še kakšnega desetaka ali pet dražji.
»Čudo« po imenu prenosni računalnik
Svet računalništva je dobil povsem novo razsežnost, ko so računalniki tako zelo shujšali, da smo jih uporabniki brez večjih težav začeli prenašati s seboj – bodisi za delo ali zabavo. Danes številni uporabniki sploh ne razmišljajo več o nakupu namiznega modela, saj so prepričani, da lahko večino ali vsa opravila povsem zadovoljivo opravijo tudi na prenosniku. V poplavi najrazličnejših modelov prenosnikov je, priznamo, kar težko najti najustreznejšega. Prenosnik namreč ni zgolj miniaturen namizni računalnik z dodanim zaslonom, tipkovnico in baterijo. Ker vse pogosteje postaja edini računalnik uporabnika ali celo gospodinjstva, velja biti pri njegovi izbiri precej izbirčen, saj v tem primeru hrani našo digitalno identiteto.
Dobrodošlo poživitev segmenta prenosnikov je v zadnjih letih prineslo Intelovo oblikovanje kategorije Ultrabook, ki so jo omejili tako po merah (predvsem debelini) kot teži. Da je procesorski gigant s tem potisnil v ospredje svoje zmogljive in varčne platforme, niti ni tako pomembno, pomembna je celovitost pristopa. V poštev pridejo le tanka in lahka ohišja ter hitri pogoni, na programski strani pa razveseljuje izdatna skrb za enostavno upravljanje in varovanje podatkov, kjer stopijo na prizorišče tehnologije za preprečevanje kraje prenosnika in podatkov ter zaščito uporabnikove identitete. Danes je tako Ultrabook sinonim za prenosne računalnike višjega razreda, ki se odlikujejo s tankostjo in skromno težo, a obenem ponujajo dobre zmogljivosti in avtonomijo. Tega si nekako želi sleherni uporabnik prenosnika, le manj prijetno nalepko s ceno bi najraje spregledali. A tudi v svetu prenosnikov še vedno velja rek – kolikor cvenka, toliko muzike.
Do nedavna so v poslovnih okoljih prevladovali le resni črni prenosniki.
Ultrabooki s svojimi visokimi cenami načrtno puščajo obilo prostora za razvoj vseh nižjih tržnih segmentov ponudbe. Uporabniki smo omejeni z debelino denarnice in moramo večkrat pristati na kak kompromis in dokler prenosnikov dejansko ne prenašamo s seboj vsak dan, se zdijo kompromisi v obliki kakšnega milimetra in dekagrama preveč povsem logični. Zavedati pa se moramo, da bomo s prenosnikom sobivali predvsem mi sami, zato velja več pozornosti nameniti kakovostnemu zaslonu in tipkovnici kot pa procesorju, pomnilniku in grafični kartici. Ergonomija dela s prenosnikom, še posebej, če bomo z njim preživeli več ur na dan, ima pač prednost. Za lepoto v tem primeru res nima smisla trpeti.
V vsaki številki naše revije preizkusimo tudi kak model prenosnega računalnika. Teh se je do danes nabralo več sto, zato velja ob zožitvi izbire na vsega nekaj modelov preveriti, ali smo katerega izmed favoritov že preizkusili, in si prebrati naše mnenje o njem. Vse pretekle preizkuse prenosnih računalnikov, objavljene v reviji, najdete na spletni strani www.monitor.si.
V nadaljevanju opisujemo nekaj značilnih zgledov rabe prenosnih računalnikov ter okvirne strojne zahteve, skladne s posamezno rabo. Ti podatki naj rabijo kot smernice pri oblikovanju želja o idealnem prenosniku za vsakega posameznika.
Osnovni prenosnik
Povprečni pisarniški in domači uporabniki nimajo visokih zahtev, zato so zanje primerni že vstopni modeli prenosnikov. Ti so tudi najprijaznejši do denarnic, saj se njihove cene začno že pod 400 evri (končajo pa seveda precej više). Za tako rabo (predvsem ob večurni dnevni rabi) velja več pozornosti nameniti izbiri zaslona, čeprav v tem cenovnem rangu ni bistvenih razlik. Če potrebujemo večjo delovno površino (tabele, preglednice), si moramo omisliti model z višjo ločljivostjo zaslona, te pa so navadno na voljo pri modelih z daljšo diagonalo npr. 15 ali 15,6 palca. Ključnega pomena za uporabnike, ki veliko tipkajo, je tipkovnica. Če smo navajeni standardne postavitve tipk, moramo pri prenosniku najprej preveriti, kako je izdelovalec postavil tipke (predvsem smerne) in razporedil slovenske znake (šumnike). Nekaterim inženirjem se ta razporeditev nikakor ne posreči, oziroma je tako nerodna, da ni primerna za vsakdanje delo.
Delo z urejevalniki besedil in deskanje po spletu sta strojno nezahtevni opravili, zato je praktično vseeno, kakšno drobovje poganja prenosnik. Kljub temu pa tudi manj zahtevnim uporabnikom odsvetujemo izbiro strojno najšibkejših prenosnikov, ki jih poganjajo procesorji AMD iz družine E ali Intelovi Atomi. Medtem ko so sicer ti procesorji zgledno varčni, utegnejo kaj hitro postati ozko grlo, če bi se uporabnik namenil opraviti kakšno matematično ali grafično zahtevnejšo nalogo.
Prenosnik za zahtevne
Prenosniki se seveda ne ustrašijo resnega dela. Na njih lahko obdelujemo video posnetke, grafiko oziroma poganjamo matematično zahtevne aplikacije. V teh primerih bržkone potrebujemo velik zaslon, kar najzmogljivejši procesor in veliko pomnilnika. Po vgrajeni strojni opremi prenosniki seveda ne dosegajo namiznih bratov, a še vedno lahko tudi v prenosniku dobimo razmeroma zmogljiv dvo- ali celo štirijedrni procesor, glede pomnilnika pa velja že ob nakupu izbrati večjo količino, saj je dodajanje lahko omejeno ali celo nemogoče (priporočamo izbiro 8 GB pomnilnika). Več pozornosti velja nameniti tudi izbiri zaslona – ti se danes delijo na dve vrsti – bodisi so gladki in svetleči ali pa na videz hrapavi ter brez leska, t. i. mat. Slabost svetlečih zaslonov je, denimo, precejšnja odsevnost zaslona, ki zna biti moteča, poleg tega pa so za daljše delo nepriporočljivi, saj so za oči napornejši kot neodsevni zasloni. Zato so slednji še vedno prva izbira, ko kupujemo prenosnik v poslovne namene, oziroma če bo ta v pisarni nadomestil klasični namizni računalnik.
Vsi bi uživali ob tankih in lahkih prenosnikih. A njihove visoke cene kar kličejo po kompromisu.
Zavedati se velja, da so zelo obremenjeni prenosniki precej dovzetnejši za napake in okvare, predvsem zaradi miniaturizacije komponent, ki ob večjih obremenitvah še vedno ustvarijo veliko toplote, to pa je teže odvesti iz ohišja prenosnika. Priporočamo nakup prenosnika z dolgim trajanjem garancije, po možnosti katere izmed priznanih blagovnih znamk.
Je blagovna znamka prenosnika pomembna?
Izbiri izdelovalca prenosnika različni uporabniki namenjamo različno pozornost. Nekateri se z ugledom blagovne znamke ne obremenjujemo in se med posameznimi modeli odločamo predvsem na podlagi razmerja med ceno in zmogljivostmi vgrajenih komponent. V praksi imajo priznane blagovne znamke kljub temu nekaj opaznih prednosti. Med najočitnejšimi je njihova vrednost ob prodaji rabljenega prenosnika – izdelek brezimnega izdelovalca je skoraj nemogoče prodati za razumen denar, t. i. »premium« prenosnike pa se hitreje in bolje proda. Druga, prav tako zelo pomembna razlika je v sami podpori s strani izdelovalca, predvsem pri starejših izdelkih in prilagoditvi teh modelov novim programskim paketom ter operacijskim sistemom. Brez ustreznih gonilnikov namreč še tako zmogljiva strojna oprema ne deluje pravilno. Tu prenosniki uglednejših blagovnih znamk pogosto izstopajo, saj hitreje obnavljajo svoje gonilnike (še posebej, če ti niso generični). Izbira prenosnika določene blagovne znamke je toliko pomembnejša za poslovna okolja, saj podjetja na svoji opremi IT zgradijo celoten ekosistem, v katerega se morajo seveda prenosniki ustrezno vklopiti. Tu je nato zelo pomembno, kakšne možnosti upravljanja, posodabljanja in prilagajanja je posamezna blagovna znamka zmožna zagotoviti.
Prenosnik za ogled filmov in večpredstavnih vsebin
Filmski navdušenci morajo daleč največ pozornosti posvetiti zaslonu prenosnika. Izbira je seveda logična, prenosnik s širokokotnim zaslonom, le ločljivost in diagonalo zaslona bo treba izbrati denarnici primerno. Če želimo na prenosniku spremljati tudi program tv postaj, lahko poiščemo modele z vgrajeno tv kartico, seveda pa je vedno mogoč priklop zunanje tv kartice (prek vmesnika USB). Večpredstavno naravnani prenosniki so navadno opremljeni z boljšim parom zvočnikov. Ti glede na prostor, ki ga imajo na voljo, iz sebe iztisnejo dober zvok.
Prilagodljivi prenosniki omogočajo izdaten (ali celo izjemen) zasuk zaslona, kar močno poveča njihovo splošno uporabnost.
Če bo tak prenosnik poleg ogleda filmov rabil še občasnim delovnim namenom in bi ga morebiti uporabljali na poti, bo primernejša izbira manjši zaslon (od 12 do 15 palcev). Če pa uporabnika debelina denarnice in prostor ne omejujeta, se lahko ozre tudi po večjih modelih (z diagonalo zaslona 16 ali 17 palcev). Pri večpredstavnih prenosnikih te dokaj posrečeno uravnotežijo že sami izdelovalci, zato razen dodajanja kakega pomnilniškega modula ali izbire med predvajalnikom DVD oziroma blu-ray ne bomo imeli večjega dela.
Prenosnik za igre
Če se nameravamo z novim prenosnim računalnikom predvsem igrati, bo treba (naj)globlje seči v žep. Namenske grafične kartice, in sicer različne kartice AMD Radeon in Nvidia GeForce, namreč znatno podražijo prenosnik (čim večja je zmogljivost teh kartic, tem višja bo cena prenosnika), seveda pa mora biti tudi vsa preostala strojna oprema kos tej nalogi. Hiter disk ali še raje pogon SSD, zmogljiv vsaj dvojedrni procesor in obilo pomnilnika so nuja. Igranje iger v treh dimenzijah (3D) je na prenosnikih sicer mogoče, a je povezano z izjemnimi izdatki, zato tega ne priporočamo.
Tako kot igričarski računalniki želijo tudi prenosni modeli izstopati.
Igričarjem namenjeni prenosniki so navadno opremljeni z zmogljivejšimi sistemi hlajenja, zato so tudi nekoliko debelejši, saj želijo izdelovalci zagotoviti ustrezno odvajanje toplote, pa tudi segrevanje tipkovnice ob igranju sodobnih iger ni dobrodošlo z vidika uporabniške izkušnje. Pri igričarskih prenosnikih pač moramo velikost in težo vzeti v zakup, zato pa v zameno dobimo spodobno zmogljiv stroj in (večinoma) zelo dober zaslon.
Drugače pa ne le za igričarske, temveč kar za vse prenosnike velja tudi tale nasvet: če je le mogoče, se ne držimo pravila, da kupimo toliko zmogljivosti, kolikor jih potrebujemo. Svoja predvidevanja/ocene lahko kljub temu povečamo za nekaj deset odstotkov, saj dodajanje dodatnih diskov/pogonov ali pa grafičnih kartic v omejen prostor prenosnika seveda ni mogoče. Prav tako lahko kar pozabimo na morebitno zamenjavo procesorja.