Medijski prepad

Ta mesec sem bil povabljen na predstavitev novega telefona, v München, skupaj z nekaj drugimi novinarji in s skupino t. i. »influencerjev«, kot si pravijo sami. Prepad med nami ne bi mogel biti večji. Medijski, ideološki in seveda tudi generacijski.

»Influencerji«, morda celo kar »influenserji«, s Sjem? Ljudje, ki vplivajo na javno mnenje? Saj to smo tudi mi, novinarji, mar ne? Ne slepimo se, vpliv novinarjev je z nastankom interneta drastično upadel – zaradi znižanja naklad, zaradi vpliva kapitala, posledično zaradi poslabšanja kakovosti, zaradi površnosti in usmerjenosti h količini izdelkov. Vpliv medijsko vplivnih osebnosti je vzporedno in povezano narastel. Biti »influencer« je zdaj »in«, po novem je prava metrika imeti (sto)tisoče sledilcev na Twitterju, Facebooku in Youtubu. Sledilci so morda tam zaradi zabavnosti ali zunanjega videza nastopajočega, toda to podjetij ne moti, da jih ne bi sprejemali kot enakovredne novinarje, ki pišejo za ozko specializirane medije, ki jih berejo točno le tisti, ki jih zanima obravnavana tematika. Tisoči so pač tisoči.

Za začetek, novinarji smo bili v Münchnu, da bi iz videnega in preizkušenega ustvarili članek, zapis v spletu (in na papirju), podkrepljen s fotografijami, morda tudi z video prispevkom. Še več – tam smo bili zato, da bi bralcem predstavili zanimivo in koristno vsebino. »Influencerji« so bili tam zato, da bi ustvarili video prispevek, pisana beseda je v drugem planu, včasih zapisana le v odgovorih na komentarje na Youtubu. Še več, (nekateri) so bili tam zato, ker so želeli ustvariti vtis na podjetje, ki jih je povabilo. Vsi izdelani video izdelki so bili na videz privlačni in zabavni, a o samem telefonu niso povedali prav nič, razen da so ga pokazali. Hkrati smo iz njih izvedeli vse o poti v München, o hotelu, o kopalnici v sobi, o hrani, o pijači, o sončku. In o tem, kako smo se vsi skupaj res lepo imeli. Video prispevki morajo pač biti narejeni tako, da so poravnani na najnižji skupni imenovalec publike, nekako tako kot, denimo, to velja za instagramske objave našega predsednika. Dva izmed kolegov »influencerjev«/vlogerjev sta svoje video prispevke zmontirala kar na telefonu, v avtomobilu, na poti domov, tudi objavila sta jih neposredno z avtoceste. Rezultat ni izostal – nekaj tisoč ogledov v dnevu ali dveh. Z množico navdušenih komentarjev o tem, kako je avtor(ica) simpatična, kako se ima lepo. O telefonu pa nič.

Video prispevki morajo biti narejeni tako, da so poravnani na najnižji skupni imenovalec publike, nekako tako kot, denimo, velja za instagramske objave našega predsednika.

Je to res tisto, kar danes »prodaja«? Ustvarja mnenje v javnosti? Morda tudi. Tudi zato, ker smo tudi novinarji zelo daleč od popolnosti – eden izmed kolegov je, denimo, svoj prvi članek o telefonu »napisal« tako, da je uradno sporočilo PR brž posredoval domov, v pisarno, tam pa so ga sodelavci kar najhitreje predelali v »članek«. Važna je bila hitrost, ne kakovost. To, da je bila že v naslovu izpostavljena ekstremna PRovska trditev o »najpametnejšem telefonu«, očitno ni bilo moteče.

Sploh pa, to, da medijsko izpostavljene osebnosti ustvarjajo nakupne trende, v razvitih deželah ni nič novega. Ko Oprah reče, da je nekaj »kul«, se začnejo premikati borze, kaj šele običajni kupci. Težava je le v tem, da pri nas, z redkimi izjemami, tako izpostavljenih medijskih osebnosti (še) ni. Zato so imeli vsi sopotujoči kolegi influencerji/vlogerji med potjo največ povedati o tem, kako zagotoviti kar največji promet, doseg in »engejđment«, veliko manj pa o vsebini in tematiki svojih prispevkov. Še več, nekateri med njimi imajo več Youtube računov, za različne publike – tako lahko prodajajo tako ličila kot hamburgerje, očitno pa tudi telefone. Končni cilj je namreč živeti le od oglasnega prometa na Youtubu, kar zahteva okoli 100.000 dnevnih ogledov. Žal se noben Slovenec temu niti približno še ni približal, tudi ko so prispevki objavljeni v angleščini.

Je z influencerji/vlogerji v resnici sploh kaj narobe? Ne, izborili so si pač svoj prostor pod soncem, nekateri z malce blefiranja, nekateri s »študijem« delovanja Youtuba, nekateri celo z vsebinami. Njihov vzpon kaže na površinskost družbe, v kateri živimo, kjer povprečen uporabnik vsebin zahteva le vizualno všečnost in enostaven odgovor »da« ali »ne«. Branje argumentacije, zakaj je neki izdelek vreden besedice »da« ali »ne«, zahteva več napora, volje in časa, tega pa pač marsikdo nima.

Verjamem pa, da ima resno novinarstvo, tudi v tehničnih vodah, še vedno prihodnost, zato ne pričakujte, da se bomo po novem z dogodkov javljali z množico selfijev. Še več, tudi selfi sticka ne bomo kupili. Za zdaj ;)