Procesorsko dozorevanje
Procesorski gigant Intel nas je že lani jeseni začel počasi pripravljati na novosti iz svojega procesorskega programa. Procesorji s kodnim imenom Sandy Bridge prinašajo novo mikroarhitekturo, ki skrbi predvsem za boljši izkoristek milijonov tranzistorjev, ki se skrivajo v sodobnih silicijevih rezinah. Preizkusili smo dva do navijalcev prijazna primerka iz nove generacije.
A še preden se zapodimo v tehnične podrobnosti in številke, si velja na hitro ogledati stanje v svetu mikroprocesorjev. Nobenega dvoma ni, da ta hip v Intelu izdelujejo najzmogljivejše osrednje procesorje, ki si povsem upravičeno odrežejo velik kos tržne pogače. Glavni tekmec, silicijeva kovačnica po imenu AMD, enostavno že v aktualni generaciji ni imela povsem dostojnega tekmeca glede zmogljivosti, nasledniki (procesorji, poznani pod kodnim imenom Bulldozer) pa so še daleč od množične proizvodnje. Zakaj so torej v Intelu "pohiteli" in predstavili novo generacijo procesorjev z novo mikroarhitekturo? Odgovori se skrivajo v podrobnostih, ki so laičnemu poznavalcu računalništva seveda skrite. Procesorji Intel Core, temelječi na zdaj že stari arhitekturi Nehalem, so čez noč osvojili zahtevne računalnikarje, novinci z arhitekturo Sandy Bridge pa letvico dvigajo še krepko višje. Kljub temu da oboji temeljijo na zdaj že povsem dozorelem (in v prihodnji generaciji poslavljajočem se) 32-nm proizvodnem procesu, pa so novinci z izdatno integracijo krmilnikov, ki smo jih nekoč poznali zgolj na osnovnih ploščah, danes pa se selijo v samo procesorsko jedro, omogočili znatno nižanje stroškov ter pohitritev operacij med njimi.
Z vidika navijalcev je nova generacija procesorjev tudi zelo dobrodošla, saj je arhitektura prvih procesorjev Core dosegla svoje optimalne frekvenčne meje in Intel delovnih taktov ni več poviševal. Inženirji so tako potrebovali in z novo arhitekturo procesorjev tudi iznašli načine za dodaten dvig zmogljivosti ter večanje števila funkcij. Že pred dobrima dvema letoma se je tako začel očiten trend selitev funkcionalnosti iz sistemskega nabora v sam procesor (da se je to zgodilo, je seveda zaslužen predvsem AMD, ki je Intelu pokazal vse prednosti takega pristopa). Procesorji z jedrom Nehalem so takrat dobili integriran pomnilniški krmilnik, naslednja generacija jeder (Lynnfield) je prinesla še vgradnjo krmilnika vodila PCI Express. Jedra Clarkdale so postregla z integracijo grafičnega čipa v osrednji procesor in postalo je jasno, da bo nova generacija, t. i. jedra Sandy Bridge, postavila piko na i temu početju in vse našteto sestavila v eno, torej monolitno procesorsko jedro. Zgodilo se je prav to.
Prednosti in pomanjkljivosti integracije
Integracija delov sistemskega nabora v sam procesor seveda povečuje njegovo učinkovitost in izkoristek, obenem pa niža skupne stroške proizvodnje računalnikov. Žal tlačenje več funkcionalnosti v samo procesorsko jedro hkrati povečuje njegovo kompleksnost (v jedru se skriva skoraj milijarda tranzistorjev!) in lahko tudi negativno vpliva na stabilnost delovanja. Že pred uradno splavitvijo procesorjev z jedri Sandy Bridge je navijalska skupnost zmajevala z glavo, saj so se po spletu hitro razširile govorice, da naj bi bila nova arhitektura silno neprizanesljiva do navijalcev sistemov. Enostavno navijanje procesorjev prek dviga osnovnega takta BCLK naj bi namreč povzročilo nestabilnost sistema in naše prve praktične izkušnje to dejansko potrjujejo. Enostavno navijanje se z novo generacijo konča pri dobrih 5 do 6 odstotkih. Ali pa tudi ne, kar nas privede do prvih preizkušenih procesorjev nove generacije Core. Oba predstavnika sta namreč do navijalcev prijazna procesorja, saj se lahko pohvalita z odklenjenim množilnikom, ki močno olajša navijanje. Ob ustrezni osnovni plošči tako preprosto dvigamo množilnik in delovni takt povišujemo v korakih po 100 MHz.
Nove tehnologije
Intelovi inženirji so v procesorje nove generacije vgradili več novih in/ali prenovljenih tehnologij. Med najbolj zanimivimi in za uporabnika koristnimi je denimo tehnologija Turbo Boost 2.0, ki zna dinamično prilagajati frekvenco posameznih jeder glede na obremenitev, po potrebi pa jih tudi navije do 400 MHz čez privzeti takt. Uporabnik na ta način dobi zmogljivosti, ko jih potrebuje, ter nizko porabo energije, ko se računalnik/procesor kratkočasi. Povsem nova arhitektura predpomnilnika v jedru procesorja omogoča njegovo dinamično razdeljevanje med procesorskimi ter grafičnim jedrom. Funkcija Smart Cache tako ob grafično zahtevnih nalogah več predpomnilnika dodeli grafiki, sicer pa z njim upravljajo računski mojstri.
Ko smo že pri računanju, velja omeniti tudi tehnologijo Quick Sync Video Technology, ki se zdi Intelova najbolj skrita skrivnost. Zadolžena je za hitro prekodiranje video vsebin, ki je tako priljubljeno v današnjih časih, ko uporabniki pridno shranjujemo svoja doživetja ob pomoči video kamer in digitalnih fotoaparatov ter jih objavljamo v spletu. Če smo še na prejšnjih preizkusih dokazovali, da znajo biti grafične kartice v tem opravilu precej hitrejše od osrednjih procesorjev, je Intel z novo generacijo dobesedno ponižal tako AMD kot Nvidio glede hitrosti in porabe energije za takšna opravila.
A s tem novih tehnologij še ni konec. Intelova HD grafika, tokrat v generaciji 3000, odpravlja veliko ozkih grl predhodnikov in se skladno z "letnico izdelave" hvali s podporo knjižici DirectX 10.1 ter podpira prikaz bogatih video vsebin na stereoskopskih 3D-očalih. Velik preskok na področju procesorske grafike je bil narejen tudi pri sami kakovosti prikaza - tehnologiji Clear Video HD ter Intel AVX skrbita za odlično kakovost slike ter napredno pospeševanje grafike v zahtevnih programih za prikaz in urejanje video vsebin.
Intel Core i5 2500K
Intelovi procesorji iz serije Core i5 predstavljajo nekakšen srednji razred ponudbe, pri čemer pa velja, da je preizkušeni primerek i5 2500K v samem vrhu. Gre za štirijedrni procesor, katerega sredice utripajo pri taktu 3,3 GHz in si med delom razdelijo 6 MB drugonivojskega pomnilnika. Kot zanimivost velja omeniti Intelov način "rezanja kril" procesorju, saj mu, denimo, ni namenil tehnologije HyperThreading, kar pomeni, da štiri jedra v enem ciklu obdelajo le štiri niti. K sreči rezultati kažejo, da ima Core i5 2500K še vedno na voljo več kot dovolj surove procesorske moči za prav vsa opravila, ki mu jih namenita tako povprečen kot tudi zahtevnejši uporabnik računalnika. V procesor vgrajen grafični del, označen z imenom Intel HD Graphics, deluje s taktom 1100 MHz in kot tak ponuja solidno grafično izkušnjo. To v praksi pomeni, da bomo lahko na nižjih ločljivostih brez težav igrali tudi grafično srednje zahtevne igre, za popolno grafično izkušnjo pa velja v osnovno ploščo kljub vsemu vgraditi katero od novodobnih grafičnih kartic.
Za preizkus Intelovih obljub o moči sodelovanja grafičnega in procesorskega pogona smo se odločili hkrati pognati več bogatih videov v polni visoki ločljivosti (1080p, H.264, bitni tok dobrih 15 Mbps). Rezultati so nas dobesedno osupnili. Core i5 2500K je brez zatikanja hkrati predvajal kar pet video posnetkov, medtem ko se je večina konkurentov sprijaznila le z enim. Še najbliže so mu v tem pogledu prišle grafične kartice iz družin Nvidia GeForce GTX 46x in novejših, ki so zmogle brez zatikanja predvajati tri visoko ločljive posnetke.
Primerek, namenjen navijalcem, smo morali seveda preizkusiti tudi pri povišanem delovnem taktu. Z višanjem napetosti jedra smo na zračnem hlajenju dosegli frekvenco spoštljivih 4,5 GHz, kar pomeni, da Intel kupcem tega procesorja omogoča obilo rezerv. Najlepšo novico smo pustili za konec - s ceno 207 evrov, kolikor zanj želijo slovenski trgovci, je naravnost fantastičen nakup.
Intel Core i7 2600K
Predstavnik serije Core i7, model 2600K, je prava zverina. Štirijedrnik ponuja standardni delovni takt 3,4 gigaherce, ki ga tehnologija Turbo Boost 2.0 ob obremenitvi brez težav zviša na vrednost 3,8 GHz, kar se je v naših zahtevnih preizkusih seveda tudi pogosto dogajalo. Procesor je opremljen z 8 MB hitrega predpomnilnika, v posameznem taktu pa štiri jedra lahko obdelajo kar 8 niti. Zmogljivosti so tehničnim podatkom primerne, saj Core i7 2600K melje vse pred seboj, pri posameznih preizkusih pa mu mero vzame šele Intelov šestjedrnik iz prejšnje generacije (i7 980X).
Nova generacija Core i7 postreže tudi z "nabildano" grafiko, saj grafično srce utripa s taktom 1,35 GHz in v povprečju ponuja za četrtino boljše zmogljivosti kot nižjefrekvenčna rešitev na procesorjih Core i5. Pri zmogljivem štirijedrniku nas je daleč najbolj navdušila njegova energijska učinkovitost, ki ji v tem trenutku na trgu ni para. Zmogljivosti na porabljeni vat električne energije so res impresivne. Procesor blesti v vseh matematično zahtevnih preizkusih, piko na i pa postavlja njegov navijalski potencial. Nam ga je uspelo prepričati, da je ničle in enice premetaval s taktom 4,6 GHz. Škoda le, da cenovno ni bližje šibkejšemu bratu s tokratnega preizkusa, kljub temu pa je pohvale vredno to, da v praksi premaguje tudi procesorje, ki so še včeraj veljali več kot tisoč evrov.
Zaključek
Bržkone se vsi sprašujete, ali so novi procesorji nekakšni "super čipi". So in niso. Preizkušena primerka, namenjena navijalcem, sta vsekakor naredila odličen vtis. Presenetila sta nas tako z dvigom zmogljivosti glede na prejšnjo generacijo (odvisno od uporabljane aplikacije lahko pričakujemo med 10- in 50-odstotne pohitritve) in izjemnimi video sposobnostmi. Intelova grafika je čez noč postala povsem dorasel tekmec drugim integriranim rešitvam. Če upoštevamo še podatke o zgledno nizki porabi energije, si procesorji s sredico Sandy Bridge zares zaslužijo nagrado za tehnično odličnost - ali pa bo nemara ta romala v roke njihovih mobilnih izpeljank. Vsekakor so Intelovi inženirji tokratno nalogo odpravili z odliko.
Intel Core i7 2600K
Kaj: Osrednji procesor.
Izdeluje: Intel, www.intel.com.
Prodaja: Vse bolje založene računalniške trgovine.
Cena: 340 EUR.
Za: Zmogljivosti, poraba energije.
Proti: Nič, cena glede na model i5 2500K.
Intel Core i5 2500K
Kaj: Osrednji procesor.
Proizvaja: Intel, www.intel.com.
Prodaja: Vse bolje založene računalniške trgovine.
Cena: 207 EUR.
Za: Zmogljivosti, navijalski potencial, cena.
Proti: Štirinitnost.