Facebook s svojimi uporabniki kot s poskusnimi zajčki

Če ste živeli v prepričanju, da Facebookov tok novic (News Feed), na katerega so redno obešene milijarde uporabnikov, berejo in upravljajo le algoritmi, ste živeli v zmoti. Odločitve kdaj, kje in zakaj se bo katera izmed objav vaših »prijateljev« prikazala na vaši strani, namreč sprejemajo tudi ljudje, oz. »raziskovalci človeških čustev«. Vsaj leta 2012 je bilo tako, ko so raziskovalci ameriških univerz Cornell in University of California upravljali novičarske tokove 689.000 uporabnikov Facebooka.

Raziskovalci so uporabnikom načrtno odvzemali tiste objave njihovih »prijateljev«, ki so sporočale veselost/srečo in obratno, objave, ki so sporočale žalost in zaskrbljenost. S poskusom so poskušali dokazati povezavo med prikazovanjem objav na Facebooku in čustvenim stanjem uporabnika, glede na zaključke v študiji pa jim je to tudi uspelo. Uporabniki, ki so bili deležni več »srečnih objav« so na Facebook prispevali več »svojih srečnih objav« in nasprotno. Zanimivo je, da so raziskovalci s poskusom v resnici poskušali dokazati obratno povezavo – srečne objave naj bi na uporabnike vplivale depresivno in nasprotno.  Toda, če postanemo zelo konkretni – raziskovalci so, s pomočjo Facebooka, v resnici vplivali na počutje več kot pol milijona ljudi. Kar je bržkone strašljivo.

Po objavi rezultatov, s katerimi so se pohvalili raziskovalci, je završalo, komentatorji so eksperiment takoj razširili na možnost vplivanja na volitve, možnost zlorabe v korist tajnih služb, ki bi na ta način lahko zamenjale politične režime po svetu in še kaj.

Ključno pa seveda je, da je bilo vse to narejeno v tajnosti, brez soglasja uporabnikov, ki so (smo?) sodelovali pri tem svojevrstnem eksperimentu. Facebook se brani, da s takimi eksperimenti uporabniki soglašamo že v trenutku, ko ob prijavi v servis odkljukamo njihova splošna pravila uporabe, pravni strokovnjaki pa pravijo, da temu nikakor ni tako. Za vsak eksperiment, ki se izvaja na človeških bitjih, je potrebno osebno in zelo natančno strinjanje vsakega subjekta.

Kakorkoli – milijarda (in več) uporabnikov, ki o sebi javno razkrivajo vse tisto, kar še do nedavnega niso upali povedati niti svojemu najbližjemu zaupniku, je za podjetja kot sta (najmanj) Facebook in Google, vsekakor zlata jama, zato je verjetno utopično pričakovati, da je (bil) ta eksperiment osamljen primer, oz, da jih ne bo v prihodnje še več.