Med našimi preizkusi prenosnikov bolj ali manj nikoli ne omenjamo operacijskega sistema. Kar nekako privzeto je, da so na novih prenosnikih nameščeni Windows 11. Na poslovnih različicah Professional, na ostalih pa Home. O operacijskem sistemu kot takem večina uporabnikov sploh ne razmišlja – niti zahtevnejši uporabniki, celo sistemski administratorji ne.
Čeprav računalništvo ocenjujemo za področje, ki se nenehno in zelo hitro spreminja, pa so nekatere paradigme presenetljivo ukoreninjene. Pri pametnih telefonih, denimo, se že desetletje pogovarjamo, da so bolj ali manj »vsi enaki«. Naš fotograf se že od nekdaj jezi, da nima kaj fotografirati, saj gre za »črne pravokotnike«.
V zadnjem desetletju sem se na teh straneh že nekajkrat dotaknil »pomembne teme« – kablov in vmesnikov. O njih redko aktivno razmišljamo, pasivno pa pogosto. Vsakič, denimo, ko kabel USB (-A) šele v petem poskusu pravilno vtaknemo v relevantno režo. Ali ko po predalu (škatli) s kabli besno iščemo nekaj, kar bi povezalo naprave različnih generacij med seboj. In se gremo kombinatoriko različnih adapterjev in vmesnikov – kaj se ujema s čim, tako fizično kot podatkovno. Navadno pač želimo, da povezava tudi dejansko deluje.
Glede na ustaljeno prakso v IT-svetu bi moral biti naslov tega zapisa »Zbogom in hvala za vse ribe«, a ker ne zapuščam zemlje (kot delfini iz knjige Štoparski vodnik po galaksiji, ki so izrekli prej omenjeno frazo), bo tudi skok v nov bazen povsem na mestu. Pred poletjem sem namreč zamenjal službo – torej nisem več vodja Monitorjevega laboratorija (in tudi ne več sistemski administrator za založnika).
Zadnjih nekaj let je na tržišču pametnih telefonov presenetljivo malo konkurence. Stanje se izboljšuje, a razmeroma počasi – še najbolje je pri vstopnem ter srednjem razredu, v zgornjem, pri telefonih, ki veljalo nekje od slabih tisoč evrov navzgor, pa so premiki zelo počasni.
Od nekdaj se bolje razumem z računalniki kot z ljudmi. To sicer rečem v šali, a kot pravijo, je v vsaki šali tudi kanček resnice. Računalniki so konec koncev orodje uporabnikov, torej ljudi, ki jih kot sistemski administrator podpiram in jim pomagam, da lahko opravljajo svoje delo.
Naše pisalne mize in delovno okolje so sveti. Za nekatere je običajno, da se morajo do tipkovnice prekopati čez gore papirjev, revij in še česa, drugi morajo imeti ob sebi radio (da, analogni!), iz katerega blebetajo radijski voditelji in občasno celo spustijo kako rock pesem. Tretji pa smo navajeni (oziroma stremimo k temu), da na mizi ni preveč stvari.
Pred nekaj meseci je odjeknila novica, da je prodaja osebnih računalnikov zabeležila največji upad v več kot 20 letih. Število dostavljenih računalnikov, kot temu pravijo analitiki, se je v tretjem četrtletju znižalo za nekje med 15 in 20 odstotki v primerjavi z istim obdobjem lani. Gre sicer za oceno, ki se med analitiki nekoliko razlikuje, a dejstvo je, da so obeti zelo slabi.
V tej številki se je spet nabralo kar nekaj prenosnikov, od tega nekaj zanimivih in nekaj naravnost dolgočasnih. Zanimiva sta modela Asus Zephyrus Duo in Lenovo Thinkbook, saj oba ponujata dodatni zaslon, vgrajen v samo ohišje, »dolgočasni« pa so vsi trije Acerjevi. A da ne bo pomote – iskreno povedano, vse tri acerje bi lahko priporočil (za različne tipe uporabnikov), medtem ko pa se nad prvima dvema nikakor ne morem navdušiti.
Pri Monitorju preizkušane naprave zaradi lažje primerjave običajno razvrstimo v razrede. Še najlažja (ali najosnovnejša) delitev je po ceni. Vsem je jasno, da se prenosnik za 500 evrov težko primerja s tistim za 1.500. No, seveda ju lahko primerjamo, a bomo ugotovili, da je tisti dražji skoraj zagotovo tudi boljši.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
