Bitcoin, quo vadis?

Januarja sem pisal o novi internetni valuti. Tedaj je en bitcoin veljal 12 dolarjev. Do 10. aprila se je povzpel na 266 dolarjev, potem se je sesedel na manj kot tretjino vrednosti. Takšnih balonov smo vajeni na borzah, ne pri valutah, zato se zastavlja vprašanje: kaj sploh je bitcoin? Je valuta? Je blago? Nič od tega? V resnici je nekaj vmes, a to ne pomeni najboljšega iz obeh svetov.

Denar ima štiri vloge: je menjalni posrednik, hranilec vrednosti, mera vrednosti in plačilno sredstvo. Bitcoin opravlja eno izmed teh nalog, a še to napol. Nekaj mest, kjer je mogoče z bitcoini plačati, je na voljo, ni pa jih prav veliko. Kot hranilec vrednosti se obnese kilavo, saj njegova vrednost iz dneva v dan preveč niha, prav tako v njem ne izražamo vrednosti dobrin, niti z njim ne poravnavamo dolgov.

Zadnji mesci so pokazali, da ima bitcoin še nekaj slabosti. Njegovi uporabniki se bahajo, da ima omejen denarni agregat. Trenutno smo na polovici, zgornji meji pa se bližamo v geometrični vrsti. To je bistvena razlika v primerjavi z nacionalnimi valutami.

Denar je mazivo gospodarstva. Če ga zmanjka, ob čedalje hujšem škrtanju deluje čedalje počasneje in se naposled zagozdi. Ugledni ekonomist Paul Krugman je v svojem članku že leta 1998 (Baby-Sitting the Economy) zelo poljudno pokazal, kaj se zgodi z valuto, katere količina v obtoku se ne veča z rastjo gospodarstva. Ljudje začno kopičiti denar in ne trošijo, ekonomija zastane, zavlada hudo pomanjkanje dobrin. Omejena emisija je odlična stvar za naložbe, za uporabo kot valuto pa je to katastrofalno.

Kdor želi realen zgled, naj pogleda na Japonsko, kjer že 20 let po poku nepremičninskega in borznega balona, ki sta uparila na tisoče milijard jenov, neuspešno poizkušajo natisniti inflacijo. Pretekli mesec je japonski premier napovedal, da bodo tiskali jen do onemoglosti (do inflacije 2,0 %). Naslednji mesec so imeli na Japonskem spet deflacijo. Ko se gospodarski tanker ob trku v čeri deflacije enkrat ustavi, ga je skrajno težko spet pognati.

Bitcoin ima še eno vrzel. Sistem je resda decentraliziran in ga ni mogoče ugasniti, a ga je mogoče napasti. Rudarjenje bitcoinov je nujno potrebno za potrjevanje izvedenih transakcij. Če bi napadalec dobil nadzor nad vsaj 51 odstotki vse računske moči za rudarjenje, bi lahko manipuliral s transakcijami. Zlahka bi se kakšna velesila s superračunalniki odločila, da je bitcoin nezaželen, in ga elegantno uničila.

Zelo očitno ozko grlo so borze (Mt.Gox, Bitstamp, Bitfloor), kjer lahko bitcoine pretvarjamo v druge valute. Viharnega aprila so bile te borze tarče napadov DDoS, tu in tam pa so se celo odločile, da zaradi nihanja pretrgajo trgovanje. Vmes so Bitfloor tudi dokončno zaprli, ker so jim blokirali bančni račun. To je že drugi način, kako se lahko države lotijo bitcoina. To se pri običajnih valutah ne dogaja. Medvalutni trg se razen konec tedna ne zapira.

Vrednost bitcoina je norela v višave, ker so jo poganjale špekulacije. Povpraševanje se je noro povečalo, ko je bitcoin prispel v medije. Druga plat iste medalje je ponudba, ki jo je teže ovrednotiti, a skoraj tri četrtine vseh bitcoinov le ležijo na računih. Pomanjkanje ponudbe je drugi del raketnega pogona v stratosfero. Svoje sta seveda dodala še dobri stari pohlep in oguljena mantra »To pot je drugače«. Ni.

Je potemtakem bitcoin blago? Napol. Bitcoin je neka nenavadna mešanica med denarjem in blagom, kakor zlato. Svojo vrednosti drži, ker ljudje verjamejo vanjo. V tem pogledu je bitcoin enak nacionalnim valutam, ki temeljijo zgolj na zaupanju, a je velikanska razlika. Evropske države zahtevajo, da davke plačujete v evrih. To ustvarja stalno povpraševanje in zaupanje v valuto, česar bitcoin nima. Bitcoin se je razmahnil na vrhuncu evropske dolžniške krize po skorajšnjem bankrotu Cipra.

Bitcoin nas ironično vrača k zlatemu standardu. Poleg togega povečevanja količine v obtoku, ki se ni mogla prilagajati gospodarstvu, kar je nujno za stabilnost cen, je treba za pridobivanje zlata izkoriščati realne vire. Treba ga je izkopati, izprati, izlužiti, pretaliti. To stane in ni učinkovito. Papirne valute so to odpravile. Dokler centralna banka opravlja svoje delo in uravnava količino denarja v obtoku, nima smisla uporabljati zlata. Danes, 237 let za tem, ko je Adam Smith v »Bogastvu narodov« zlati standard označil za zastarel in neprimeren, smo na začetku. Uporabljamo računalnike in tratimo električno energijo, da rudarimo nove bitcoine. Zato danes zlato ni več valuta, temveč blago, s katerim se trguje na terminskih borzah in včasih zbezlja.

Ni res, da bitcoin nima uporabne vrednosti. Ima jo. Tudi zlato, nojeva jajca in sol jo imajo, le da niso nacionalne valute in tudi bitcoin ne bo. Jih pa lahko z nekaj truda zamenjate za denar in dobrine. Dokler to veste in pametno uporabljate bitcoin, lahko z njim celo kaj prišpekulirate. Ne pričakujte pa, da bo nadomestil nacionalne valute. Bitcoin je predvsem svetilnik novih poti v prihodnosti. V premislek še: predsednika Evropske centralne banke ste že videli. Finančne ministre tudi. Satoshija Nakamota pa ne.

Avtor bitcoinov nima in jih nikoli ni imel.