Pro et contra – vizualno ali besedilno programiranje
Če želim svojega otroka navdušiti in pripraviti za programiranje – je to bolje opraviti z vizualnimi orodji, kot je Scratch, ali z resnim programskim jezikom?
Če želim svojega otroka navdušiti in pripraviti za programiranje – je to bolje opraviti z vizualnimi orodji, kot je Scratch, ali z resnim programskim jezikom?
Prihod programskih rešitev in storitev s področja umetne inteligence že povzroča znatne spremembe v tako rekoč vseh ostalih kategorijah programske opreme, od pisarniških programov, do programov CAD. Spreminja tudi strategijo proizvajalcev strojne opreme, saj se nam med drugim obeta, da bomo dokaj kmalu del procesiranja umetne inteligence izvajali lokalno na računalnikih.
V šolstvu se ob nadgradnjah učilnic večkrat pojavlja potreba po novem »platnu«. Je takrat morda smiselno razmišljati kar o televizorju? Ali res potrebujemo projektor in že kar nekako staromodno platno?
Ne boste verjeli, zadnje leto se vse več pogovarjam o rešitvah in programih, ki temeljijo na umetni inteligenci (UI). Tudi na teh straneh sem že pisal o njej, med drugim tudi o tem, da se vse bolj opiram na pomoč teh sistemov.
Čeprav namizne Linux distribucije ostajajo v senci operacijskih sistemov Windows in MacOS, se zdi, da je prihodnost svetla. No, vsaj sedanjost je, saj se je tržni delež Linuxa v zadnjih dveh letih skoraj podvojil in zdaj dosega prek štiri odstotke, skupaj z ChromeOS pa jih presega celo šest.
Osebni računalniki so kot lego kocke, smo nekoč rekli. Še vedno so, toda ali je res smiselno sestavljati pece vsakič, ko se odločimo za nakup novega?
Zadnje čase spet malo več razmišljam o tem, kaj žene nekoga, da se spravi k nadgradnji nekega kosa opreme. Zakaj bi zamenjal prenosnik? Kdaj bi nadgradil namizni računalnik? Je že čas za nov telefon?
Cilj je bil preprost: priti v soboto popoldne iz Ljubljane v Celje. Način samoumeven: z vlakom. Izvedba pa – po nepotrebnem zapletena, nepovezana in kaotična. To je zgodba o uporabniški izkušnji digitalizacije Slovenskih železnic.
Kar nekaj prahu je dvignila novica, da je Microsoft le omogočil dostop do svojega pisarniškega Kopilota, torej umetne inteligence, ki pomaga v zbirki Office in ima hkrati dostop do vseh naših (oblačnih) podatkov. Gre sicer za še eno stopničko v zgodbi novih umetnointeligenčnih storitev, o katerih poslušamo že dobro leto, od splavitve ChatGPT novembra 2022.
Je bolje imeti prenosnik, ki je vedno pod roko in ga po potrebi priklopimo na priklopno postajo, ali … dva računalnika?
Naročnine niso nekaj novega niti nujno nepotrebnega in za nekatere stvari znajo biti skorajda nujne. Recimo za elektriko, komunikacije ali komunalne storitve.
Je narekovanje res že dovolj zrelo, da ga lahko uporabljamo tudi v slovenskem jeziku?
Leto se počasi bliža koncu, kar je pravi čas, da se ozremo nazaj in povzamemo letošnje stanje računalniškega tržišča.
Le redkokdaj se mi zgodi, da v očeh mladeži prepoznam podobno radovednost do računalnikov in tehnike, kot je v mladih letih prežemala mene. Kar pa nikakor ni krivda mladostnikov, da se razumemo!
Microsoftovemu iskalniku Bing tržni delež zadnje čase zelo narašča, predvsem zaradi vlaganja v umetno inteligenco. So iskalniku Google res šteti dnevi?
Med našimi preizkusi prenosnikov bolj ali manj nikoli ne omenjamo operacijskega sistema. Kar nekako privzeto je, da so na novih prenosnikih nameščeni Windows 11. Na poslovnih različicah Professional, na ostalih pa Home. O operacijskem sistemu kot takem večina uporabnikov sploh ne razmišlja – niti zahtevnejši uporabniki, celo sistemski administratorji ne.
Bil sem med glasnimi nasprotniki kopičenja kartic v denarnici. Osebna izkaznica, zdravstvena kartica, vozniško dovoljenje, Urbana in plačilne kartice so le najnujnejše, k sreči pa jim je vsaj prvi dve že uspelo združiti. Pametni telefon je obljubil poenostavitev in res lahko nanj naložimo različne kartice zvestobe, Urbano, plačilne kartice (na primer v Google Pay). Teoretično bi lahko po Evropi potoval s telefonom in z osebno izkaznico, saj bodo tudi vozniška dovoljenja kmalu digitalizirana. Kaj bi torej lahko šlo narobe?
Nekako se zdi, da imamo pri nakupu osebnih računalnikov na voljo le dve izbiri – prenosni ali namizni računalnik. Kaj pa tiste škatlice, mini računalniki?
Čeprav računalništvo ocenjujemo za področje, ki se nenehno in zelo hitro spreminja, pa so nekatere paradigme presenetljivo ukoreninjene. Pri pametnih telefonih, denimo, se že desetletje pogovarjamo, da so bolj ali manj »vsi enaki«. Naš fotograf se že od nekdaj jezi, da nima kaj fotografirati, saj gre za »črne pravokotnike«.
Veterani boja za nevtralnost interneta se bodo zagotovo spomnili izjave pokojnega aljaškega senatorja Teda Stevensa, ki je pri spodkopavanju spletne nevtralnosti v začetku 21. stoletja internet označil za »skupek cevi«. Frazo so kritiki in aktivisti hitro spremenili v simbol neznanja regulatorjev in zakonodajalcev.
Je kitajski razvoj res smiselno na vsak način zavreti, kot se trudijo/-mo na Zahodu?
V zadnjem desetletju sem se na teh straneh že nekajkrat dotaknil »pomembne teme« – kablov in vmesnikov. O njih redko aktivno razmišljamo, pasivno pa pogosto. Vsakič, denimo, ko kabel USB (-A) šele v petem poskusu pravilno vtaknemo v relevantno režo. Ali ko po predalu (škatli) s kabli besno iščemo nekaj, kar bi povezalo naprave različnih generacij med seboj. In se gremo kombinatoriko različnih adapterjev in vmesnikov – kaj se ujema s čim, tako fizično kot podatkovno. Navadno pač želimo, da povezava tudi dejansko deluje.
Pred nekaj tedni se je v naši družini zgodilo nekaj, česar se resnično bojim in česar res nisem pričakoval. Kljub vsej previdnosti, izobraževanju družinskih članov o varnosti na spletu, diagnosticirani obsedenosti z nameščanjem popravkov programja na vseh mogočih napravah smo doživeli najhujše – nekdo je vdrl v sinov spletni račun, spremenil uporabniško ime in zamenjal geslo.
Glede na ustaljeno prakso v IT-svetu bi moral biti naslov tega zapisa »Zbogom in hvala za vse ribe«, a ker ne zapuščam zemlje (kot delfini iz knjige Štoparski vodnik po galaksiji, ki so izrekli prej omenjeno frazo), bo tudi skok v nov bazen povsem na mestu. Pred poletjem sem namreč zamenjal službo – torej nisem več vodja Monitorjevega laboratorija (in tudi ne več sistemski administrator za založnika).
Berem, da so na Kitajskem pred kratkim otrokom omejili dostop do tehnologije na bore dve uri dnevno. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Leta drage telefonije v tujini so mi dovolj poškodovala možgane, da pred vsakim poletom ročno onemogočim prenos podatkov, potem pa se na destinaciji previdno povežem v omrežje in počakam na sms s cenami. V EU je to seveda nepotrebno, a rutina ni neumna. Rutine možgane razbremenijo.
Vedno več poklicev je takih, da zanje potrebujemo računalnik, internetna infrastruktura pa omogoča, da lahko z njimi delamo od koderkoli. Toda ali to pomeni, da bi to tudi morali početi?
Od lanskega odprtja DALL E javnosti in sledeči predstavitvi ChatGPT sem po službeni dolžnosti redno uporabljal umetno inteligenco. Ni šlo le za preizkuse, ocenjevanje in pisanje, temveč za uporabo pri resnem raziskovalnem delu. Kljub osupljivim sposobnostim se mi zdijo napovedi, kako bo pogubila človeštvo, uničila na stotine poklicev in docela predrugačila svet, pretirane. Predvsem pa se mi zdi umetna inteligenca en velik – polizdelek.
Klasično vprašanje – »električar« ali klasika? Naj si kupim resno kolo ali osnovno električno izvedbo, ki me bo vseeno stala nekajkrat več?
Električna kolesa, pametne ure in športne aplikacije so postali nepogrešljivi pripomočki sodobnega športnika. Omogočajo boljše nadzorovanje in pomoč za izboljšanje športnih rezultatov, obenem pa tudi celovit pregled nad dosežki. Tehnološke inovacije so torej odprle vrata v svet učinkovitega športa, ki spodbuja aktivni življenjski slog in doseganje najboljših osebnih rezultatov.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih