Ne glede na prelomnost tehnološkega dosežka se bo vedno našel kdo, ki bo znal novotarijo izrabiti za bolj, hm, prvinske namene. Kar zadeva tešenje spolnih potreb, smo ljudje neverjetno iznajdljivi. Ob visokoletečih ciljih izumiteljev se človek redno vpraša – ali jim res ne pride na misel, da bo nekdo njihov domislek zagotovo poskušal kam vtakniti?
Uporabniki se gremo vedno kakšne vojne in fanatično podpiramo tega ali drugega izdelovalca, stranko, moštvo. Konfrontacija nam je v krvi. Ni čudno, da smo enako razdeljeni na jabolčni in robotski tabor ter osredotočeni predvsem na pljuvanje po konkurenci, še posebej takrat, ko je treba pokazati s prstom, kaj je kdo "prepisal" od drugega. Še bolj zabavno, dokler neka funkcija ni prepisana, jo je treba zasmehovati. Vsaj tako dolgo, dokler ista reč v tvojem taboru ne deluje bolje.
Tik preden smo vsi pobegnili na počitnice, se je dogodila Googlova konferenca I/O, ki jo velikan spletnega iskanja nadvse rad uporabi za prikaz najbolj kulskih stvari, ki jih razvija. Zdaj, ko je Android med geekovsko populacijo najboljša stvar po narezanem kruhu, so take predstavitve še posebej zanimive. Zato vsako leto postajajo večje, bolj pompozne in pritegnejo širše množice. Te se morajo zadovoljiti s prenosom po spletu, kajti število udeležencev je omejeno. Z razlogom, kajti sam dogodek je še vedno namenjen razvijalcem, ne pa firbcem, ki bi z navdušenjem pobasali napravice, ki jih na I/O googlovci nadvse radi delijo zastonj.
Trenutno je priljubljeno varčevati. Menda smo predolgo živeli onkraj meja svojih zmožnosti in zdaj za to plačujemo ceno. Najbolj pa je bojda živel na veliki nogi javni sektor, ki bo zdaj posledično moral tudi najbolj varčevati. Potem pa vsak dan slišimo novo zgodbico o tem, kako so šli spet zapravljat davkoplačevalski denar. Prenosniki za poslance so nadvse lep zgled, ko je javnost ogorčeno kazala s prstom najprej na desne, ki so reč kupili, potem na leve, ki so reč razpisali, zahtevala glave, nazadnje pa se je vse skupaj pozabilo, ker je prišla nova afera.
Ne glede na sivo glavo se imam za digitalno dete, navdušeno nad vsemi čudeži elektr(on)ike. Imam čuda napravic, ki jih z veseljem prenašam naokrog in zvesto priklapljam v vtičnico, ko jim zmanjka energije, da bi mi služile naprej. Le prevažam se še vedno z dizelsko ropotuljico, kakor se za pravega kmeta spodobi. Vsaj toliko imam okusa, da ni golf. Vmes pa sanjam, kako bi bilo fino, ko bi mogel tudi prevozno sredstvo napolniti na enak način. Ne pa, da mi slovenski črpalkarji vsakih štirinajst dni napravijo veselje z novimi cenami in me ob obisku ogulijo za pošten, malodane trimestni znesek.
Ob prelomu tisočletja sem na CeBitu gledal predstavitev, na kateri je stric z dlančnikom kazal, kako bomo v prihodnosti vse počeli enostavno in kar na cesti, ker bo naenkrat vse povezano in bo sodelovalo med sabo. Danes je to izvedljivo. Kako pa deluje, kadar sploh, je povsem druga zgodba.
