Osemdeseta so bila precej razgibana dekada. Računalniki so postajali vse bolj dostopni in osembitni mlinčki so počasi prodirali v naše domove. To pa seveda lokalne politike ni pustilo hladne, in je urno zajezila pritok tehnologije. A če mislite, da so »industrijo« hišnih mlinčkov v osemdesetih ščitili le pri nas se pošteno motite.
… sicer se bomo mi namesto vas.
Avtor teh vrstic sem prepričan, da bomo v letu dni deležni prvega celovečerca, narejenega (tudi) z umetnim razumom. Ne le kakšne statične sličice tu in tam, ampak celotnih kadrov, dialogov, zgodb.
Tako bi lahko brez silnega pretiravanja opisali trenutno stanje Adobovega izleta v svet umetnega razuma. Po nezrelih, neuporabnih in rahlo slaboumnih nevralnih filtrih (neural filters) so »adobetje« v najnovejši različici kreativnega oblaka končno postregli z zares uporabnim umetnorazumskim orodjem. A pojdimo po vrsti …
Umetni razum (UR) potihoma prodira v vse pore našega življenja. Že nekaj časa pomaga pri zapletenih odločitvah, diagnosticira paciente, krmili logistiko letališč in namesto nas naroča mačjo hrano. Ravnokar se je odločil tudi umetnosti.
Pisalo se je 90. leto prejšnjega stoletja in z bratom Boštjanom sva se skozi strupeno mrzlo januarsko jutro prebijala proti Črni vdovi. Šele ko naju je 'objel' topel zrak lobija Delove stolpnice, prežet z vonjem cigaret in jutranje kave z rahlo alkoholno noto, sva se toliko segrela, da sva lahko izustila: »Opraviva to!« Pozdravila sva receptorja v 'akvariju' in se napotila proti štirim dvigalom, ki so imela neudobno močan pospešek. Tam so se gnetli novinarji, uredniki, stavci … in čakali, da kabina potegne vsakega v svoj svet.
Namesto grobe procesorske moči (učenja na pamet) umetna inteligenca (UI) poskuša probleme razumeti in jih na podlagi prejšnjega znanja ter izkušenj čim elegantneje rešiti. Zadeva je sila uporabna pri reševanju zapletenih, a tudi vsakdanjih problemov, saj poskuša delovati podobno kot naši možgani.
Umetna inteligenca se počasi seli iz tretjerazrednih nerealiziranih scenarijev v naša prav tako tretjerazredna in nerealizirana življenja. Ker je tako podobna našemu razmišljanju, niti ne opazimo, kako polni kapilare vsakdana. Ne sprašuje prav veliko in vse pogosteje naredi točno tisto, kar želimo. Če pa ne, se pa urno nauči, kaj je prav.
Ljudje niso nikoli bili ravno navdušeni nad resničnostjo. Morda je tudi zato nastal koncept umetnosti (uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same, SSKJ 2), ki je polna pobegov iz nje. Tudi v upodabljajoči umetnosti je eskapizem vseprisoten. Še tako realistične malarije vrhunskih slikarjev vsebujejo vsaj nekaj mentalne retuše avtorja. Čelo portretiranca je manj zgubano, habsburška čeljust je malce manj poudarjena, oprema sobe je bogatejša kot v resnici in gore ter oblaki so bolj prijaznejši kot zares.
Že res, da živimo v trirazsežnem svetu. Letimo z letali, plezamo na gore, se potapljamo in iz dvodimenzionalne površine pisalne mize hitro naredimo tridimenzionalno. A zares domači sta nam le dve dimenziji: naprej-nazaj in levo-desno, torej òsi x in y. Sanje o brezskrbnem obvladovanju osi z pa so stare ravno toliko kot človeštvo. Le kdo od nas ni kdaj zavidal kragulju, ki na videz brez truda lebdi visoko nad travnikom? Ali pa veverici, ki so ji veje dreves kot nekakšna fraktalna 3D mreža, po kateri svobodno potuje?
