845 je številka, ki je pri Mi 8 najbolj zanimiva, saj jo nosi Qualcommov procesor in tisto čipovje, ki žene vse najboljše telefone leta 2018. Šest gigabajtov pomnilnika sodeluje z osmimi jedri in Android 8.1 teče gladko. 6,2-palčni AMOLED zaslon je dober, saj kaže žive barve in je dovolj svetel. Ločljivost je sicer nekoliko nižja kot pri dražjih telefonih, a Xiaomi mora nekje varčevati. Ohišje je zelo všečno in se zelo zgleduje po iPhonu X.
V40 je soliden telefon višjega cenovnega razreda, ki ne preseže Note 9 in Mate 20 Pro. Vseeno pa ima par adutov, ki ga dovolj ločijo od konkurence, da ga je treba jemati malo bolj resno kot prejšnje telefone LG.
To bi se moralo zgoditi takoj po tem, ko je Apple predstavil iPhone. Nokia ne bi podcenila zaslona na dotik. Priznala bi si, da je bil njen adut vedno strojna oprema in ne programska. Tako bi pogledali, kaj je na voljo in našli Android, tisti mobilni operacijski sistem, ki je videti dovolj ambiciozen, da bo enkrat lahko dohitel iOS. Tako bi Nokia opustila Symbian, nehala razvijati Meego/Maemo in začela delati Nokie z Androidom. Čistim Androidom brez navlake. Ta scenarij je sicer čista znanstvena fantastika in, kot vemo, je Nokia predolgo vztrajala pri svoji programski opremi in nato prešla v roke Microsofta, nato pa v roke kitajskega podjetja HMD Global (ki telefone Nokia še vedno snuje na Finskem).
5.1 Plus je del projekta Android One, a na začetku leta 2019 (predstavili so jo sredi lanskega leta) še vedno ni prešla na zadnjo različico Androida. Tudi logotip Android One ni vedno zagotovilo, da bodo posodobitve vedno prišle hitro.
Konec lanskega leta smo naredili pregled najboljših telefonov - dobili smo najboljši iPhone in najboljši telefon z Androidom. Vse lepo in prav, a zadnja leta se je začelo kazati odraščanje trga pametnih telefonov. Ta članek bo zato poleg odgovora o najboljšem telefonu ponudil še odgovor na vprašanje: »Je telefon, ki stane več kot 1000 EUR, res toliko boljši, kot telefon za pol toliko?«
Brezžične bluetooth slušalke so lahko odličen napredek v primerjavi s klasičnimi ožičenimi. Prinašajo nekaj pomembnih prednosti, a tako kot vsaka druga brezžična tehnologija imajo s seboj tudi nekaj nezaželene prtljage. Vseeno je plusov dovolj, da se jih izplača preizkusiti, če jih še niste.
O Nokii 2.1 je dejansko treba vedeti le eno postavko na tabeli specifikacij in na podlagi te lahko ta telefon mirno odpišemo. Ima namreč gigabajt pomnilnika.
No, pa smo že pri štirih kamerah. Huawei P20 Pro nam je dal tri, zdaj pa Samsung vrača udarec s štirimi, a najprej povejmo, kaj točno vse te leče počnejo. Osrednja je ločljivosti 24 MP, pomaga ji zoom leča z 10 MP in (končno, Samsung!) širokokotna z 8 MP. To so tiste tri, ki dejansko nekaj pomenijo, medtem ko četrta z ločljivostjo 5 MP rabi zajemanju globine, ki pomaga pri učinku zameglitve. Slike, ki jih je mogoče zajeti s tem telefonom, so, no, OK.
»Najboljši« telefoni posameznih izdelovalcev prihajajo na trg vse leto. Zato ni lahko izbrati trenutka, ko je smiselno narediti pregled najzmogljivejših naprav. Morda je še najboljši čas jesenski prihod novih iPhonov, ko si lahko ogledamo, kaj so dostavili »drugi«. Najboljši androidi, torej.
Telefoni, ki stanejo manj kot 200 EUR, so ponavadi slabi. Tu in tam se najde kakšen, ki ga je mogoče pogojno priporočiti, a ti telefoni so zelo redki. Izdelovalci tako poceni naprave delajo le zato, da jih potem lahko operaterji ob vezavi ponujajo praktično brezplačno. Še razlog pa je ta, da skušajo tako dobiti v svoje ekosisteme tiste, ki prvič kupujejo telefon in ne bi radi veliko zapravili. Tako se kupec navadi uporabniškega vmesnika tega izdelovalca in ko čez nekaj let menja telefon, je lažje, če ostane pri istem izdelovalcu in takrat morda kupi dražji telefon.
