Staramo se
Oče mi je vedno s solzami v očeh govoril, da se otroci ne znamo več igrati. Vse, kar so v preteklosti počeli, je bilo v njegovih zgodbah veličastnejše kot moja navidez enakovredna doživetja. Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Starejši danes opevajo Titove čase, (malo) mlajši dneve brez mobilnih telefonov. Kljub nespornemu napredku človeštva stalno nazadujemo. Nič drugače ni v računalništvu, kjer še tako dodelana tehnologija ne premore čara iz preteklosti. Je mogoče, da se le staramo?