Mini računalniki DEC PDP so sicer neločljivo povezani s procesnim računalništvom, vendar so v drugi polovici 70. let s serijo PDP-11 vse bolj posegali tudi na področje splošnega in poslovnega računalništva. Poleg velikih računalnikov IBM/370 so to najbolj značilni in uspešni računalniki tistega časa. Njihove glavne odlike so vsekakor nizka cena, zelo prožen in odprt ustroj ter dobro izdelana in vsestranska programska oprema.
Na začetku 70. so se tudi pri nas začeli pojavljati računalniki tretje generacije, utemeljeni na novi revolucionarni tehnologiji monolitnih integriranih vezij ali čipov. Leta 1972 je k nam presenetljivo zgodaj prišla nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so že uporabljali integrirana vezja tako v logičnih kot v pomnilniških sklopih. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na vseh področjih.
Razvoj računalništva je do začetka 70. let prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane, temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe.
V obdobju burnega računalniškega razvoja v obdobju med 1968 in 1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in dostopnejših računalnikov, ki so se lažje umeščali v klasično pisarniško okolje.
Računalništvo se je pri nas zares razmahnilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in novosti v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnoloških, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ponujala je serijo strojno in programsko združljivih računalnikov različnih zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih k bolj zmogljivim.
V Iskri se je po fiasku z licenčno proizvodnjo računalnikov Zuse Z-23 in neuspešni nabavi elektronskega računskega stroja UNIVAC 1004 za lastne potrebe leta 1966 začelo znova premikati. Sklenili so kooperacijsko in zastopniško pogodbo s podjetjem CDC (Control Data Corporation). V Iskrini tovarni instrumentov v Horjulu so začeli izdelavo nekaterih sestavnih delov za svoje računalnike, prevzeli pa so tudi zastopništvo CDC za področje celotne Jugoslavije. Dogovarjali so se za licenčno proizvodnjo enega izmed svojih manjših računalnikov, vendar projekt takrat ni bil realiziran.
Sredi 60. let (prejšnjega tisočletja) se je tudi v našem gospodarstvu postopno začel prehod od strojne obdelave podatkov s klasičnimi računskimi stroji na elektronsko obdelavo z računalniki. Sprva je ta potekal zelo počasi in s pestro izbiro manjših poslovnih računalnikov različnih proizvajalcev.
V 50. letih se je v elektroniki zgodila resnično daljnosežna revolucija. Po izumu tranzistorja in njegovi postopni dovršitvi so nastali pogoji za nepričakovan tehnološki preskok na področju elektronskih naprav. Na podlagi izrazitih prednosti, od miniaturizacije in velikega napredka v zanesljivosti pa do zmanjšane porabe električne energije in zelo poceni izdelave, so tranzistorji hitro začeli nadomeščati vakuumske elektronke na vseh področjih elektronike, tudi v računalništvu.
Računalništvo je v drugi polovici petdesetih v Evropi, še posebej pa v Sloveniji, močno zaostajalo. Medtem ko so se pri nas do leta 1966 skoraj izključno uporabljali računski stroji, v veliki večini znamke IBM, so jih drugje, predvsem pa v Združenih državah, elektronski računalniki prve generacije nadomeščali že v petdesetih letih. Kmalu za njimi so se konec petdesetih uveljavili že tranzistorski računalniki druge generacije.
