Ob vseh težavah, ki jih Sloveniji prinaša majhno število prebivalstva za konkurenčnost trga (in posledično "tajkunizacija", ki smo ji trenutno priča), pa je en presenetljiv segment, na katerem so t. i. pravila trga z ostro in svobodno konkurenco privedla stanje v državi tako daleč, da se nedvomno uvrščamo med najbolj razvite na planetu. Merimo seveda na telekomunikacije.
Dogodki zadnjih mesecev kažejo na vse večje težave WLAN v službi javnih omrežij, saj nekoč proslavljeni projekti propadajo drug za drugim. Razlogi so povečini isti - visoki stroški, nezanesljivo delovanje in vse večji konkurenčni pritiski pri ožičenem in mobilnem dostopu do interneta.
Čeprav se mobilna omrežja večinoma še zmeraj uporabljajo predvsem za prenos govora, so s sodobnimi nadgradnjami postala več kot uporabna za prenos podatkov. Če so omrežja GSM še služila le za to, da smo na Palmu dobili glave e-poštnih sporočil, je GPRS že omogočil precej več, sploh z nadgradnjo na EDGE, UMTS pa je prinesel višje hitrosti kot ISDN, in HSDPA je prehitel celo osnovne različice ADSL.
Univerzalni upravljalniki oziroma daljinci se bolj poredko znajdejo v računalniških revijah, toda o Logitechovih modelih Harmony smo že pisali. In pisati moramo tudi o Harmony One, saj je res posebnež.
Osebno uporabljam tri računalnike, na katerih tečejo trije različni operacijski sistemi, in dva mobilna telefona. Sem pač "geek". Trenutno se za sinhronizacijo osebnih podatkov med njimi (imenik, koledar, opombe in opravila) trudim s spletno storitvijo Plaxo.
Mobilna omrežja se nadgrajujejo s kraticami hitreje, kot lahko sledimo. Po tem, ko smo pred sedmimi leti širokih oči pričakovali GPRS (ki bo s 40 Kb/s "zdaj res omogočil dostop do interneta povsod; in to po isti hitrosti kot analogni modemi"), se zdaj hitrost prenosa poviša vsakih nekaj mesecev. Trenutno preizkušamo tehnologijo HSUPA s teoretično zmogljivostjo 5,6 Mb/s.
Konvergenca je eden najpogostejših izrazov v telekomunikacijah zadnjih deset let. Sprva je bila na tapeti predvsem konvergenca ožičenih komunikacij na omrežni ravni. Rezultat te konvergence danes občutimo kot trojčke oz. t. i. storitve "tripple play". Zdaj lahko že govorimo o konvergenci stacionarnih in mobilnih povezav oziroma, z angleško kratico, FMC (fixed-mobile convergence).
Spletni brskalniki so v mobilnih napravah, odkar je slednje mogoče povezati v internet prek mobilnega omrežja. Čeprav je tega že precej let, še zmeraj niso dosegli povsem zadovoljive ravni in je najverjetneje tudi ne bodo nikoli, saj so omejeni z majhnimi zasloni naprav, pa tudi s prepočasnimi procesorji. Kljub vsemu so z uporabo različnih pristopov prišli zelo daleč, tako da danes dostop do internetnih vsebin ni več omejen na zloglasni WAP.
Po dobrem mesecu dni občasnega preizkušanja prenosa podatkov v novem Si.mobilovem omrežju UMTS/HSDPA smo ugotovili, da zadeva ne deluje najbolje. Oziroma da (v Ljubljani) deluje zadovoljivo le, če smo v dovolj visokem nebotičniku.
Kar nekaj let je minilo, odkar smo pri nas nazadnje videli kak Motorolin pametni telefon. Njihovi prvi aparati UMTS so delovali na Symbianu, nekako hkrati pa so predstavili tudi model MPx200, ki je bil eden najbolj dodelanih telefonov z operacijskim sistemom Windows Mobile Smartphone.
