Prenosni računalniki so se v svojem kratkem obstoju pravzaprav zelo malo razvili. Najhitrejši in najopaznejši razvoj se je dogajal praktično v pradavnini osebnega računalništva - osemdesetih. V devetdesetih smo dobili še barvne zaslone, v zadnjem desetletju pa se je razvoj nekoliko upočasnil.
Tiskalniki so danes del pisarniškega vsakdanjika, taki, ki dobesedno izdelujejo objekte, torej tiskajo v treh dimenzijah, pa so širši javnosti praktično neznani. Razen seveda v okviru znanstvene fantastike, recimo replikator iz serije Zvezdne steze. Zaradi vse nižjih cen teh naprav se je to področje v zadnjih nekaj letih močno razširilo.
Kakorkoli obrnemo, ne moremo mimo črnih oblakov, ki se pospešeno zgrinjajo nad netbooki. Trenutno fronto predstavlja Applov tablični računalnik, iPad, a v ozadju se že nabirajo tudi druge nevihte, načeloma v obliki androidnih tablic.
Fotoaparati so vroči, to vemo že dalj časa, in nič ne kaže, da se bo kaj kmalu spremenilo. Tako zelo vroči, da smo se odločili razmeroma hitro ponoviti preizkus najcenejših modelov, tistih, ki nas bodo olajšali še manj kot za 100 evrov. Na preizkusu smo jih zbrali 12, hkrati pa smo se pozabavali s primerjavo foto in video izdelkov, ki jih dobimo z njimi in z napravami, ki so res vedno pri roki - telefoni.
Če bi hoteli povzeti ugotovitev tokratnega preizkusa, bi lahko na kratko rekli - mini prenosniki so mini. Imajo bolj ali manj mini zmogljivost, vendar tudi mini ceno, vsaj večinoma. Hkrati so zaradi mini dimenzij "maksi" prenosljivi in zato zelo primerni za delo na terenu, v lokalih, pa tudi v naslanjaču dnevne sobe. So dovolj zmogljivi za večino opravil, ki jih danes namenjamo računalnikom, od spletnega deskanja do dela z dokumenti (besedilo, preglednice) in celo gledanja filmov; če nismo izbrali ravno najmanj zmogljivega, lahko celo filmov v visoki ločljivosti. Njihova pohlavitna hiba? Imajo mini zaslone.
Od Konice Minolte smo tokrat dobili dve napravi s presenetljivo podobnim imenom - Bizhub 20 in Bizhub 20P. Načeloma bi si mislili, da gre za praktično enako napravo, a ni tako. Bizhub 20P je srednje velik klasični črno-beli laserski tiskalnik, naprava brez črke 'P' v imenu pa je večja, gre za večopravilno napravo, ki ima še optični bralnik in faks. Verjamemo pa, da je kljub opazni razliki v videzu in dodatku optičnega bralnika ter faksa tiskalni del praktično enak. Na prvi pogled je videti, kot bi na obstoječo Bizhub 20P preprosto dodali zgornji del, ki ima bralnik in samodejni podajalnik.
V tokratni številki si lahko preberete reportažo s fotografskega sejma Photokina. Gre za sejem, na katerega največja (in pravzaprav tudi vsa druga) podjetja v svetu fotografije privlečejo vse, kar imajo pokazati. Največjega zanimanja so seveda deležni ravno novo predstavljeni fotoaparati. Tu velja, da so najdražji in najzmogljivejši tudi najzanimivejši za širšo publiko in privlačijo največ obiskovalcev (pa čeprav ti obiskovalci omenjenih aparatov večinoma ne kupujejo).
Naprave Bizhub podjetja Konica Minolta so že od nekdaj razmeroma veliki, poslovno naravnani tiskalniki. Poslovno naravnan je tudi novi Bizhub 20p, čeprav je po merah presenetljivo majhen in lahek. Na prvi pogled skoraj bolj spominja na kak malo večji laserski tiskalnik za domačo rabo. Resnico pa še najbolj razkrije največja priporočena zmogljivost tiska na mesec - do 30.000 strani, kar vsekakor ni teritorij domačih naprav. Gre torej za srednje zmogljiv črno-beli laserski tiskalnik, ki meri na manjše pisarne.
Izlet po spletnih straneh, ki se ukvarjajo s tehnologijo in računalništvom, je danes videti kot sprehod po nasadu jablan. Največ se govori o Applu, predvsem o njihovem tabličnem računalniku iPad. Končno pa je prišel resnejši odgovor konkurence, ki naj bi odpravil sedanjo monotonost na trgu tabličnih računalnikov, kjer kraljuje jabolčni iPad.
Iz dneva v dan beremo o Applovem iPadu in o njegovem presenetljivem vplivu na najrazličnejša področja, za petami pa mu je silno veliko zaenkrat le napovedanih tablic, na katerih teče uporabniški sistem Android. Tako iPad kot prihajajoče Android tablice pa so kot nalašč za tiskane medije, ki v njih vidijo rešitelje pred odprtim svetom interneta, ki jim odžira bralce, hkrati pa vrača vse premajhen dohodek. Tem medijem se pridružujeta tudi slovenska časopisa Delo in Dnevnik.
