Resnejši uporabniki digitalnih fotoaparatov pogosto z zanimanjem spremljamo dogajanje na fotografskem trgu. Nam kot novinarjem se zdi še bolj zanimivo, sploh ker redno obiskujemo novinarske dogodke na temo fotografije in ker redno preizkušamo nove fotoaparate. V zadnjih letih je nekaj trendov zelo očitnih, potrjujejo jih tudi številke združenja CIPA (Camera & Imaging Products Association).
Kljub dobremu stanju s pokritostjo z mobilnim signalom se še vedno najdejo temne lise, kjer signala ni, oziroma je prešibak, da bi nam res koristil. To se še hitreje zgodi s podatkovnim prenosom, ki ima še nekoliko slabši domet. Rešitev? Dodatne dostopne točke 3G, ki jih namestimo v svoji bližini.
Pred nekaj leti so svoj bežen trenutek slave doživeli netbooki – majhni, prenosljivi prenosniki nizkih zmogljivosti in hkrati nizkih cen. Prav nanje nas je spomnil Lenovov Yoga 11s – seveda s kar nekaj izboljšavami. Najpomembnejša je seveda možnost, da lahko prenosnik spremenimo v tablico. Pri tem se zaslon na tečajih obrne povsem naokoli, tako da imamo na spodnji strani tipkovnico (ta se pri tem samodejno izklopi).
Pred nekaj leti so v Lenovu predstavili poslovni prenosnik Thinkpad X1, namenjen zahtevnim uporabnikom, ki so potrebovali zmogljiv in trpežen, pa kljub temu lahek prenosnik. Kasneje mu je sledil naslednik z dodatnim imenom Carbon, ki je bil še lažji, še tanjši in še zmogljivejši, v začetku letošnjega leta pa so prenovili tudi tega, a je ime prenosnika ostalo enako.
O tem, kam plove trg prenosnikov, oziroma kam gredo prenosniki kot taki, sem na tem mestu nazadnje pisal pred dobrima dvema letoma, konec 2011. Takratne napovedi so bile dokaj samoumevne, vsaj kar zadeva vedno večjo varčnost procesorjev. Takrat sem sicer omenil možnost, da bi lahko Apple (ali tudi kdo drug) v nekaterih prenosnikih presedlal na procesorje na podlagi arhitekture ARM – to se, jasno, ni zgodilo, obenem pa tudi ni videti, da bi taka možnost res bila.
Ko v zadnjih nekaj letih pogovor nanese na Applove naprave, gre večinoma za majhne, prenosne naprave, predvsem iPhone in iPade. Če se že pogovarjamo o računalnikih, pa večina uporabnikov najprej pomisli na prenosnike te znamke. Po dolgem času se spet govori tudi o Applovih namiznih računalnikih.
Čeprav se redno pritožujemo, da se pri tiskalnikih bolj malo dogaja, se podjetja očitno kljub vsemu ukvarjajo tudi z razvojem. Prejšnji mesec smo tako pisali o brizgalniku, ki tiska po sto strani na minuto, tokrat pa bomo predstavili Toshibino napravo, ki zna papir očistiti natisnjenega.
Kyocera-Mita M2535DN smo preizkusili ob boku večjega (in dražjega) modela FS-6525MFP, zato nam je deloval kot razmeroma majhen tiskalnik. V resnici zavzame kar nekaj prostora, namenjen pa je nekoliko manjšim pisarnam – največja priporočena mesečna obremenitev je 50.000 listov. Spet pa gre za večopravilno črno-belo napravo.
Kyocerina nova naprava FS-6525 MFP je sorazmerno velik večopravilni črno-beli laserski tiskalnik, ki zmore tiskati vse do velikosti A3. Z njim merijo na večje pisarne, kjer potrebujejo funkcijsko zaokroženo napravo, ki se poleg tiskanja spozna tudi na kopiranje in optično branje. Tiskalnik tehta v osnovi dobrih 50 kilogramov, seveda pa je na voljo še kup razširitev oziroma dodatkov. V osnovni sestavi, ki smo jo preizkusili tudi mi, še ni samostoječ, to postane z dodajanjem predalov.
V zadnjih letih smo preizkusili nekoliko manj zares velikih tiskalnikov, h katerim sodi tudi Konica Minolta Bizhub C284e. Gre namreč za samostoječi model, postavljen na kolesa. Za večje premike (oziroma tovorjenje po stopnicah) je za 84 kilogramov težko napravo že treba nekaj logistike. Tiskalnik je namenjen večjim pisarnam, čeprav njegova največja priporočena mesečna zmogljivost (100.000 strani) spet ni tako visoka – vsaj v primerjavi s samostojnimi laserskimi napravami. Pri večopravilnih napravah je ta podatek sicer praviloma nekoliko nižji. C284e je barvna naprava, s katero lahko tiskamo (in tudi optično prebiramo ter kopiramo) do velikosti A3.
