V elektronski predal prileti sodelavčevo sporočilo. Bežno ga pogledam in ugotovim, da lahko nanj odgovorim tudi čez kakšno uro ali ob koncu dneva. Toda čez pol ure ta sodelavec prileti v pisarno ali pa me pokliče po telefonu, ali sem prebral sporočilo. Sem. Zakaj nisem odgovoril? Bom. Po pravici, odložil sem ga na stran, ker delam nujnejše stvari. Sogovorniku potem navadno vzame sapo. Je zgodba znana?
O malokateri temi kroži toliko netočnosti, dezinformacij in nerealnih pričakovanj kakor o kvantnih računalnikih. Že dvajset let poslušamo, da bodo vsak hip v velikem slogu zavzeli trg in klasične računalnike postavili na smetišče zgodovine, saj bodo eksponentno hitrejši, tako da bo razbijanje danes nezlomljivih šifer mala malica. V vsem tem je zrno resnice, a ob zdravi meri skepse in z nekaj znanja.
Potovati prek spleta je bistveno enostavneje, kot pa se fizično premikati po naši obli. Z malo truda se lahko v internet povežemo prek posrednikov, ki dajejo vtis, kakor da smo na drugi fizični lokaciji. Prav tako se lahko s sorodnimi tehnikami prek navideznih zasebnih omrežij (VPN) od doma povežemo v službeno omrežje in za vse praktične namene ne bo nobene razlike, kot če bi bil naš računalnik fizično v službi. Obenem lahko te tehnike uporabimo zato, da naš ponudnik dostopa do interneta ne more videti, kaj gledamo, internetne strani pa ne, kdo smo in od kod prihajamo. S tem dosežemo dvoje: anonimnost in dostop do blokiranih vsebin.
Varnostno kopiranje podatkov bi prav lahko šteli med gospodinjska opravila. Izvajati ga je treba redno, najbolje vsak dan. Dokler stvari tečejo po načrtih, tega opravila sploh ne opazimo. Kako pomembno je, se zavemo šele, ko bi varnostno kopijo nujno potrebovali, pa ni bila narejena. Ogledali smo si osnove varnostnega kopiranja in načine, kako lahko svoje podatke zavaruje domači uporabnik, ki za ta namen ne želi potrošiti (preveč) denarja in podatkov postaviti na ogled vohljačem v internetu.
Nobena skrivnost ni, da imajo države obveščevalne in protiobveščevalne agencije, ki zbirajo podatke o početju drugih držav. Tudi ni nobena skrivnost, da elektronske komunikacije z internetom na čelu ponujajo izvrstne možnosti za nadzor in prisluškovanje. Kljub temu je razkritje britanskega časnika Guardian, kako NSA množično prestreza elektronske komunikacije in vohuni za svojimi državljani in tujci, dvignilo neznansko veliko prahu.
Srce našega računalnika je že morda procesor, ožilje je matična plošča, možgani pa so na disku. Karkoli se v računalniku dandanes pokvari, je predrago popravljati, zato zamenjamo kar celotno komponento. Razen ko odpove disk, na katerem imamo diplomsko nalogo, celotno zbirko fotografij zadnjega desetletja, službena poročila ali zelo pomembno zbirko podatkov. Kaj pa zdaj?
V soboto 15. junija so slovenske spletne strani začele množično streči piškotke, tako se je zdelo. Na katerokoli spletno stran smo odjadrali, povsod nas je čakalo opozorilo, da bo stran v naš računalnik za boljšo uporabniško izkušnjo shranila piškotek.
Dvoje na zemlji je neizogibno, pravijo starejši: davki in smrt. To velja, če ste človek. Podjetjem načeloma ni treba umreti, dokler so dobičkonosna. Če pa ste multinacionalka, vam ni treba plačati niti (vseh) davkov. Razkrivamo ozadje zapletene in dovršene sheme, s katero se Apple, Google, Microsoft in druge multinacionalke vsako leto izognejo plačilu več deset milijard dolarjev davkov.
Povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si – je veljalo v starih predinternetnih časih. Danes se čedalje bolj uveljavlja nečimrna različica tega reka: povej mi, koliko prijateljev in podpornikov imaš v družabnih omrežjih, pa ti povem, koliko veljaš. V moderni družbi, kjer je naprodaj vse, je rezultat pričakovan. V internetu lahko kupite navidezne prijatelje in podpornike na Twitterju. In to za cent po kosu.
Januarja sem pisal o novi internetni valuti. Tedaj je en bitcoin veljal 12 dolarjev. Do 10. aprila se je povzpel na 266 dolarjev, potem se je sesedel na manj kot tretjino vrednosti. Takšnih balonov smo vajeni na borzah, ne pri valutah, zato se zastavlja vprašanje: kaj sploh je bitcoin? Je valuta? Je blago? Nič od tega? V resnici je nekaj vmes, a to ne pomeni najboljšega iz obeh svetov.
