V času nastajanja tega članka še ni povsem jasno, v kolikšni meri bo Google uresničil napoved in ukinil star (legacy) G Suite, ki ga je leta 2007 začel ponujati brezplačno za podjetja in posameznike s 100 uporabniki ali manj…
Zamislite si zagrizenega sistemskega inženirja v okolju Microsoft, ki je leta 2005 doživel prometno nesrečo in se pogreznil v globoko komo, iz katere se ni zbudil do …
Ko gre za službeni ali zasebni elektronski naslov, so filtri neželene pošte vaši zelo dobri prijatelji, saj vas obvarujejo vsakovrstne navlake. Metla so, ki pometa, preden sploh veste, da imate umazana tla.
Mazzinija sem vedno bral z nekaj rezerve, kajti težko verjamem, da so njegove prigode resnične. Zadnje poletje pa mi je prineslo spoznanje, da se Miha ne šali.
Rezervno kopiranje je eno izmed redkih področij, kjer bi lahko rekli, da je pretirana ali paranoična skrb dobrodošla. Žal pa še vedno prevečkrat velja, da uporabniki stvari uredimo šele takrat, ko smo vsaj enkrat izgubili dragocene podatke. Najceneje se je torej učiti na napakah drugih.
Nekatere statistike kažejo, da med spletnimi stranmi, ki se jim da določiti sistem CMS, močno prevladuje Wordpress. Ta jih poganja kar 60 %. Daleč zadaj, pri nekaj več kot 5 %, pa je nekoč zelo popularna Joomla, na tretjem mestu je Drupal (3,5 %). Če pa zajamemo vse strani na spletu, jih na Wordpressu temelji impresivnih 33 odstotkov.
Lanski 25. maj si bomo kar dobro zapomnili. Stavim, da ga ni človeka v Evropi, ki še ni slišal za GDPR oziroma varovanje osebnih podatkov. Če ne drugače, smo bili bolj ali manj vsi izpostavljeni množicam neželene elektronske pošte, ki se je trudila od milijonov uporabnikov pridobiti soglasja, da nam smejo še naprej smetiti po elektronskih predalih.
Tak namig dobimo, če v Google vpišemo besedo »LinkedIn« (»LinkedIn is not a dating site«). S tem dejstvom se bomo kar vsi strinjali, ne glede na to, kakšne izkušnje imamo z rabo tega omrežja. Nekateri so si nekoč v njegovi razmeroma dolgočasni zgodovini ustvarili profil in ga še danes skrbno negujejo ter spletišče vsak dan uporabljajo, drugi so si ga ustvarili in spletišče le redkokdaj obiščejo, tretji pa sploh ne vidijo smisla v tem, da bi na LinkedIn dverih kaj imeli.
Verjamem, da večini samostojnih podjetnikov in direktorjev v malih ali mikro družbah zledeni kri v žilah, ko kaj v povezavi z informacijsko tehnologijo neha delovati. To me včasih spomni na tisto znano šalo o policaju, ki zagleda bananin olupek na pločniku in takoj pomisli: »O, šit, spet bom padel«.
V posebni številki Monitorja, ki je bila v celoti posvečena internetni varnosti, smo izvedeli, da je »vdiranje« v računalnik dobesedno otročje lahko, saj znajo z nekaj raziskovanja to narediti tudi otroci. Jasno je, seveda, da ne gre za vdiranje ali hekanje per se, marveč za postopke, ki so razmeroma dobro dokumentirani in jih sistemski upravitelji uporabljajo vsak dan, ko morajo pomagati pozabljivim uporabnikom.
