Da nas je internet vse nekako "pohitril", bržkone ni treba posebej poudarjati. Vse se dogaja hitreje, novice hočemo in tudi dobimo takoj, obveščenost je trenutna. Na voljo so vedno nove različice programske opreme, pa naj jih potrebujemo ali ne.
Satelitsko vodenje v avtomobilih je bilo še do nedavna domena tistih z globljimi žepi oziroma bolj ali manj prestižnih avtomobilskih znamk. Pa še tam je natančno in glasovno vodenje zmoglo le na cestah Zahodne Evrope. Danes lahko za tretjino cene (v mercedese, BMWeje in audije) vgrajenega sistema dobimo prenosni Garmin, ki popolnoma obvlada tudi Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino.
Še ne dolgo tega smo živeli v družbi, ki je bila "počasna", a zanesljiva. Kupili smo avto (stoenko) in ga vozili, dokler ni razpadel, za stalno smo se naselili v stanovanje ali "stalno" gradili hišo. Danes je drugače, živimo v kapitalizmu. Še več, živimo v zelo hitri, potrošniški družbi.
Canonovih žepnih fotoaparatov se je še do nedavna držal predsodek, da so "debelinki", vsaj v primerjavi z nadvse miniaturiziranimi Pentaxovimi in Casiovimi modeli. Za nove Ixuse to ne drži več. Najnovejši Ixus 60 je sicer še vedno nekoliko bolj debel, a mu je to skorajda v prid, saj ga je laže držati v roki kot najtanjše Casie.
Beseda e-uprava je postala magična že v časih LDS in ministrstva za informacijsko tehnologijo, ki jo je tudi ustrezno "spromoviralo", kot se temu danes učeno reče. Takratna sporočila so kazala celo na to, da smo po razvitosti elektronskega komuniciranja v državni upravi in z državno upravo menda celo v samem (svetovnem?) vrhu, saj naj bi nas pohvalilo kar nekaj tujih dostojanstvenikov. No, resnica je bila nekoliko drugačna in kot smo pri poslovanju z državo (pa četudi je elektronska) že navajeni, polna neslutenih pasti in zavajanj. Mimogrede, ena bolj magičnih obljub tistega časa (ki ima sicer več zveze z "e-državo" kot z "e-upravo") je bila, da bomo vsi državljani dobili svoj naslov elektronske pošte, v državnih strežnikih....
Že nekaj časa se govori o holografskih diskih, ki naj bi bili zelo podobni današnjim disketam in malo manjši, kot so ploščki velikosti 12 cm. Podjetja, kot sta InPhase in Maxell, naj bi že večkrat predstavila omenjene diske; najprej 200 in 300 GB, zatem pa še do 3 TB v več plasteh. Ker pa so terabajtne zmogljivosti zelo iskane, se sprašujem, ali bodo holografski diski postali del rešitev optičnih tehnologij, kot so DVD in modri laser ter HD-DVD? Ali bo holografska periferija premogla tudi izdelke, kot so nosilci, knjižnice, izmenjevalci in duplikatorji? Mislim, da pri takšni novosti, kot so holografski diski in izdelki, ne bi bilo slabo, ko bi naročniki in bralci publikacij izvedeli kaj več o tem.
Canon je bil pionir pri uvajanju žepnih digitalnih fotoaparatov, njegovi mali Ixusi pa so bili dolgo pojem majhnosti, priročnosti in kakovosti zajete slike. Trditev o kakovosti slike še drži, po majhnosti in priročnosti pa jih že nekaj časa prekašajo Pentaxovi, Casiovi in Minoltini modeli.
O tem, da se računalništvo spreminja, sem že pisal. Vendar pa se poleg računalniškega trga spreminja tudi samo pojmovanje tega, kaj sploh je "računalništvo" za široke množice. Včasih so bili to veliki računalniki, potem so bili to domači mlinčki (Spectrum, C64), nato osebni računalnik (PC). Danes nedvomno sodijo sem tudi digitalni fotoaparati, ploski televizorji LCD, predvajalniki DivX in, da, zagotovo tudi videorekorderji z vgrajenim diskom.
Digitalna fotografija je končno dobila krila, o tem verjetno ni treba nikogar več prepričevati. Večina uporabnikov, ki danes kupuje fotoaparat, bo verjetno kupila digitalnega, izjema so morda le še zahtevni domači uporabniki, ki si milijona za profesionalen digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi ne more privoščiti. Digitalni fotoaparati so še vedno razmeroma dragi, vendar imajo pred analognimi nič koliko prednosti - uporaba je zastonj (nič filmov), fotografije lahko sproti pregledujemo, lahko jih tudi brišemo, lahko jih pretočimo v računalnik, si tam ustvarimo (tudi spletni) album, ne nazadnje jih lahko čisto običajno razvijamo.
Predstavljajte si, da bi novi avtomobili stali le dobrih 100.000 tolarjev, ob posebnih prodajnih akcijah pa še precej manj. Hkrati pa bi liter pogonskega goriva stal 8000 tolarjev. Neverjetno in nemogoče, porečete? V avtomobilski industriji res, v visoko tehnoloških industrijah pa podobni modeli že kar dolgo živijo. Najbolj znan tak model so gotovo brezplačni aparati GSM, katerih vrednost se s časom pokrije s pogovornimi "impulzi". V računalništvu najbolj drastičen podoben primer pa so brizgalni tiskalniki in prav ti nas bodo tokrat najbolj zanimali.
