Epsonov barvni laserski tiskalnik C900 je bil ob predstavitvi (preizkusili smo ga februarja 2004) eden prvih, ki je sprožil drastično zniževanje cen osnovnih barvnih laserskih tiskalnikov. Stal je nekaj več kot 200.000 tolarjev, kar je bilo takrat zelo poceni. Danes stane njegov naslednik približno enako (z omrežnim vmesnikom nekoliko več), vendar je precej bolj zmogljiv.
Ko se je Dell pred nekaj leti podal tudi na področje tiskalnikov, je bil njegov prvi partner Lexmark. Dellove brizgalnike še danes izdeluje le Lexmark, med laserskimi modeli pa vendarle vlada nekoliko večja raznolikost. Za model M5200, ki smo ga preizkusili, lahko vseeno z gotovostjo zatrdimo, da gre za Lexmarkov tiskalnik serije Optra T6xx. To je videti tako po značilni zaobljeni obliki kakor po povsem enaki kaseti za barvilo in nenazadnje tudi po kakovosti odtisa oz. zmogljivostih.
V majski številki smo preizkusili takrat edini Dellov barvni laserski model na našem trgu - 3000cn. Tokrat smo v roke dobili nekoliko izboljšan in nadgrajen tiskalnik - 3100. Razlika med njima je pravzaprav le v tem, da 3100 poleg jezika PCL premore tudi postscript in da ima že v osnovi priloženo dodatno kaseto za 300 listov. Skupna zmogljivost je torej 450 listov (razširljivo še do 900 listov), s tem, da pri manjši (150 listov) ne gre za pravo kaseto, ki jo lahko izvlečemo iz tiskalnika, ampak le za nekakšno "vložišče". Podpora postscriptu pa med drugim pomeni večjo združljivost z različnimi sistemi (Linux, Unix, Netware).
Dellov tiskalnik 1700 je namenjen nekoliko večjim delovnim skupinam, ki v povprečju na mesec ne natisnejo čez 150.000 strani. Je dokaj majhen in simpatičen, v različici "n" pa nekoliko povišan in z omrežno kartico. V praksi to pomeni, da ima poleg osnovne kasete za 250 listov še eno za do 500 listov. Nad kasetami je še večnamenski podajalnik, ki pa je namenjen tiskanju na posamične papirje oz. kuverte.
Majhni Hitachijevi (prej IBMovi) diski Microdrive so na trgu že kar nekaj let, vendar se zdi, da so jih izdelovalci raznih prenosnih naprav zares opazili šele v zadnjem času. Ali pa so se šele v zadnjem času dovolj pocenili (tudi zaradi Seagatove konkurence), da jih je smiselno vgrajevati vanje. Tako je sedaj na trgu kar nekaj predvajalnikov MP3, ki imajo vgrajene mini diske, pojavljajo se telefoni, ki s takimi diski merijo na glasbene navdušence, podobno pa, kot kaže, razmišljajo tudi izdelovalci ročnih računalnikov. Zanimivo, da je prav PalmOne, podjetje, ki je še ne dolgo tega ponujalo "lahke" ročne računalnike tudi s samo 2 MB pomnilnika, prvo, ki ima model z vgrajenim diskom. Njihov LifeDrive bi lahko označili kot odebeljeni Tungsten T5 z diskom 4 GB in nekoliko izboljšano programsko opremo.
Nokia je daleč največji izdelovalec mobilnih telefonov in nekateri menijo, da si prav zato lahko privošči toliko nenavadnih in ozkim uporabniškim skupinam namenjenih telefonov. Poleg tistih seveda, ki se prodajajo v velikih količinah. Eden takih "poskusov" je tudi široko-zaslonski model 7710, ki, resnici na ljubo, obeta več kakor ponudi.
Marketinška borba za prepričevanje uporabnikov o prednostih brizgalnikov, ki imajo ločene barvne kartuše (vsaka barva v svoji kartuši) je že dolga in hkrati neusmiljena. Canon in Epson trdita, da je bolje zamenjati le kartušo s tisto barvo, ki smo jo dejansko porabili, HP in Lexmark pa trdita, da v povprečju tako ali tako trošimo vse barve enako (razen v poslovnem svetu, kjer tiskamo večje količine enakih dokumentov z enakimi barvnimi logotipi), poleg tega pa naj bi ta faktor ne bil bistven, če je kartuša dovolj poceni. Enako se bije boj o prepričevanju, da je bolje z vsako barvno kartušo zamenjati tudi tiskalne glave (in s tem ohraniti vrhunski odtis), po drugi strani pa, da je morda bolje imeti dovolj trajne glave, da tega ni treba početi (in potrošniku zato ponuditi cenejši potrošni material).
IBMova serija prenosnikov z oznako X je že od samega začetka v tehnološkem vrhu ultra lahkih modelov. Zunanjost modelov pa se skorajda ne spreminja. To velja tudi za najnovejši model X41, ki je videti popolnoma enak kakor novembra 2004 preizkušeni X40.
Tržišče majhnih, žepnih digitalnih fotoaparatov očitno cveti, vsaj če lahko sklepamo po številu tovrstnih modelov. Prav vsak izmed resnih izdelovalcev ima v svojem programu vsaj en tak model, tako da pionirjem na tem področju (Pentax, Casio, Canon) nikakor ni dolgčas.
Pri modelu Phaser 6100dn gre za različico Samsungovega tiskalnika iz serije CLP-500. To pomeni, da gre za barvni laserski tiskalnik, ki nima zaporednega, enoprehodnega, tiskalnega mehanizma (ne tiska enako hitro v barvah in črno-belo), vendar tudi nima klasičnega bobna, ki ob vsakem prehodu zavrti in pripravi za delo tiskalni valj druge barve. Namesto tega uporablja en sam velik valj, ki ga v štirih prehodih "obarvajo" štiri posodice z barvilom. Postopek je veliko tišji od tega, ki ga opravljajo pravi "bobenski" tiskalniki, zato je tiskalnik dokaj tih, skorajda primerljivo enoprehodnim tiskalnikom.
