Odprte fronte področij CAD in CAM
Novotarij in odprtih vprašanj v svetu CAD in CAM je čedalje več. A zdi se, da tudi konkretnih odgovorov ...
Novotarij in odprtih vprašanj v svetu CAD in CAM je čedalje več. A zdi se, da tudi konkretnih odgovorov ...
Tehnološke napovedi so vedno tvegane, a o stavku iz naslova niti malo ne dvomim. 3D-tiskanje ni muha enodnevnica, temveč konkretna, oprijemljiva tehnologija s prav takšnimi rezultati – izdelki, ki jih lahko vzamemo v roke, uporabljamo ali pa nekam vgradimo. Omejitev za 3D-tiskanje je iz leta v leto manj, saj vstopa na vedno nova področja. Ne le v industriji in domačem okolju, temveč celo v medicini, kjer se zdijo preboji pravzaprav na ravni filmov žanra znanstvene fantastike. Vsaj tako jaz gledam na 3D-tiskanje žil in celotnih organov.
Kaj bo prej množično razširjeno – brezpapirno poslovanje ali samovozeči avtomobili? Če bi sodili po trenutnem stanju, potem se zdi brezpapirno poslovanje prej uresničljiv ideal, saj ga je nekaterim podjetjem že uspelo doseči, povsem avtonomne vožnje, razen v precej natančno določenih pogojih in okoljih, pa pač še ne. Toda če hkrati pomislimo na to, da po svetu še vedno natisnemo okoli 50 bilijonov dokumentov letno, pa v to številko seveda niso všteti vsi časopisi, revije, navodila za uporabo izdelkov in cel kup drugih vsebin na papirju, je družba od vseprisotnega brezpapirnega poslovanja vendarle še zelo zelo daleč.
Tiskanje je danes dinamična mešanica inovativnosti, trajnosti in na stranke osredotočenih rešitev. Ti trendi ne kažejo le tehnološkega napredka proizvajalcev tiskalnikov, temveč tudi njihovo globlje razumevanje potreb strank in okoljske odgovornosti.
Odvisno od tega, koga vprašate. Povprečen Zemljan si jih težko predstavlja, (starim) zavarovalnicam ne dišijo, za tehnološka zagonska podjetja v panogi zavarovalništva, t. i. insurtech, pa so glavni vir inovacij.
Informatiki poznamo stopničasti razvoj in razvoj na preskok. V razvitem svetu hodimo po stopnicah. Te redkeje preskočimo, saj, podobno kot v vsakdanjem življenju, tvegamo poškodbe, padce, skratka, težave. V svetu telekomunikacij smo tako začeli z bakreno parico in za današnje čase smešno majhnimi hitrostmi prenosa podatkov. Vsega 300 bit/s je šlo na začetku. Celo desetletje so modemi potrebovali, da so prišli z 2,4 kbit/s na 9,6 kbit. In potem še na 33,6 kbit/s, dokler se jim pri hitrosti 56 kbit/s ni končno ustavilo. A je sledila menjava tehnologije na ADSL, ADSL2 in današnji VDSL, ki v idealnih razmerah v praksi mogoče zmore dostaviti 56 Mbit/s v smeri do uporabnika. Na drugi strani ekvatorja pa imamo predele sveta, kjer se z bakrenimi paricami sploh niso ukvarjali. Zelo verjetno se niso ukvarjali niti z optičnimi vlakni, ki so jih nasledila. Njihov spomin na internet in širokopasovno povezljivost je povezan le in zgolj z mobilnimi omrežji. To je razvoj na preskok.
Za kibernetskimi napadi so ljudje, prav tako na strani obrambe. Težava je predvsem v tem, da je zadnjih veliko premalo. Tudi v Sloveniji.
Univerze, fakultete in šole so relativno lahek plen za napadalce, sploh tiste brez lastnega IT-osebja in varnostnih strokovnjakov.
Informatiki se ob zgornji izjavi zdrznejo in zamahnejo z roko – saj ne ve, kaj govori/piše. Pa ve. Ker ni klasično ozkogled. V svetu IKT je v vseh poklicih močno dominanten moški spol. Žensk je za enoštevilčni odstotek, torej manj kot desetina. Če bi začeli delati na tem področju, da bi zmanjšali razkorak med spoloma, bi kar naenkrat cela vrsta kadrovskih težav, povezanih s pomanjkanjem IKT-strokovnjakov, izginila.
Industrijski internet stvari ima izjemen potencial: z izboljšanjem operativne učinkovitosti, varnostnih standardov in ustvarjanjem novih poslovnih modelov lahko povzroči revolucijo v industriji. Revolucijo, ki temelji na povezljivosti in kakovostnih podatkih.