Canonov najnovejši izdelek je bil pravzaprav že dlje časa pričakovan, saj je bilo doslej mogoče kupiti le dva profesionalna fotoaparata 1Ds in 1Ds Mark II s tipalom velikosti formata leica, ki pa sta bila seveda zelo draga. Z novim modelom 5D so zapolnili vrzel med modeloma 1Ds in 20D, a to seveda ne pomeni, da fotoaparat ni dovolj zmogljiv za najtežje preizkušnje.
Konica Minolta je podjetje, ki se je na trg digitalnih SLRjev podalo med zadnjimi. Lani je na največjem fotografskem sejmu, Photokini, predstavilo paradnega konja Dynax 7D, namenjenega predvsem zahtevnejšim uporabnikom, leto pozneje pa smo dočakali še različico za manj zahtevne uporabnike - Dynax 5D.
Na lanskoletni Photokini smo bili priča predstavitvi Pentaxovega *istDs, ki nas je navdušil z majhno težo, dobrim posnetkom in ugodno ceno. Namenjen je predvsem manj zahtevnim fotografom, a to ne pomeni, da smo tudi pri zahtevnejšem fotografiranju za kaj prikrajšani. Slabo leto po tem pa so nas zopet presenetili in izdelali še cenejšo različico modela *istD z oznako L. Ta se od predhodnika po velikosti ne razlikuje in sledi že utečeni prepoznavi teh modelov. Še vedno velja za najmanjšega med digitalnimi SLRji in s še manjšo težo, okrog 590 gramov, za najlažjega. Težo so zmanjšali na rovaš prizme, namesto katere je v fotoaparat vgrajen lažji sistem ogledalc. Aparat kljub majhnosti dobro leži v roki, za kar ima največ zaslug dober gumijast oprijem, vendar pa lahko po daljšem držanju roko vseeno utrudi. Najopaznejša sprememba na ohišju je prav gotovo povečan LCD pregledovalnik, ki zdaj po diagonali meri slabih 13 milimetrov več kot tisti pri *istDs, a je ločljivost ostala enaka, 210.000 pik. Priloženi objektiv se je izkazal odlično, malce deformacije je bilo zaslediti pri širokem kotu, vendar pa je kotna ostrina pri vseh položajih zuma zelo dobra, svetlobna prepustnost s 3,5-5,6 pa je za ta razred povsem običajna. Tudi tokrat je fotoaparat združljiv s starejšimi Pentaxovimi objektivi, pa tudi z objektivi za srednjeformatne klasične modele 67 in 645 ter navojem 42 prek adapterja. Fotoaparat tudi tokrat poganjajo štiri baterije velikosti AA, ki omogočajo dolgotrajno fotografiranje.
Čeprav je podjetje Olympus že od vsega začetka dejavno na trgu digitalnih fotoaparatov, pa se vse do danes ni resneje podajalo na segment profesionalnih digitalnih fotoaparatov. Edini izdelek, ki se je lahko meril s konkurenčnimi izdelki, je bil E-20, naslednik modela E-10, ki je bil predstavljen sredi leta 2000. Za razliko od konkurenčnih modelov z izmenljivimi objektivi je vanj vgrajen spodoben zoom objektiv, na voljo pa so tudi različne predleče za širši ali ožji kot. Do prve omembe novega sistema na fotografskem sejmu Photokina 2002 je marsikateri lastnik vrhunskih analognih modelov OM in pripadajočih manualnih objektivov Zuiko z nestrpnostjo pričakoval digitalni fotoaparat, na katerem bo lahko uporabljal tudi stare objektive. Na žalost pa so v podjetju v sodelovanju s Kodakom razvili popolnoma nov sistem, imenovan 4/3, z novim bajonetom za objektive, ki s starim ne bo združljiv. Ker so nehali izdelovati analogne modele OM in pripadajoče manualne objektive, lahko upravičeno sumimo, da o združljivosti s starim sistemom sploh ne razmišljajo.
Že bežen pogled na fotoaparat nam razkrije veliko sprememb na ohišju. Najopaznejši je zelo velik zaslon LCD s kar 211.000 pikami ločljivosti, na katerem smo brez težav pregledovali fotografije v vseh svetlobnih razmerah. Ob njem so zdaj tudi gumbi za upravljanje digitalnega dela in že znani smerni gumb. Gumbi za upravljanje fotografskega dela so postavljeni običajno, lahko pa zaradi izpisanih informacij o fotografskem in digitalnem delu v okularju nekaj pomembnih nastavitev opravimo kar med fotografiranjem. Večji je tudi zaslon na vrhnjem delu fotoaparata, na katerem so prav tako izpisane vse pomembne informacije. Ohišje je zelo robustno, odlično leži v roki in je zavarovano pred vremenskimi vplivi. Na vrhu prizme je še opazen dodaten senzor za nastavljanje avtomatske beline, v ročaju pa senzor za ugotavljanje lege fotoaparata. Baterijski del je zdaj za polovico manjši, a vseeno poskrbi za polovico več energije kot pri predhodniku, to pa pomeni večdnevno brezskrbno fotografiranje s pregledovanjem. Fotoaparat lahko zdaj povežemo prek zelo hitrega vmesnika USB 2.0. Vanj lahko priključimo tudi brezžični oddajnik WT-1, ki ga Nikon ponuja kot dodatno opremo. Pritrdimo ga na spodnji del fotoaparata, omogoča pa nam brezžično pošiljanje posnetih slik do oddaljenega sprejemnika (npr. prenosnik). V osnovi gre za vmesnik Wi-Fi po standardu 802.11b s hitrostjo prenosa 11 Mb/s.
Digitalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi so bili še pred dvema letoma dokaj zapostavljeni predvsem zaradi visokih cen, pa tudi izbor je bil dokaj pičel. Na voljo je bilo skoraj več vrhunskih, a pregrešno dragih izdelkov, kakor takšnih, ki bi bili primerni tudi za nepoklicne fotografe. Šele z oznanitvijo Canonovega modela 300D se je spremenila cenovna dostopnost in kmalu so mu sledila tudi druga podjetja. Danes je na voljo trinajst polprofesionalnih in amaterskih digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi, ki se razlikujejo po ceni in zmogljivosti. Prav te fotoaparate smo preizkusili in ocenili.
Na lanskoletni Photokini je bil poleg drugih zanimivih izdelkov predstavljen zelo pomemben digitalni fotoaparat za podjetje Nikon. Dve kratki, a za digitalne fotoaparate zelo dolgi leti je podjetje le stežka tekmovalo s Canonom. Marsikateri profesionalni fotograf, zvest Nikonovi tehniki, je že razmišljal o zamenjavi celotne opreme, saj je močno pogrešal vrhunski model, ki bi zadovoljil njegove potrebe. Nikon je tako v zadnjem hipu izdelal dva odlična fotoaparata: D2H, ki pa ima, žal, prenizko ločljivost, in D2X, tako dolgo pričakovani vrhunski fotoaparat.
Pred začetkom lanskoletne Photokine so pri Olympusu začeli skrivnostno namigovati na nov fotoaparat, ki bo dodobra prevetril trg digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi. Vsi smo pričakovali nov izdelek v dobro sprejetem sistemu 4/3, kjer so doslej lahko ponudili le model E-1, morda celo izboljšano različico, dočakali pa smo fotoaparat z dokaj nenavadnim ohišjem, saj na njem ni običajne prizme na vrhu. Prenos svetlobe do kukala so rešili tako, da se svetloba do okularja odbije v levo namesto navzgor ter nato potuje naprej še prek treh zrcalc. Ta postopek je seveda botroval širšemu ohišju, ki je tako najširše med cenejšimi digitalnimi fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Zaradi plastičnega ohišja je z baterijami vred težak le okoli 620 gramov, kljub vsemu pa zaradi majhne višine ohišje v roki ne leži najlepše. Na držalu so dodali še dodatno grbino, ki pa je prej moteča kot v pomoč.
Podjetje Fujifilm je na trgu digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi navzoče že od leta 2000, ko je ob boku z Nikonovim D1 med prvimi izdelalo cenovno ugoden fotoaparat z imenom S1 Pro. Dve leti zatem so izdelali izboljšano različico, ki je z razvpitim tipalom Super CCD lahko zajela posnetke, velike 12 milijonov pik, šele na Photokini 2004 pa smo dočakali tretjo različico, ki z enako visoko ločljivostjo in širokim izborom barvnih nastavitev meri na profesionalne uporabnike.
