Svoboda je eden najbolj zlorabljenih pojmov, na široko porabljen v propagandne in demagoške namene. Pomeni vse ali nič. V politiki o svobodi zelo radi govorijo tisti, ki jim je malo mar za svobode, ki si jih želijo volivci. Ogledali si bomo dvoje zelo različnih pojmovanj svobode: svobodo v programiranju in svobodo kapitala.
Slovenščina seveda ni ne eno ne drugo, temveč le čisto navaden, majhen indoevropski jezik, ki ga kolikor toliko razumljivo govori nekaj manj kakor dva milijona ljudi in za silo piše še malo manj. Jezik ni pretirano blago zveneč, vsekakor se ne more primerjati s kakšno italijanščino ali portugalščino, ali pa ruščino, če se omejimo na slovansko vejo. Tudi besedišče ni med najširšimi in vsekakor je precej slabo obdelano. Po drugi strani pa sodi slovenščina med zelo pregibne jezike. Marsikaj, za kar potrebujejo drugi jeziki dve besedi (na primer tudi angleščina, ki je, mimogrede, zelo slabo pregibna), po slovensko povemo z eno, pregibano besedo.
Razvoj telekomunikacij po propadu netržno naravnanega socialističnega sistema je bil bolj ali manj samoumeven in samodejen. Temeljno vodilo ni bilo več utemeljeno kvaziideološko, temveč povsem preprosto z dobičkom. Velik dobiček pa je mogoče dosegati le tako, da veliko prodajaš. In Telekom je začel veliko prodajati. Kar nenadoma ni bilo več problematično dobiti telefonske številke, za katero so bili ljudje še malo prej pripravljeni čakati več let in celo sami kopati jarke. Priključek je postal smešno poceni, vsaj v primerjavi z nekaj tisoč markami v "socialističnih" časih. In čeprav je bilo videti, kakor da je Telekom postal pravi božiček, je vse to seveda počel s povsem navadnimi kapitalističnimi vzgibi: prodati čim več in doseči čim večji dobiček oziroma čim večjo vrednost delnice.
Lahko bi se reklo, da je začel v letečem štartu. Prav nič se ni obotavljal, kar takoj je predlagal nekaj pomembnih popravkov veljavnih zakonov. Kar takoj se bo spremenila zgradba vlade in državne uprave.
V mali, nepomembni Sloveniji, za katero niti Slovenci ne vedo, po čem bi bila lahko pomembna ali znana, v velikem delu sveta pa se jim zanjo niti sanja ne, se vsake toliko časa, kot kakšna neozdravljena, ponavljajoča se eksotična bolezen, pojavijo izbruhi ekstravagantnega, na ničemer osnovanega optimizma oziroma "ocen", kako bo Slovenija ravnokar ali najpozneje v petih letih dosegla to ali ono. Nikoli niso roki oddaljeni za generacijo ali dve, Slovenija bo nejasne sanje vedno dosegla ob koncu petletke.
Čeprav so možna tudi presenečenja in vsekakor ne gre izključiti kakšnih kupčij, s katerimi bi se LDS ohranila vsaj v koaliciji, je videti, da se volivci tudi v Sloveniji prebujajo. Počasi jim prihaja v zavest, da je LDS v zadnjem desetletju opustošila Slovenijo, da je koristila le sebi in svojim najožjim privržencem, večini pa je razmere poslabšala. In predvsem je Slovenijo iz obetavne dežele s številnimi prednostmi v primerjavi s podobnimi državami spremenila v zgolj eno od "držav iz vzhodnega bloka" brez posebnih perspektiv, brez volje in brez idej.
Sicer velja, da se novo oblast pusti sto dni pri miru, saj se mora šele pokazati, se nekako znajti, ugotoviti, kaj je dobila v roke itd. Naj ne bi bilo korektno, že takoj soočiti jo s kritiko. No, ker pač nikoli nisem bil spodoben in nikoli nisem pristal na to, kaj se sme in kaj ne, z veseljem že kar takoj kritiziram novo oblast.
Nova vlada, ki je bila izvoljena konec leta 2004, se je potihem lotila prenove, ki morda niti ni hudo pomembna, pove pa marsikaj o vladnih usmeritvah in prioritetah. Gre namreč za spletne strani vlade in ministrstev, ki so danes kar precej drugačne, kakor so bile pred meseci.
Zgodba s slovenskimi telekomunikacijami se nikakor noče do konca razplesti. Ko je že videti, da se je končalo "srednjeveško" obdobje enega vladarja, Telekoma, in se pojavljajo celo povsem resni ponudniki stacionarne telefonije, pa kar ni in ni videti konca zapletov v zvezi z mobilno telefonijo.
Leto 1992, čas Sinclair Spectrumov, Commodorjev in tudi že Atarijevih STjev. Izšlo je že nekaj prvih številk Monitorja, ko smo se spomnili na Primoža Jakopina, takratnega programerskega pionirja za nove platforme, in z njim opravili intervju. Minilo je 26 let, ko nas je Primož ponovno obiskal in nam ga pomagal izbrskati iz arhiva. Zanimivo branje, zato ga ponovno objavljamo - v mediju, ki takrat še ni obstajal. (Končni izdelek je plod optičnega bralnika in prebiranja OCR, zato bodite prizanesljivi.)
