3D, kam greš?

Slaba tri leta so za nami, odkar je 3D začel zmagoviti pohod v kinematografe in naše domove. Takrat visoko opevana izkušnja, ki jo naj bi zasledili vsepovsod, se je skozi leta dobro zasidrala le v kinematografih. Njena prihodnost je povsem nejasna, razen v domačem okolju, kjer je med navadnimi smrtniki očitno izgubila bitko. Rešitev se še vedno kaže v avtostereoskopskih zaslonih, ki pa težko sledijo hitremu razvoju video tehnologij.

Pred kratkim je zaprl vrata največji sejem video, avdio in filmske tehnologije, NAB. Poleg celovitega pregleda ponudbe velja tudi za preroškega glede tehnologij prihodnosti in kot pokazatelj, o čem se bo govorilo in s kakšnimi napravami nas bodo izdelovalci bombardirali naslednje leto. Letos je bilo največ govor o 4K, šušljalo se je že o 8K, o 3Dju pa ni bilo več ne duha ne sluha. Nobenih novih kamer, peščica avtostereoskopskih zaslonov in le nekaj programskih izboljšav za postprodukcijo. Vsi glavni izdelovalci, ki so še pred leti trdili, da je prihodnost v 3Dju, še danes ne zmorejo ponuditi niti ducat kamer, ne v profesionalnem ne v amaterskem razredu, fotoaparata imamo na voljo praktično le dva, telefonov pa je tudi manj kot prstov na eni roki. Očitno se je povpraševanje po 3Dju tako drastično zmanjšalo, oziroma ga sploh nikoli ni bilo, da so glavni akterji morali obrniti ploščo. Skozi leta je bilo še največ ponudbe v segmentu zaslonov (televizorjev), a tudi tu ne gre brez zapletov. Glavni krivec so seveda očala, brez katerih si trenutno ne predstavljamo ogleda 3D vsebin. Sprva drago tehnologijo aktivnih očal so pozneje cenovno omilili s ponudbo zaslonov s pasivnimi očali, a vsi še naprej zvesto čakajo na avtostereoskopske zaslone. Kot ključno rešitev jih vidijo tudi pri Philipsu, Dolbyju in CPG (Cameron Pace Group), ki so pred kratkim stopili skupaj z zamislijo čimprejšnje izdelave vrhunskega avtostereoskopskega zaslona. Vprašanje ni več »ali bo«, temveč »kdaj bo«, in to ne le kot tehnološki dosežek, temveč kot cenovno dosegljiva naprava.

Za 3D se je v teh letih izkazalo, da ni enostaven, da je prezapleten in da se prijemi v 2D in 3D razlikujejo. Produkcija in nujna postprodukcija sta se izkazali za dragi, nujno je bilo dodatno izobraževanje in malodane obvezen je bil dober občutek za 3D. Vendar pa komercialna hollywoodska filmska govorica že leta ostaja enaka. Zgodba ostaja podrejena učinkom in razgibani montaži, pripoved kamere pa sledi sprejetim pravilom iz dvodimenzionalnega sveta. Ste na primer vedeli, da v 3Dju ne bi smelo biti neostrin? In da so teleobjektivi povsem nezaželeni? In da potrebujejo človeški možgani dlje časa za obdelavo globine v 3D posnetku? Takšne in tudi druge malenkosti lahko povzročijo nelagodje, tudi bolečine, in vodijo do slabe 3D izkušnje, ki je kot na začetku zdajšnje 3D revolucije ključnega pomena. Le z dobro izkušnjo se bo gledalec vračal k 3Dju in na srečo se filmska industrija tega čedalje bolj zaveda.

Na leto je v 3D produkciji posnetih okoli 40 do 50 igranih in dokumentarnih filmov, veliko število že posnetih v 2D pa je deležno pretvorbe v 3D. Vsebine naj bi torej bile na voljo, naslovov je čedalje več. Tudi 3D video na zahtevo se razširja in že dolgo časa nas spremlja YouTube z možnostjo predvajanja v 3D tehniki, pa tudi možnost igranja iger v 3D tehniki. Poleg naštetega je na voljo kar nekaj televizijskih kanalov, ki vsak dan oddajajo v 3D tehniki. Med njimi so tudi zveneča imena, kot sta BBC in Sky TV, in prav slednji so se pred kratkim odločili za 3D prenos dirke formule 1. Vendar pa se v isti sapi sprašujejo, kdo bo sploh gledal oddajo v 3D tehniki? Podatki za Veliko Britanijo so neizprosni, saj ima, po raziskavah sodeč, 3D televizor okoli 6 % prebivalcev in vsi prav gotovo ne bodo gledali iste oddaje. Če bo gledanost slaba, se 3D oddajanju lahko prižge rdeča luč. Podobno izkušnjo so imeli tudi pri BBCju. Za ogled otvoritve olimpijskih iger je bilo veliko zanimanja in kar 50 % lastnikov 3D televizorjev je prenos spremljalo v 3D tehniki. Vsa kasnejša predvajanja tekmovanj si je nato ogledalo le 4000 gledalcev. Tudi s 3D prenosom kraljičinega govora niso presegli deset odstotkov, zato je skrb na BBCjevi strani povsem upravičena.

Kaj je torej temeljna težava, da 3D ne doživlja razcveta, kot so mu ga pripisovali? Je to slaba in tehnično nedovršena vsebina ali le tehnologija ob pomoči očal, ki naj bi spravljala v slabo voljo večino gledalcev? Vprašanj je gotovo še več in odgovorov prav tako, a dejstvo je, da se v današnjem dinamičnem svetu 3D prepočasi razvija. 3D v 4K? To se pa že lepše sliši ...

PS: Prav v času našega pisanja bodo v Amsterdamu predstavili najnovejši avtostereoskopski zaslon Dimenco 50 QFHD, primeren tudi za domačo rabo, za katerega je James Cameron izjavil, da je končno spet dobil motivacijo za snemanje novih 3D filmov. Se morda že obeta nova 3D renesansa?