3D se seli iz delavnice v pisarno

Doslej smo v Monitorju predstavljali ali preizkušali 3D tiskalnike, ki so daleč od uporabniške prijaznosti in za delovanje potrebujejo uporabnikov resen angažma. Šli smo celo tako daleč, da smo par 3D tiskalnikov morali zložiti celo sami – resda iz že pripravljenih setov. Na drugi strani pa zanesenjaki 3D tiska izdelujejo svoje tiskalnike skoraj povsem sami. Zato smo z zanimanjem pričakovali Sindohov vstop v pisarniški 3D tisk, ki je že dodobra razburili ljubiteljsko srenjo.

Tiskalnik Sindoh 3DWOX DP200 je dobil oblikovalsko nagrado Red Dot.

Sindoh je korejsko podjetje, ki izdeluje pisarniško opremo za poslovne uporabnike, predvsem večja podjetja. Podjetje je bolj kot v Evropi znano na Daljnem vzhodu, poleg na domačem korejskega trgu, delujejo tudi na japonskem in kitajskem. Prav zaradi poslovne naravnanosti podjetja, so tudi svoj prvi nabor 3D tiskalnikov namenili poslovnemu segmentu.

Menimo, da bo prehod 3D tiskalnikov iz delavnice v pisarno približal tiskalnike tudi onim tehniško manj veščim. Hkrati pa bo naše delo naredil izjemno dolgočasno. Namreč preizkušanje utečene tehnologije, kot so recimo navadni tiskalniki, je po petdesetem ali stotemu preizkusu še enega podobnega modela za umret suhoparno in je pravi uspeh pogruntati in tudi spisati sploh kaj zanimivega.

Enostavnost, enostavnost, enostavnost

Na preizkus smo dobili dva Sindohova tisklanika – 3DWOX DP200 in njegovega večjega ter precej novega brata 3DWOX 2X. Poleg njiju ima Sindoh v ponudbi še en manj zahteven model 3DWOX DP201. Oba preizkušena modela sta si dokaj podobna, v obliki kocke z nekoliko nagnjeno zgornjo površino, kjer so gornja steklena vrata, barvni zaslon na dotik ter gumb za vklop. Zaslon je pri obeh enak, solidno odziven in z uporabniškim vmesnikom, ki je razumljiv tudi desetletniku (slednje smo preizkusili tudi v praksi). Večina dandanašnjega 3D tiska je zaradi potrebe po nastavljanju tisoč in ene reči večja ali manjša avantura, pričujoča tiskalnika pa sta korak v drugo smer.

Morda najbolj v oči bodeča stvar obeh tiskalnikov je dejstvo, da je polnilo shranjeno v kartuši. Takšna organiziranost omogoča avtomatsko vodenje polnila do šobe in tako precej poenostavi zamenjavo polnila. Hkrati so kartuše opremljene s čipom, ki si zapomni tip in količino (preostalega) polnila, to pa pravzaprav onemogoča uporabo neodvisnega polnila, podobno kot pri običajnih tiskalnikih. Sindoh ponuja kartuše s polnili v sedmih različnih barvah (tako za PLA kot tudi za ABS), a uporabniki, ki hočejo še kakšno drugačno barvo, so tako (trenutno) še v nemilosti. Dosedanji poskusi priklenjanja uporabnikov (3D) tiskalnikov na originalna polnila niso naletela na najboljši odziv. Toda za razliko od prejšnjih poskusov (npr. Da Vinci 3D in Cube 3D) se je Sindowh odločil za cenejši in malce bolj odprt pristop. Poleg osnovnih kartuš ponuja tudi polnilne, ki jih z nekaj truda lahko napolnimo sami s kupljenim polnilom. Tako polnilo je nekoliko cenejše kot celotna kartuša, poleg tega v kompletu dobimo še čip, ki ga vstavimo v kartušo, da tiskalniku razkrije tip in barvo polnila. Še vedno pa mora biti polnilo požegnano s strani Sindoha v obliki čipa, saj le tako lahko zagotavljajo, da bodo nastavitve tiskalnika polnilu primerne.

Tako načelo verjetno ni ravno smiselno za navdušence, ki poskušajo iz svojih naprav iztisniti kar največ, a za uporabo v pisarnah oziroma načrtovalnih birojih je hitro polnjenje in enostavna uporaba vredna več kot par evrov cenejše polnilo. A enostavnost se ne konča pri tem – tiskalnika sama preverjata nagib mize. Pri tem mora uporabnik sicer sam priviti vijaka, a je opravilo zelo enostavno, hkrati pa je to opravilo potrebno le po temeljitih selitvah celotne naprave, saj je mehanska konstrukcija tiskalnika precej toga. Prav tako enostavno in avtomatizirano je izvedeno čiščenje tiskalne glave ostankov polnila – glava se zapelje prek preproste ščetke, ostanki pa padejo v namenski košek. Mehanska konstrukcija je pri obeh tiskalnikih podobna – glava se premika v x smeri, za premike v y in z smeri pa poskrbi miza. Premer tiskalne šobe je 0,4 mm, natančnost pomika pa med 0,05 in 0,4 mm. Tiskalnika pa uporabljata polnilo premera 1,75 mm.

Za pisarniško delo sta tiskalnika solidno opremljena – poleg lokalne povezave prek USB 3.0 je tu še klasični omrežni kabelski priključek in WiFi. S slednjim smo imeli nekaj težav, saj bogsigavedi zakaj ne podpira gesel, daljših od 10 znakov. Datoteke z modeli pa lahko na tiskalnik prenesemo tudi prek ključka USB.

Oba izdelka sta tako po videzu kot po podpori v višji ligi kot sestavljivi tiskalniki. To se opazi tudi pri navodilih, ki so v tem primeru res podrobna, in obsegajo od nastavitev naprave in programa pa vse do teoretičnih osnov 3D tiska. Prav tako imata tiskalnika vgrajeno osvetlitev ter tudi kamero, da lahko tiskanje spremljamo z oddaljene lokacije. Še več, tiskalnik nam lahko ob koncu tiskanja celo pošlje sporočilo o opravljenem delu.

Sindoh 3DWOX DP200

3DWOX DP200 je Sindohov prvi poizkus na trgu 3D tiskalnikov in že zanj je leta 2016 dobil oblikovalsko nagrado Red Dot. Tiskalnik ima obliko prirezane kocke s širino, višino in globino dobrih 4 decimetrov, težak pa je 15 kg. Mere ogrevane aluminijaste tiskalne mize so 200 × 200 mm, pri čemer lahko tiskalnik tiska izdelke do višine 195 mm. DP200 podpira tiskanje tako polnil PLA kot ABS.

Več glav več ve.

Tiskalniku je načeloma priložena programska oprema 3DWOX na ključku USB z ohišjem iz bambusa, toda naš ključek se ni pustil prebrati. Zato smo opremo enostavno prenesli s spletne strani. Tudi tu se je nadaljeval enostaven pristop, saj ni bilo potrebe po spreminjanju nastavitev, hkrati pa je programska oprema precej enostavna. Uporabnik lahko načeloma izbira hitrost izdelave: počasi in natančno ali hitro in glasno (in seveda manj natančno). A to tudi pomeni, da programska oprema ne dovoljuje dodatnih operacij z modeli, toda za to so pravzaprav namenjeni drugi programi. Osnovna programska oprema dobro ustvarja podporo pri tiskanju, prav tako je pri vsakem tiskanju ustvarila podlago, ki jo je po koncu tiska mogoče sorazmerno enostavno odstraniti.

Vgrajeni rezalnik (ang. slicer), to je programska oprema, ki iz geometrijskega modela naredi niz ukazov (g-code) za tiskalnik, je po mnenju spletnih forumov eden boljših. Tudi mi smo imeli podobne občutke, čeprav se nam zdi, da bi lahko bilo tiskanje še bolj optimalno – tu in tam se je primerilo, da se je tiskalna glava odpeljala na drugo stran tiskanega kosa, čeprav za to ni bilo prav nobene potrebe. Res pa je teh izletov sorazmerno malo. Ljubitelji odprte kode pa lahko uporabijo tudi Ultimakerjev rezalnik Cura (ki je znan tudi lastnikom v naših krajih razširjenih tiskalnikov Prusa). Hitrost tiskanja je 40 mm/s, čeprav je tiskalnik mogoče pognati vse do 200 mm/s. Seveda ob tem trpi natančnost, še bolj pa ušesa, saj postane tiskalnik res glasen. Zato niti ne preseneča, da je tiskalnik za prenekateri kos potreboval tudi več kot 20 ur. A hkrati se 3DWOXov slicer zna povezati s SolidWorks, kjer deluje kot enostaven vtičnik in podpira neposredno tiskanje iz programa.

Sindoh 3DWOX DP200

Kaj: 3D tiskalnik.

Kje: solidworld.si.

Cena: 1708 €.

Za: preprosto 3D tiskanje.

Proti: cena.

Sindoh 3DWOX 2X

Večji brat 3DWOX 2X se od manjšega razlikuje v nekaterih pomembnih lastnostih. Najprej je nekoliko večji, saj zunanje mere obsegajo 490 x 466 x 573 mm. Zato je tudi precej težji, saj tehta kar 31 kg. Večje so seveda tudi notranje razsežnosti, tiskalna miza je velikosti 228 × 200 mm, tiskalnik pa lahko tiska izdelke z največjo višino 300 mm. Pri 2X je zgornji odstranljiv del mize izdelan iz silikona, ki ga je mogoče preprosto potegniti iz tiskalnika. Odstranjevanje tiskalnih izdelkov je tako precej enostavno, vrhnji del pa je mogoče enostavno očistiti in natančno položiti nazaj v ležišče, saj se z magneti sprime s podlago. 3DWOX 2X ima vgrajen tudi filter HEPA, ki odstranjuje hlape, ki nastajajo pri utekočinjenju polnila, kar je še ena podrobnost, ki bi znala priti prav v pisarnah. Obenem je nekoliko bolj zatesnjen in zatorej tišji od manjšega brata.

Vse barve polnil.

Za tiskanje uporablja dve enaki in neodvisni šobi (šobe so na vseh Sidohovih izdelkih enake in seveda na voljo kot nadomestni del), kar ponuja kar nekaj možnosti. Prva je seveda dvobarvni tisk, ko na enem modelu kombiniramo dve barvi polnila, še bolj zanimiva pa je kombinacija polnil. Namreč 3DWOX 2X poleg PVA in ABS omogoča tudi tiskanje gibkih materialov (termoplastičnih elastomerov — TPE) in tudi PVA (polivinil alkohol). PVA ima zveneče ime, toda za razliko od klasičnega alkohola je ta v trdni obliki (prosojno bele barve) in prav nič opojen. Toda poglavitna prednost PVA je topnost v vodi. Slednja lastnost omogoča hitro čiščenje kosa s podporami PVA, na drugi strani pa lahko PVA uporabimo tudi za pripravo kalupov.

Priloženi PVA je bil soliden in prav nič krhek, kot smo bili vajeni v nekaterih drugih primerih, in tudi v končnem izdelku je bil presenetljivo prožen. Nekaj manjših težavic je bilo vidnih le na enem večjem kosu, ki se nam je pri tisku zavihal. Na žalost nismo preizkusili ABS. Slednji je zahtevnejši za tisk, saj zahteva višje temperature, toda hkrati so končni izdelki praviloma boljši.

Od sličice v spletu do fizičnega 3D napisa je le nekaj korakov.

Razvoj 3D tiska je v zadnjih letih dosegel še največji napredek na področju polnil. So polnila, kjer je plastika zmleta z lesom ali kovino, a Sindoh se ni odločil za podporo takim eksotičnim materialom. Verjetno zato, ker praviloma zahtevajo menjavo šobe, hkrati pa so takšni materiali še posebej krhki, kar nekako ne gre skupaj z enostavno rabo. Nobenih pripomb pa nimamo na kakovost tiska. Ta je enakomeren in zelo sprejemljiv. Tako so se tiskane legokocke lepo ujele z originalnimi. Tudi vodenje polnila je učinkovito; nitk, ki neredko nastanejo pri prekinitvah tiska in so bile pri nekaterih drugih tiskalnikih zelo opazne, tu skorajda ni, kar močno zmanjša potrebo po dodatni obdelavi oziroma čiščenju izdelka.

Sindoh 3DWOX 2x

Kaj: 3D tiskalnik.

Kje: solidworld.si.

Cena: 4270 €.

Za: preprosto 3D tiskanje z dvema polniloma.

Proti: cena.