3D za domačo rabo
Domnevamo, da so se ob dosedanjih člankih o stereoskopski, 3D, tehnologiji marsikomu zasvetile oči - "tudi jaz bi to". Vendar pa so stereoskopski televizorji še dragi in verjetno se bo le malokdo že v tem trenutku odločil za nakup. Na voljo pa je precej cenejša alternativa, stereoskopski projektorji.
3D projektorji so med nami že nekaj let, vendar do letos še niso bili deležni večjega zanimanja pri potrošnikih. Mimogrede, izraz 3D je v resnici napačen (čeprav je kot kratica priročen), saj ne gre za tridimenzionalno sliko, temveč "samo" za stereoskopsko sliko, ki zaradi načina predvajanja daje vtis dodatne globine ("tretje" razsežnosti). Pravo tridimenzionalno sliko pa daje le laserska holografija (ki pa je še daleč od komercialne rabe).
O različnih tehnikah prikazovanja slike z vtisom globine smo nazadnje obširno pisali v članku "Resnični 3D" v letošnji aprilski številki. Če povzamemo, je najbolj vroč način izmeničnega prikazovanja slik za levo in desno oko s pomočjo aktivnih polarizacijskih očal z dvema tekočima kristaloma, ki izmenično zapirata pot svetlobi za eno oziroma za drugo oko. Očala morajo biti sinhronizirana z digitalnim televizorjem ali z digitalnim projektorjem (za domači kino ali v kinematografu) in če je preklapljanje očal dovolj hitro, bo gledalec "videl" sliko, ki bo dajala vtis globine. Običajna hitrost prikazovanja filma (24 slik na sekundo) ali televizije (25 slik oziroma 50 polslik na sekundo) ni dovolj hitra, zato se vsaka posamezna slika večkrat preklopi (dvakrat, trikrat ali celo štirikrat), to pa pri današnji tehnologiji ni več taka težava, še posebej, če gre za plazemske televizorje (ki imajo zaenkrat veliko krajši odzivni čas od televizorjev LCD) ali za digitalne projektorje iz družine projektorjev DLP (medtem ko projektorji iz družine LCD še niso tako daleč). Če preklapljanje ni dovolj hitro, lahko prihaja do prelivanja slik za levo in desno oko in s tem do nezaželenih senc objektov (tako imenovanega "ghostinga"). Zaželeno je tudi, da tekoči kristal v očalih čim bolj zatemni sliko za drugo oko, saj sicer prav tako lahko prihaja do prelivanja slik.
Projektorski 3D
Še preden se je začela letošnja stereoskopska evforija (začenši z megauspešnico, filmom Avatar, in v nadaljevanju s športnim megaspektaklom, svetovnim nogometnim prvenstvom), ki je botrovala promociji prvih stereoskopskih televizorjev (Panasonic, Samsung, Philips, Sony), so bile stereoskopske projekcije že nekaj časa možne s posebej prilagojenimi projektorji iz družine DLP (projektorji iz družine LCD so, vsaj zaenkrat, zaradi prepočasne odzivnosti neprimerni za stereoskopsko projekcijo). Napovedujejo se tudi stereoskopski projektorji iz družine LCoS, vendar zaenkrat ni še nobenega (prvi naj bi bil Samsung, ki pa bo uporabljal drugačno tehnologijo, s polarizacijskimi stekli).
Podjetje Texas Instruments, ki ima praktični monopol nad izdelavo čipov za projektorje DLP, je razvilo posebno tehnologijo, ki projektorjem DLP omogoča prikazovanje stereoskopskih slik, seveda s pomočjo aktivnih očal. Tehnologija se imenuje DLP-Link in z njeno pomočjo se že kar nekaj ducatov projektorjev ponaša z nalepko "3D Ready". Doslej je šlo predvsem za projektorje, namenjene izobraževanju, saj je v internetu obilo stereoskopskih izobraževalnih vsebin (predstavljamo si lahko na primer večjo nazornost predavanj iz kemije, anatomije in drugih ved).
Taki projektorji uporabljajo praktično enaka preklopna očala z dvema tekočima kristaloma nasprotne polarizacije, kot jih uporabljajo televizorji 3D (ali se uporabljajo v kinematografih 3D), le da je krmiljenje očal drugačno. Pri televizorjih 3D se očala krmilijo z infrardečo svetlobo, ki jih oddaja poseben oddajnik v/na/ob televizorju, medtem ko se pri 3D projektorjih očala krmilijo s kratkimi bliski bele svetlobe, ki jih oddaja projektor med dvema zaporednima slikama v trenutku, ko sta obe stekli očal za hipec zatemnjeni, tako da bliski ne motijo gledalcev (tudi sicer so komaj opazni). Očala ta blisk potem sprejmejo kot odboj od platna.
Prav pred kratkim je Fuji napovedal nov 3D fotoaparat kompatnih dimenzij, primeren za običajnega uporabnika
Predvajanje
Stereoskopski projektorji za televizorji 3D žal še precej zaostajajo. Niso namreč tako "pametni", da bi znali prikazovati danes običajne formate stereoskopskih posnetkov (slika ob sliki oziroma slika nad sliko), čeprav lahko tudi takšne nadgradnje prej ali slej pričakujemo. Televizorji nove generacije namreč to že obvladajo, saj imajo na menujih za 3D možnost izbire med enim ali drugim formatom posnetka 3D (dokler ne bo avtomatske komunikacije o vrsti posnetka med sprejemnikom ali blu-ray predvajalnikom in televizorjem prek kabla HDMI nove generacije - standard HDMI 1.4 je bil sprejet šele letos). Procesor televizorja potem sliko, ki je sestavljena iz dveh slik, razreže in prikaže najprej eno za levo oko in hipec kasneje še drugo za desno oko (hkrati pa pošlje še ustrezne signale preklopnim očalom prek infrardečega vmesnika).
Kot rečeno, projektorji tega še ne znajo, zato moramo stereoskopske posnetke obdelati z računalnikom in jih posredovati projektorju že ustrezno razrezane za levo oziroma desno oko. Ker projektor nikakor ne more vedeti, ali gre za sliko 2D ali 3D, mu moramo to izrecno povedati (prek daljinca), takrat bo namreč projektor vključil DLP Link. Tudi ni nujno, da bo projektor ujel sinhronizacijo leve oziroma desne slike, zato ima tipko za takojšnji preklop leve in desne slike (če očesi vidita napačno sliko, nas bo hitro začela boleti glava).
Kaj potrebujemo
Zaenkrat lahko torej predvajamo samo stereoskopske posnetke (tako video kot fotografije), ki jih imamo na (dovolj zmogljivem!) računalniku in jih dobimo v internetu ali posnamemo s satelita (na satelitih je že kakšnih ducat, v glavnem testnih programov 3D) ali prek internetne televizije (ponudnik T-2 ima v ponudbi nekaj testnih programov 3D).
Za predvajanje v vsakem primeru potrebujemo poseben program, ki "stereoskopsko" sliko, kot je shranjena v računalniku ali na blu-ray plošči (slika ob sliki oziroma slika nad sliko) razreže in najprej prikaže sliko za eno oko, potem pa še sliko za drugo oko. Na voljo so posebni stereoskopski programi (tak je na primer znani avstrijski program Stereoscopic player) ali pa uporabimo posebno stereoskopsko razširitev za obstoječi program za predvajanje. Po informacijah, ki smo jih zbrali, je takšna razširitev trenutno na voljo za ArcSoftov program Total Media Theatre (a samo za različico "3 Platinum" - po imenu "3D Plug-In" za 19,99 dolarja) in za CyberLinkov PowerDVD (različica 10, "Ultra 3D", za 99,99 dolarja, ki pa zahteva Windows 7). Želeli bi si še razširitev 3D za "standardni" predvajalni program VLC, žal pa o njem še ni nič znanega. Če bi namreč VLC imel "vsadek" za 3D, bi lahko neposredno spremljali stereoskopske programe s satelitskega sprejemnika, saj VLC pozna način sočasnega zajemanja in predvajanja slike (tako imenovani "streaming"), ki ga prej omenjeni programi žal ne podpirajo. Če bi imeli v samem računalniku vgrajeno digitalno satelitsko PC kartico, pa naj bi menda tudi Stereoscopic Player (s funkcijo "Live Video", slovensko "živi video") znal predvajati živo stereoskopsko sliko.
Nadgradnja v 3D
Naša ugotovitev v članku Tretja dimenzija je tu! (Monitor 6/2010), da gre pri televizorju 3D za tehnično v bistvu enak televizor, z le nekaj več programske kode, se je izkazala za pravilno. Philips je namreč že napovedal nadgradnjo programske opreme, ki bo njegovim televizorjem višjega cenovnega razreda (serija 8000 oziroma serija 9000 letošnje produkcije) omogočila predvajanje stereoskopske (3D) slike.
Razumljivo je, da bo poleg nadgradnje programske opreme televizorja (firmware) potreben tudi nakup infrardečega oddajnika in aktivnih (preklopnih) očala za spremljanje stereoskopske slike. Vse to Philips ponuja v paketu s parom očal po imenom "PTA02" za ceno 249 evrov, možen pa je tudi nakup dodatnih očal za 99 evrov. Mimogrede, dejanski proizvajalec teh očal je slovensko podjetje X6D (lastnik bolj znane blagovne znamke Xpand).
Teoretično bi bila takšna nadgradnja mogoča tudi pri drugih televizorjih, a prenizka frekvenca osveževanja slike ne bi dala zadovoljivih rezultatov. Pri stereoskopskem prikazovanju, ko televizor prikazuje sliko za vsako oko posebej, se namreč frekvenca osveževanja slike praktično zmanjša za polovico in pri prenizki frekvenci slika ne bi bila več "tekoča". Televizorji serije 8000 osvežujejo običajno sliko s frekvenco 200 Hz, tako da je osveževanje stereoskopske slike s frekvenco 100 Hz še sprejemljivo. Pri televizorjih serije 9000 pa se slika osvežuje že s frekvenco 400 Hz, tako da se potem stereoskopska slika osvežuje s frekvenco 200 Hz. Žal nam Philips kljub obljubam ni pravočasno dostavil paketa PTA02 za testiranje, tako da si boste o rezultatih preizkusa lahko prebrali v naslednjih številkah.
Praktični preizkus
Tehnologijo DLP Link smo preizkusili s projektorjem Optoma HD67, z očali Optoma (v resnici gre za "slovenska" očala Xpand, model X102) in s programom Steroscopic Player.
Program ima številne možnosti prikazovanja stereoskopske slike, za prikazovanje s projektorjem DLP Link je treba nastaviti "Software Pageflipping" (torej preklapljanje slik za levo in desno oko, v slovenski različici "programski pagefliping"). Po potrebi lahko tudi popravimo format prikazovanja (polovična širina ali polovična višina), glede na to, v kakšnem formatu je zapisana slika (nekateri posnetki so zapisani s polovično širino - npr. satelitska televizija, drugi pa s polno - npr. posnetki na nosilcih blu-ray 3D.
Na projektorju smo vključili način 3D in si nadeli stereoskopska očala. Občasno je bilo treba na projektorju preklapljati levo/desno sliko, saj je bila prikazana slika "obrnjena" stereoskopska.
Odličen predvajalnik stereoskopskih posnetkov je Stereoscopic Player avstrijskega avtorja Petra Wimmerja
Najprej smo si (za "ogrevanje") ogledali stereoskopske fotografije, ki smo jih našli po internetu in tiste, ki smo jih dobili od ljubljanskega stereoskopskega društva. Vtis je bil izreden in že smo začeli razmišljati o nakupu stereoskopskega fotoaparata. Vendar pa, pozor, številne stereoskopske fotografije so slabo posnete (ne upoštevajo stereoskopskih pravil) in ob gledanju nas hitro začne boleti glava (in peči oči, kar smo izkusili tudi sami). Več o pomenu izobraževanja za stereoskopijo si lahko preberete v članku "Čas je za 3D opismenjevanje" v letošnji junijski številki.
Naslednja stopnja je bila preizkus stereoskopskega videa. Ogledali smo si nekaj stereoskopskih filmov v različnih ločljivostih, ki smo jih dobili po internetu, in stereoskopske posnetke, ki smo jih naredili s satelitskim sprejemnikom. Žal računalnik ni imel ravno najnovejše grafične kartice, tako da se je predvajanje posnetkov v ločljivosti 720p ali več precej zatikalo, predvajanje posnetkov v nižji ločljivosti 480p pa je teklo nemoteno. Ko smo preizkus ponovili na novejšem štiriderniku s povprečno grafično kartico nVidia, težav ni bilo več. Za video še toliko bolj kot za fotografije velja, da je treba pri snemanju upoštevati stereoskopska pravila, saj še hitreje začne boleti glava. Med video posnetki smo na primer opazili tudi takšne, kjer leva in desna slika nista bili sinhronizirani, saj je bila med njima časovna razlika enega ali dveh okvirov (to je pokazala podrobnejša analiza gradiva) in je bila slika "razmazana". Tudi sicer so stereoskopski posnetki s satelita v hitro se gibajočih prizorih dajali vtis "razmazanosti". To je verjetno posledica prepletenega načina predvajanja slike (1080i) ali prenizke frekvence (50 polslik na sekundo).
Na splošno pa projektor Optoma HD67 in očala naredijo zelo dober vtis stereoskopske globinske slike. Sinhronizacija DLP-Link deluje (z omejitvijo, da moramo včasih preklopiti levo in desno sliko) in pri dobrih posnetkih (predvsem fotografijah) je stereoskopski vtis naravnost fascinanten. Prelivanja slike (med levim in desnim očesom) tako rekoč nismo opazili. To pomeni, da očala dobro opravljajo svoje delo. Manjša ločljivost projektorja (le 1280 × 720) pri stereoskopski projekciji ne moti toliko, saj jo nadomesti vtis prostorske slike.
Opozoriti pa moramo, da so za resnično kakovostno stereoskopsko projekcijo potrebni idealni pogoji, to je popolnoma zatemnjena projekcijska soba (in ne prevelika projicirana slika - največ 2 metra po diagonali). Res ima projektor svetilnost 1800 lumnov, vendar se svetilnost zmanjša za kakšno polovico zaradi tehnologije DLP Link (projektor potem dejansko dela "za dva") in še dodatno za kakšno tretjino zaradi uporabe stereoskopskih očal, tako da nam ostane pičlih 500-600 lumnov. V tem trenutku se še najbolj obnese projekcija stereoskopskih fotografij z računalnika, čeprav bo hitro prišel tudi čas za stereoskopski domači video, ki pa je tehnično dosti bolj zahteven kot fotografija. Tako lahko nestrpno pričakujemo predvajalnike blu-ray 3D in ustrezne plošče, dotlej pa se lahko zadovoljimo tudi s stereoskopskim kinom - o tem pišemo v naslednjem članku.
Preizkušeni projektor Optoma HD67 prodaja podjetje www.centerprojekcije.si.
3D tudi v našem laboratoriju
Če ste si shranili rdeče modra ("anaglifna") očala, ki jih je pred časom svojemu reklamnemu letaku prilagal eden večjih slovenskih trgovcev, si lahko pogledate kako zgleda snemanje našega Monitor TVja v treh dimenzijah.
Na povezavi www.monitor.si/3dmtv pa si lahko ogledate tudi t.i. "time lapse" video posnetek dogajanja.
Če očal nimate, pa brž na ebay ali www.dealextreme.com.
Kje dobiti 3D posnetke
www.3dtv.at/Movies/Index_en.aspx
www.stereoeye.jp/3dmovie/index.html
Satelitski 3D programi