400 evrov za prenosnik - higienski minimum

V tokratni številki Monitorja sta se med nenehnimi preizkusi znašla prenosnika, za katera sem skoraj zapisal besedo »zanimiva«, a sta v resnici daleč, daleč od tega. Gre pravzaprav za resnično dolgočasna prenosnika. A s tem ni nič narobe! Prej obratno, gre za prenosnika, pri katerih je pravzaprav težko najti kak resen razlog proti nakupu oziroma kakšno resno slabost. Dobro, vedno se najde kakšna malenkost. Če ne drugega bi lahko bil vsak še kak evro cenejši, ponudil malenkost večji SSD ali rahlo boljši zaslon.

Prejšnji mesec sem v članku s splošnimi napotki za nakup prenosnika zapisal, da so cenejši v zadnjem desetletju najbolj napredovali. Po mojem mnenju so tu najbolj zaslužni pogoni SSD, seveda skupaj s splošnimi cenitvami drugih komponent (procesorjev, zaslonov itd.). Vseeno pa občasno dobim vprašanje koga, ki že res mora zamenjati kak prastari računalnik, a si tega skorajda ne more (ali pa noče) privoščiti. Torej nekdo, ki bi za prenosnik (ali namizni računalnik) dal res čim manj denarja.

Po eni strani se moram kar potruditi, da se postavim v to vlogo. Konec koncev sem navdušenec nad računalniki, to področje me že od nekdaj zanima. Tudi v prostem času z veseljem spremljam dogajanje na tem področju, zato bi vedno raje posegel korak više kot niže. Za računalnikom tudi preživim toliko časa (oziroma se z njimi toliko ukvarjam), da mi tudi tisti odstotek zmogljivosti in hitrosti kar veliko pomeni.

Vseeno pa imam dovolj stika s končnimi uporabniki, da tudi razumem, da sem tu prej izjema kot pravilo. Vse večji delež uporabnikov na računalnik gleda kot na nujno zlo. Nekaj, kar danes enostavno rabiš. Tako za službene kot (sicer vse manj pogosto) tudi osebne zadeve.

Zanimivo, za 400 evrov že dobimo prenosnik, ki odkljuka večino zahtev po današnjem higienskem minimumu.

Pred dnevi je me je tako znanec prosil za priporočilo za čim cenejši prenosnik. Ta dva, ki ju tokrat preizkušamo, bi sicer oba z veseljem priporočil (kot tudi HP 250 G7 ali Lenovo IdeaPad 330, ki sem ju omenil v članku prejšnji mesec), a je cenovna meja, ki mi jo je postavil, okoli 400 evrov.

Zanimivo, za ta denar že dobimo prenosnik, ki odkljuka večino mojih zahtev po današnjem higienskem minimumu. Priporočam namreč sestavo z Intelovim procesorjem i3, 8 GB pomnilnika in s pogonom SSD. Pri taki kombinaciji za 400 evrov večinoma ne dobimo nameščenih Windows 10, a vseeno se mi zdi pohvalno, da se pri takih cenovnih okvirih že lahko pogovarjamo o solidnih prenosnikih.

Lahko gremo sicer še malenkost niže, a se moramo zavedati omejitev. Po mojem mnenju je še najlažje stopiti rang niže po procesorski lestvici. Tu se najbolje izkažejo Intelovi procesorji Pentium zadnjih generacij, procesorje AMD serije »A« ter Intelove starejše Pentiume in Celerone pa res težko priporočimo.

Drugi mogoči varčevalni ukrep je pomnilnik – 4 GB namesto 6 ali bolj tipičnih 8. Windows 10 so namenoma nekoliko prijaznejši do pomnilnika kot prejšnji Windows 7, a vseeno se nam zdi 4 GB za večino današnjih opravil premalo. Sicer se da preživeti, toda zanimivo, še najbolj bo trpela izkušnja brskanja po spletu, vsaj če smo uporabniki več zavihkov.

Moj priporočeni higienski minimum torej ostaja tak, kot je naveden zgoraj, z izjemami pa lahko gremo tudi korak niže, a se moramo pač zavedati, da tak računalnik nikoli ne bo hiter, prej »počasen«.

Mogoče velja omeniti, da imajo v tem najnižjem razredu namizni računalniki kar zanimivo prednost. Kot prvo so cene za osnovne sestave res nizke (še nižje kot pri prenosniku), kot drugo (in pomembnejše) pa omogočajo razmeroma enostavno kasnejšo nadgradnjo. Še najlažje je dodati ali zamenjati pomnilnik, zahtevni uporabniki pa se lahko spustijo tudi v menjavo procesorja. Resda moramo računati tudi na nakup monitorja, miške in tipkovnice, a to so komponente, ki običajno zdržijo občutno dlje časa kot sam računalnik.