Objavljeno: 28.10.2014 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor November 2014

Akcija, četrtič

Prodaja digitalnih fotoaparatov se v zadnjih letih slabša, za to so odgovorni predvsem pametni telefoni. Edino področje, ki je še v razmahu, so akcijske kamere. Prvi resni prodor je pred leti naredilo podjetje GoPro, ki ima še danes največji tržni delež. Na preizkus smo dobili dva nova modela GoPro, ob njima pa še novega Sonyjevega.

V Sonyju so pred časom predstavili nov model, imenovan Actioncam HDR-AZ1. Oznake se sicer še prilagodijo glede na opremo, ki jo dobimo zraven, mi smo preizkusili komplet HDR-AZ1VR/W. Pri tem dobimo poleg kamere e t. i. daljinec »Live-view«. Tega imamo lahko na zapestju, ima pa nekaj funkcijskih tipk, s katerimi upravljamo kamero, zraven pa majhen barvni zaslon, na katerem se predvaja slika, ki jo zajema kamera.

Glede na prejšnji Actioncam je glavna novost tega še manjše in lažje ohišje, po besedah Sonyja je za okoli trideset odstotkov manjše kot pri predhodniku. Kamera je resnično majhna, skupaj z baterijo tehta 63 gramov. Zaradi tega nas še manj ovira pri športu oziroma pri snemanju, zaradi manjše velikosti imamo še nekaj več možnosti pri njeni namestitvi. Oblikovana je praktično enako kot predhodnik – za razliko od GoProjevih modelov, ki so bolj pravokotne oblike, so ohišja teh Sonyjevih kamer narejena v obliki tulcev.

Kamera ima na zgornji strani razmeroma veliko tipko, s katerim sprožimo snemanje, za njim je še drsnik, ki prepreči, da bi snemanje po nesreči prekinili. Na desni strani je majhen zaslon stanja, ob njem pa še tipka za vklop naprave in tipka za vklop povezave WiFi. Vmesniki so zadaj, pod majhnimi vratci, tam imamo tudi dostop do baterije (pod pokrovom baterije je sicer zapisano geslo za povezavo WiFi).

Kot smo omenili, je v kompletu tudi daljinski upravljalnik, ki se brezžično poveže s kamero, namestimo ga pa na zapestje. Tovrstne kamere tradicionalno nimajo zaslonov, zato je omenjeni upravljalnik zelo koristen. Še boljše je sicer upravljanje prek pametnega telefona (tega priključimo prek povezave WiFi). S telefonom je upravljanje resda enostavnejše kot z omenjenim daljincem, je pa slednji v marsičem enostavno primernejši – na jadralni deski, denimo, je telefon, jasno, manj pripraven kot vodotesen daljinec. Za enostavnejšo povezavo s telefonom je vgrajen tudi modul NFC.

Aparat je sam po sebi odporen proti vremenskim vplivom, seveda dobimo zraven tudi pravo vodotesno ohišje, žal pa zdrži globine le do pet metrov (poleg padca z metra in pol). To je sicer razmeroma malo, a ker so imeli prejšnji modeli na voljo tudi zmogljivejše ohišje (do 60 metrov globine), računamo, da bo tudi za tega prišlo nekaj podobnega.

Posebnost Sonyjevih akcijskih kamer je vgrajena stabilizacija slike. Ta je koristna predvsem pri manjših tresljajih, denimo pri hoji, pri večjih (v našem primeru rabe na gorskem kolesu) pa občutno manj. Pri vseh teh napravah sicer dobimo najboljši rezultat tako, da imamo v kadru nekaj, kar se giblje skupaj s kamero (del kolesa, recimo). S tem imamo oporno točko, zaradi katere nas tresenje videa moti manj, kot bi nas sicer.

Kakovost posnetkov je načeloma dobra, glede na prejšnji Sonyjev model nismo opazili resnih razlik. Nekoliko slabše se obnese v slabih svetlobnih razmerah (temnejši gozd), ker se podrobnosti hitro izgubijo, slika pa postane kockasta. Tipalo ima efektivno 12 milijonov pik, največja ločljivost videa je FullHD, torej 1920 × 1080, pri največ šestdeset slikah na sekundo. Pri 1280 × 720 lahko snemamo tudi do 120 slik na sekundo, to je koristno za zajem počasnih posnetkov. Objektiv je seveda zelo širok, v klasičnem 35 mm formatu je njegova goriščnica 17 mm (pokriva kot 170 stopinj), izberemo pa lahko tudi nekoliko ožji kot 120 stopinj, kar ustreza 21,8 mm v klasičnem formatu (pri uporabi stabilizacije slike je na voljo le slednji).

Novi GoPro

Kmalu po Sonyjevi kameri so v GoProju napovedali tri nove modele, na preizkus smo dobili HD Hero 4 Silver in osnovnega, Hero (v kratkem bo prišel še najzmogljivejši, Hero 4 Black). Po našem mnenju je najzanimivejši ravno model Silver, saj ima več koristnih funkcij, namenjenih navadnim uporabnikom.

Kamera je podobne velikosti kot predhodniki, še vedno je torej zelo majhna in lahka – je pa malenkost težja od prej opisanega Sonyja, brez ohišja tehta 83 gramov. Priloženo ohišje je odlično, z njim zdrži aparat globine do 40 metrov. Kot smo vajeni, so na voljo le tri tipke, spredaj je mali zaslon stanja.

Pomembna novost modela Silver pa je zadaj - majhen barvni zaslon, občutljiv za dotik. Z njim je upravljanje kamere občutno olajšano, še bolj koristen pa je pri sami postavitvi. Po naših izkušnjah s temi napravami jih večinoma nastavimo že vnaprej, večja težava pa je v sami postavitvi. Doslej smo kamere mnogokrat postavili malo na slepo. Seveda imajo že nekaj časa vgrajene povezave WiFi, s katerimi jih lahko povežemo s pametnimi telefoni, a je včasih nepraktično vsakih nekaj minut iz žepa vleči pametni telefon. Majhen zaslon resda ni vrhunec kakovosti, a doseže svoj namen, da olajša postavitev oziroma lovljenje kadrov. To je po našem mnenju največja prednost modela Silver v primerjavi z dražjim modelom Black in cenejšim, osnovnim modelom Hero.

Zanimivo, da so se pri vstopnem modelu Hero odločili kamero kar integrirati v ohišje. Za boljši zajem zvoka lahko sicer zamenjamo zadnjo stranico, ne moremo pa kamere odstraniti. Reža za pomnilniške kartice (te kamere zdaj vse uporabljajo kartice mikro SD) je na zadnji strani (namesto ob strani, kot pri modelih Silver in Black). Ta model je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ima pa bistveno manj različnih nastavitev (denimo različnih kombinacij ločljivosti in hitrosti snemanj), smo pa pri njem pogrešali vgrajeno povezavo WiFi.

Kamera Hero 4 Silver zmore tokrat zajemati tudi ločljivosti 4K (oziroma 3840 × 2160) pri največ 15 slikah na sekundo, to je torej enako kot lanskoletni Hero 3+ Black. Po našem mnenju je ta ločljivosti sicer uporabna le pri kakih posnetkih tipa »time-lapse«, za navadno rabo priporočamo kar navaden FullHD, saj je to ločljivost praktično vseh današnjih televizorjev, obenem je tudi obdelava takega videa dovolj enostavna. Aparat podpira tudi ločljivosti 2,7K (2704 × 1520) pri največ 30 slik na sekundo in ločljivost 1440p (1920 × 1440) pri največ 48 slikah na sekundo.

V ločljivosti FullHD lahko zajemamo do 60 slik na sekundo, pri 720p pa do 120 slik na sekundo, enako torej kot pri Sonyjevem modelu. Pri najširšem kotu je goriščnica, prevedena v klasični, analogni format, 14 mm, na voljo sta še dve malenkost ožji nastavitvi, 21 in 28 mm. Vstopni model Hero je tu omejen le na najširši kot.

Fotografije lahko zajemamo pri največ 12 milijonih pik, zelo zanimiva možnosti pri videu pa je nepretrgano snemanje, kjer se posnetek začne ob napolnjenosti pomnilniške kartice prepisovati z začetka (seveda bomo pri tem potrebovali tudi zunanje napajanje). Aparat tudi omogoča, da med zajemom videa brez prekinitve zajemamo tudi fotografije v polni ločljivosti v določenem intervalu (na 5, 10, 30 ali 60 sekund), s tem lahko izdelamo posnetke »timelapse«. Za slednje imamo na voljo tudi poseben nočni način, kjer se prilagodi čas zajema in čas intervala.

Model Silver ponuja kar nekaj možnosti tudi zahtevnejšim uporabnikom, saj lahko s funkcijami Protune pridemo tudi do zahtevnejših nastavitev. Tako lahko prilagajamo temperaturo beline, nastavimo povsem neobdelane barve (za več prožnosti pri kasnejši obdelavi), omejimo najvišjo občutljivost ISO, popravljamo osvetlitev itd.

Na preteklih preizkusih smo bili glede kakovosti videa nekoliko bolj navdušeni nad kakovostjo Sonyjevega videa, tokrat pa so se v GoProju bolj potrudili, saj je video (pri modelu Silver) boljši kot pri Sonyju, sploh v slabših svetlobnih razmerah, ko je razmeroma malo šuma. Video vstopnega modela Hero je nekoliko slabši, a povsem zadovoljiv. Sony ima prednost stabilizacije, a je zares koristna le v določenih okoliščinah.

Najbolj smo se navdušili nad GoProjevim novim srebrnim modelom. Ponuja res veliko funkcij in možnosti, nadvse koristen je zaslon na zadnji strani. Po našem mnenju je tudi boljša izbira kot zmogljivejši model Black, ki je za višjo ceno sicer res prinašal še nekaj več v smislu visokih ločljivostih, a tega navadni uporabniki prav res ne potrebujemo. Model Black tudi nima zaslona na zadnji strani, obenem je tudi s stališča porabe energije nekoliko zahtevnejši.

Zanimiva je tudi najcenejša kamera, model Hero, tega so predstavili predvsem za boj s cenejšo konkurenco manj znanih izdelovalcev. Njegova aduta sta nizka cena in preprosta raba, jasno pa je tudi veliko bolj omejen od drugih, najbolj smo pri njem pogrešali povezavo WiFi. Si pa predstavljamo, da ga bodo nekateri kupili tudi kot drugo kamero, za večjo prilagodljivost pri snemanju.

Pri vseh teh kamerah pa je daleč najpomembnejši uporabnik, njegova izvirnost in čas, ki ga je pripravljen vložiti tako v zajem posnetkov kot tudi v kasnejšo obdelavo teh podatkov. Pri vseh smo se lotili izdelave kratkega predstavitvenega videa z nekaj zanimivimi posnetki, a je to terjalo kar nekaj časa. Za video, dolg minuto in pol, smo posneli vsaj pol ure gradiva, vse skupaj je terjalo še nekajkrat toliko časa (predvsem zaradi nameščanja kamer v različne položaje). Za minuto končnega posnetka pa potrebujemo tudi vsaj pol ure, raje kar celo uro montaže. S tem smo dobili resda kratek video, a je kljub vsemu občutno zanimivejši kot daljši videi brez vsake obdelave.

Sony HDR-AZ1VR/W