Ali nas bo kdo bral čez 1000 let?

Ali je res tako zelo dobro, da danes bolj ali manj vse dokumente, knjige, glasbo, filme in še kaj izdelujemo in shranjujemo samo še  v »digitalnem formatu«, v računalnikih, na diskih in v oblakih?

Na to vprašanje sem na tem mestu pred leti že odgovarjal in prišel do ugotovitve – »ne, pravzaprav ne«. Do podobne ugotovitve prihajajo tudi pomembni možje svetovne informacijske tehnologije, nazadnje Vint Cerf, eden izmed Googlovih podpredsednikov in »oče interneta«, kot ga tudi naslavljajo. Sodeloval je namreč pri razvoju protokola TCP/IP in ustanavljanju internetnega regulatorja ICANN, ki ga je potem tudi vodil. In je bržkone edini Googlov zaposleni, ki nosi kravato. Mimogrede, Vint Cerf je le eden izmed večje skupine znanstvenikov, ki v zadnjem času opozarjajo na morebitne težave, ki nas na področju tehnologije čakajo v prihodnosti. Več o tem si lahko preberete na naslednjih straneh, v kolumni Vlada Djurdjiča.

Gospoda Cerfa skrbi, da nas v prihodnosti morebiti čaka »temni vek«, ko bomo imeli na računalnikih sicer velikanske količine starih podatkov, a ne bo več nobene programske in strojne opreme, ki bi iz njih znala razbrati informacije, ki smo jih z njimi želeli zapisati in shraniti. Kar pomislite, v tej smeri se v resnici hitro gibljemo. Ste prepričani, da bi danes znali odpreti kakšno datoteko iz preglednice Lotus 1-2-3? Ali morda Symphony, bog ne daj Visicalc? Kaj pa Wordstar? Slednjega morebiti še, a se tu še vedno gibljemo le v svetu osebnih računalnikov. Kaj pa kakšno staro zbirko podatkov, spisano v Cobolu na Honywellovem »main framu«? Že težje.

Če pa se ozremo po kompleksnejših vrstah podatkov, nam lahko branje odpove še veliko prej. Če ostanemo pri osebnih računalnikih – ali veste, kje bi danes lahko dobili kak disketni pogon, s katerim bi lahko prebrali varnostne kopije podatkov, ki smo jih naredili na diskete pred borimi petnajstimi leti? Kaj pa videoposnetki na kasetah VHS, Super-8, miniDV, imate še vedno predvajalnike/kamere zanje? Ne bo dolgo, ko še predvajalnikov DVD ne boste več imeli, še malce dlje pa bodo morda odmrli tudi programski predvajalniki slikovnih DVD datotek ISO. In kaj bo potem?

Cerf meni, da bi kazalo postaviti standarde za hranjenje »posnetkov«, ki bi obenem hranili podatke, programsko opremo, ki jih razume, in operacijski sistem. Nekakšne navidezne stroje torej. Standard bi moral zagotoviti združljivost z različnimi »oblaki«, tako da bi bili posnetki prenosljivi »v neskončnost«. Osnovna zamisel je namreč ta, da bi bili podatki dostopni stotine, tisoče let in ne samo morebiti 20 ali 50 let, kolikor so danes stara najstarejša podjetja IT. Hej, celotna »digitalna zgodovina« ni veliko starejša od tega, medtem ko je npr. veliki Google star le – 17 let! Nobenega jamstva torej ni, da bo pri življenju tudi še čez 100 in več let, ko bomo v internetu (oz. tistemu, kar ga bo nasledilo) poskušali najti in predvajati 3D (4D?) posnetek Damjana Murka iz leta 2017 (2027?). Torej mora biti posnetek, ne ravno in samo Murkov, shranjen na način, ki ga bodo razumeli vsi sistemi in oblaki. Nekakšna osnova za to je bila že prikazana, na univerzi Carnegie Mellon.

In kaj lahko že zdaj storimo smrtniki s svojimi podatki? Da jih (tudi) digitaliziramo, je jasno. Fotografije na disku vsaj ne bodo zbledele, kot so zbledele tiste natisnjene, ki so se nam valjale po predalih (tiste v albumih so jo odnesle bolje). Enako velja za domače video posnetke – zaenkrat jih je še najbolje s kaset prenesti na DVD, od tam pa v datoteke ISO na disku. Zaenkrat. Besedilne datoteke? Še najbolj trajen bo, kot kaže, običajen besedilni format ASCII oz. ».txt«. Moji prvi članki za Monitor iz leta 1993 so, sem ravnokar preveril, že nekje na meji berljivosti – format MS Word 2.0 je že nekaj, kar današnji Word noče brati, če mu tega izrecno ne dovolimo. Slike? Moji stari članki imajo slike v formatu ».pcx« … Preglednice? Hm, trenutno je Excel še vedno standard, kaj bo čez 100 ali pa celo samo 20 let, pa ne vem. Oblak, pravite? Google Docs in Youtube? Nisem prepričan. Imam izkušnjo z »oblakom« Google Video, ki ga je Google pred leti ugasnil in mi s tem povzročil kar nekaj dela, preden sem posnetke preselil na – Youtube.

Ker pa sem menda znan po svoji črnogledosti, kot me opozarjajo sodelavci ;), osebno razmišljam še malce dlje. Trdim namreč, da že samo shranjevanje podatkov v računalnikih (na diskih, v oblakih) morda ni tako zelo varno, kot je bilo shranjevanje podatkov na papirju in še prej na kamnitih ploščah. Res, papir lahko (tudi v knjižnicah) pogori, kamnite plošče uniči mati narava in vendar lahko danes še vedno beremo 5000 let stare egipčanske zapise. Podatki v računalnikih lahko odpovedo veliko hitreje. Zaradi programske in strojne napake, težav z električnim napajanjem (spomnimo se newyorške poplave), ne nazadnje zaradi kibernetskih vojn, ki se jih začenjajo iti države.

In ne, žal nimam rešitve za omenjene pomisleke – nekako si ne predstavljam, da bi vso to množico različnih informacij še dodatno tiskali ali klesali v kamen …