Ali sploh še potrebujemo kable?
Preizkušanje brezžičnih rešitev je v Monitorju že kar stalnica in se je zadnje čase (spet) lotevamo kar pogosto. Razlog je seveda v tem, da je to tehnologija, ki bi jo naj imel prav vsak, in v tem, da si tehnične novosti sledijo nadpovprečno pogosto.
» Kaj smo ugotovili?
Če že imate usmerjevalnik, ki zmore povezovanje po standardu 802.11n, ni prav nobenega razloga, da bi si omislili takega, ki zmore še hitrejši nov standard 802.11ac. Težav s stabilnostjo in predvsem povezljivostjo (beri, naprave še nimajo vgrajenih ustreznih čipov) je s tem standardom še enostavno preveč. Če pa bi rad nadgradili svoje staro omrežje 802.11g ali celo b, bo trenutek kljub vsemu pravi, saj znajo prav vsi »ACji« delati tudi kot usmerjevalnik »N«.
Da smo že kar nekaj časa globoko v obdobju »wifija«, ni nobenega dvoma. Tehnično podkovani ga imamo bolj ali manj že vsi, zelo običajen je tudi po domovih »navadnih smrtnikov«. Slednji ga dobijo kar s strani ponudnika interneta ali pa jim ga naknadno namesti kateri izmed »sosedovih mulcev«.
To seveda ne čudi, saj smo hkrati tudi v obdobju prenosnih računalnikov in vedno bolj tudi v obdobju tablic in pametnih telefonov, kjer je internetna povezljivost prek domačega brezžičnega omrežja nekako samoumevna. Še več, tudi vedno več novih televizorjev je internetno povezljivih, in to seveda brezžično. In če so »običajna« brezžična omrežja nazivne hitrosti 54 Mb/s (v praksi jim namerimo okoli 20 Mb/s) za dostop v internet dovolj hitra, za povezovanje televizorjev včasih tudi že niso več - zato vstopimo v svet hitrih omrežij 802.11n, ki nazivno omogočajo nekaj stomegabitno brezžično povezovanje (v praksi pa smo še nekoliko pod 100 Mb/s). Potrebujemo še kaj več?
Razvojni inženirji in zaenkrat le še marketinški oddelki izdelovalcev omrežne opreme pravijo, da – da. Preizkušamo torej izdelke najnovejšega standarda 802.11ac, ki ga zaenkrat »iz škatle« podpirajo le računalniki podjetja Apple. »Svet PC« lahko hitrosti do 200 Mb/s (mimogrede – usmerjevalniki se hvalijo z napisi do 1750 Mb/s …) zaenkrat užije le ob priklopu prek dodatnega komunikacijskega ključka USB.
Trenutno bi bilo morda bolje, ko bi se razvojni inženirji posvetili izboljšanju dometa novih brezžičnih omrežij, ki vsa po vrsti (tudi 802.11n) delujejo na 5 GHz pasu. Že dokaj nedolžna železobetonska stena zna tako komunikacijo učinkovito upočasniti ali pa celo prekiniti. V tokratni temi številke zato nismo le preizkušali (beri: merili hitrost in domet) brezžičnih usmerjevalnikov, temveč tudi poiskali rešitve za povečanje dometa. Zanimiva rešitev so t. i. naprave »powerline«, ki lahko komunikacijo prek debelih zidov speljejo kar po električnih kablih, ki jih imamo v stanovanjih razpeljani prav vsi. Ali pa si omislimo t. i. »podaljševalnik omrežja«, med katerimi so danes tudi tako preproste napravice, ki stanejo borih 35 evrov in poleg tega zmorejo še vse kaj drugega.
Kaj pa rešitve za »resna« podjetja? Se vam, morda upravičeno, zdi, da varnosti podjetja ne morete prepustiti kitajski igrači za 50 evrov? Res je, vedno se lahko prepustite profesionalcem, ki vam bodo namestili Ciscove rešitve, po drugi strani pa lahko kar precej privarčujete, če uporabite še vedno dovolj profesionalno rešitev, usmerjevalnik Mikrotik, ki smo ga tudi preizkusili.
Za konec, še enkrat – na naslednjih straneh si oglejte hitrosti, ki jih dosegajo današnji usmerjevalniki, in ne spreglejte, da polovica preizkušenih modelov na stopnišču dve nadstropji niže sploh ne deluje več. Četudi je deklarirana razdalja, ki naj bi jo zmogle naprave 802.11n, 250 metrov na prostem in 70 metrov v zaprtih prostorih …