Aljoša Jerman Blažič: Zakaj je VoIP le še eden izmed razlogov za glavobol

Ključna težava je za operaterje bistvo komunikacijske infrastrukture. Ta izgublja pomen komoditete in postaja privzeti del okolja. Celo tako daleč gre, da jo nekateri obravnavajo kot javno dobro. To ima seveda precej neugodne posledice. Javno omrežje mora biti dostopno vsem na podlagi izračuna, ki pokriva osnovno postavitev in vzdrževanje. Če ne gre drugače, določi cenik in pogoje prodaje država.

Primeri regulacije, ki telekome spravi na kolena in prisili k inovativnemu razmišljanju, kje zakrpati nastajajočo dobičkonosno vrzel, niso nobena posebnost v Evropi. Neposreden rezultat regulacij je popolna sprostitev konkurence in s tem povezano strmo zniževanje cen temeljnih (pogovornih) storitev. Kot da s tem ni dovolj težav, je dodatna nevšečnost s povsem diametralno nasprotnega konca nabor analognih storitev ponudnikov, ki temeljne infrastrukture sploh ne obvladujejo.

Internetna telefonija izkorišča poceni in vsem dostopno infrastrukturo, pri kateri se model obračunavanja bistveno razlikuje od klasičnih pogovornih storitev. To je še posebej mučno za poslovne modele operaterjev, ki se še niso (in se nočejo) soočiti s flat-rate obračunavanjem, sicer privzetim cenovnim modelom v internetu. Poleg tega pri internetu geografske razsežnosti ne igrajo praktično nobene vloge, zato postaja idealen kandidat za dodatne storitve poleg izmenjave podatkov.

Podjetje Skype, najbolj razvpit zgled internetne telefonije, ki temelji na modelu izmenjave datotek (avtorji so se podpisali tudi pod aplikacijo Kazaa), je odkupila največja internetna tržnica (eBay) za 2,6 milijarde dolarjev, kljub razmeroma skromnemu prihodku (ocenjen na 60 milijonov dolarjev leta 2005). eBay namerava poleg obstoječih zmožnosti Skypa ponuditi plačljive klice (analogno številkam 090) kot dodatno (telekomom konkurenčno) storitev za prodajalce na spletni tržnici.

VoIP je koncept, ki se elegantno ujema z internetno cenovno filozofijo. Cenovno, ne pa tehnološko. Zakaj? Temeljne težave internetne telefonije so se vedno vrtele okrog zagotovljene zmogljivosti prenosa. Zagotavljanju storitev oziroma modelom QoS nikakor ni uspelo doseči končnega uporabnika, kljub številnim tehnološkim in poslovnim zamislim. Za VoIP je bilo treba počakati na ustrezno pasovno širino, ki bi morala zdržati prenos pogovora v paketnem omrežju v večini primerov. Širokopasovni dostop je trenutni odgovor, a ne za dolgo.

Proti koncu osemdesetih let se je precej govorilo o inteligentnih omrežjih. Celo tako daleč je šlo, da smo videli prototipe omrežnih računalnikov. Kljub navdušenju so skeptiki napovedovali propad pametne omrežne logike. Sredi devetdesetih je industrija z operaterji vred koncept pokopala, ne vedoč, da si je prav s tem nakopala težave, ki so se pokazale desetletje kasneje.

Aktualno reševanje težav je za operaterje apliciranje obstoječih poslovnih modelov in konceptov storitev na nerazvita področja in to se dejansko dogaja. Vendar gre tu bolj za kratkoročno lepljenje obližev na rane.

Kje je torej izhod iz težav? Tam, kjer ima internetna telefonija težave, se ponudijo priložnosti operaterjem. Za kakovostno storitev je treba dvoje: zagotovljena zmogljivost prenosa in povezava s stacionarnim omrežjem (pač tja, kamor internet ne seže). Zmogljivost prenosa rešujejo tehnike (recimo protokol SIP), ki so že nekaj časa v ozadju, vendar je zdaj čas za njihovo reanimacijo. Poleg tega so se pokazale tudi nekatere nove tehnologije, pisane na kožo večpredstavnemu prenosu (IMS). Inteligentna omrežja so torej zopet aktualna, vprašanje pa je, ali jih bodo znali operaterji izkoristiti in prisiliti ponudnike storitev, da jih integrirajo neposredno v lastne sisteme (Skype na primer). Drug pristop je neposredno konkuriranje ponudnikom VoIP z enakimi sistemi (primer angleškega BT in storitve Broadband Voice) in združevanje podatkovnih storitev, pri katerih je prenos govora le dodatna (brezplačna?) ponudba (primer Telekomove hčerinske družbe SiOL in storitve Triple Play, pa tudi novega T-2).

Če se bodo v naslednjem (tehnološkem) obdobju s težavami otepali predvsem stacionarni operaterji, bodo še večji udarec morali prestreči mobilni operaterji. Tam se bo zgodba verjetno ponovila s tem, da je problem v resnici še bolj zapleten. Če je pred letom ali dvema mobilni podatkovni prenos dal nov zagon mobilnim operaterjem, je prav podatkovna storitev največja težava, saj je idealna podlaga za (brezplačne) pogovore. Vendar pa mobilna oblika Skypea verjetno še nekaj časa ne bo aktualna zaradi nezanesljive in razmeroma majhne zmogljivosti prenosa. Dejanski problem so zato brezžične podatkovne tehnologije WiFi, WiMax ipd. Podatkovni prenos je neprimerno večji, pokritost (bo) razmeroma dobra, cena pa… Google je kandidiral na razpisu mesta San Francisco za vzpostavitev mestnega brezžičnega omrežja. Cena dostopa: brezplačno, tako kot Skype, ki je na voljo tudi za ročne računalnike...