Alternative

Google vsako leto opravi spomladansko čiščenje po svojih spletnih storitvah. To pomeni, da ugasnejo tiste, ki so iskalno podjetje tako ali drugače razočarale. Tokrat se je med njimi pričakovano znašel tudi Google Reader, a je nekatere novica kljub vsemu presenetila.

Problem opustitve Google Readerja je večplasten, saj smo ga uporabljali na različne načine, in to praktično vsi, ki vemo, kaj je RSS. Ta tehnologija je v spletu na voljo praktično že od začetka in za kratico se skrivata dva pomena: »Rich site summary« oziroma »Really small syndication«. Prav beseda syndication nekako najbolje povzame uporabo RSSja, saj se je prek povezav RSS mogoče na spletne strani naročati po enakem načelu kot na tradicionalne medije. Ko se na spletni strani znajde nova objava, se znajde tudi v viru RSS, in posledično v bralčevem odjemalcu RSS. Sicer gre za storitev, ki lahko uporabnika hitro preobremeni, saj se je mogoče naročiti na vsako spletno stran in med njimi so tudi take, ki objavljajo več deset objav na dan. Takrat količina neprebranih novic preraste v tisoče in ni malo ljudi, ki so zaradi gole številke neprebranih objav raje opustili RSS in se vrnili k branju spletnih strani prek zaznamkov oziroma obiska dejanske strani. Naročanje na strani pa ima še drugo plat – so strani, ki morda objavljajo na nekaj dni in bi bilo nenehno obiskovanje same spletne strani potrata časa, kajti večinoma bi gledali nespremenjeno spletno mesto. V teh primerih je naročanje na vir RSS zelo smiselna poteza, saj smo opozorjeni na stran le takrat, ko se na njej znajde kaj novega. Takrat RSS zasije z vso močjo. Prav je prišel na vrhuncu blogerstva, saj so bile to praviloma strani, ki niso objavljale vsak dan. Povprečnemu uporabniku, ki za Google Reader ni še nikoli slišal, se je odziv v medijih morda zdel premočan, a je bil to odziv najbolj gorečih uporabnikov tega bralnika – novinarjev. Daleč najlažji način sledenja več stranem hkrati je prav naročanje na vire RSS in malo je novinarjev, ki pri svojem delu ne uporabljajo tega orodja.

Oglasi in Googlova moč

Prav enostavnost sledenja več stranem je bržkone glavni razlog, da je Google sploh vzpostavil Reader. Ta je predvsem posledica tega, da so viri RSS le vsebina spletnih strani, brez oblikovanja in tako brez oglasov. Članek, ki je na spletni strani opremljen z besedilom, sliko, ozadjem, oblikovanjem glave, logom in oglasnimi pasicami, je v odjemalcu RSS videti kot Wordov dokument z besedilom in morda kakšno sliko, Googlovi dobički pa prihajajo od prodaje oglasov. Če lahko bralci spletnih strani vsebino vidijo brez oglasa, Google od tega nima nič.

Googlov spletni vmesnik po prenovi ob splovitvi družbenega omrežja Google

Google je tako vzpostavil Reader in opravil še nakup podjetja Feedburner, ki je skrbelo za vzpostavitev in statistiko virov RSS. Tako so dali spletnim stranem možnost, da ustvarijo vire RSS, ki jim bo mogoče slediti, in potreben je bil le še en košček mozaika. Ta je slišal na ime AdSense for Feeds in je podaljšek Googlove oglaševalske platforme, ki je omogočal vstavljanje oglasov v vire RSS. In prav ta je bil lani septembra tisti del enačbe, ki ga je Google prvega opustil in dal slutiti, da sta Reader in Feedburner naslednja na vrsti.

Vse te Googlove poteze pa ne ponudijo celotne slike, zakaj je Reader postal tako pomemben del interneta za razmeroma majhno, a vplivno skupino ljudi. Razlog za to se skriva v najboljši veščini, ki jo premore spletni iskalni velikan. Ljudje iz Googleplexa so namreč eno redkih podjetij, ki zmore svoje aplikacije razvijati na celotno spletno populacijo. Uporabniki spleta največkrat naletijo na Googlov iskalnik in iskalni algoritmi so lahko še tako genialni, a če rezultatov iskanja ne bi bilo mogoče brez kolcanja kazati celotni populaciji spleta, bi bil iskalnik vreden veliko manj. Vse Googlove storitve slovijo po zanesljivosti in možnosti spopadanja z gorami uporabnikov. Se kdaj spomnite trenutka, ko Googlov iskalnik ne bi izpljunil rezultata? Dodatna komponenta je še sinhronizacija podatkov med različnimi računalniki/telefoni/tablicami, ko stvari »enostavno delujejo« in ni čudaškega obnašanja, kot ga pozna Applov iCloud. Prav ti dve prednosti je Google s pridom izkoriščal, ko se je podal na trg bralnikov RSS, saj je Reader deloval zanesljivo in brez težav prečesaval vire RSS ter jih stregel veliki količini uporabnikov.

Dominacija Readerja

Pred Readerjem je bila na voljo peščica podjetij, ki je ponujala mesto, kjer smo hranili vse svoje naročnine RSS. Skušala so slediti tistim objavam, ki smo jih že prebrali, in tistim, ki jih še nismo. Takrat so imela ta podjetja to prednost, da je bilo treba vse naročnine sinhronizirati le med več računalniki. Se pravi, če smo neko objavo prebrali na službenem računalniku, je bilo zaželeno, da je bila na domači napravi novica označena kot prebrana. Večina teh storitev je bila plačljivih in uporabniki so bili razpršeni mednje, nato pa je na trg vskočil Google in Reader ponudil brezplačno. Bralnik je omogočal odlično sinhronizacijo med napravami, ni poznal obdobij nedelovanja in ni ga zmotila kopica uporabnikov. Dokler je branje virov RSS potekalo le na namiznih računalnikih, ki so bili povezani v splet s širokimi povezavami za računalnike, ni bilo problematično, če je škatla ob mizi vsak vir RSS posebej vprašala, ali je na strani kaj novega. Ko pa se je začel pohod pametnih mobilnih naprav, ki se s spletom pogovarjajo s šibkejšimi povezavami, je bilo nerealno pričakovati, da bodo morali telefoni in tablice vsakega od številnih virov RSS posebej vprašati, ali je kaj novega. Na tej točki je Reader resnično zablestel, saj Google, kot smo že rekli, svoje storitve gradi z mislijo na celotno populacijo interneta. Reader je tako brez težav na strežniški strani preverjal vire RSS in,  ko je odjemalec zahteval nove, se je pogovarjal le z Googlovim bralnikom in mu ni bilo treba pobarati vsakega vira posebej.

Uradni mobilni odjemalec Google Readerja

Tako je večina preostalih storitev zaprla vrata in ostal je praktično le še Reader, ki pa ni nikoli imel pravega namiznega odjemalca. Tako kot do pošte Gmail je bilo mogoče pri Googlu priti do Readerja le prek spletnega vmesnika. Seveda pa to ni pomenilo, da drugih namiznih in mobilnih odjemalcev ni bilo več. Toda vsi so od vas zahtevali le uporabniško ime in geslo Googla. Tako so Reader uporabljali kot strežniški del za prečesavanje virov in sinhronizacijo med napravami. Znaten del uporabnikov Readerja je spletni vmesnik videlo le prvič, nato pa so uporabljali svoj priljubljeni odjemalec. Dokaz, kako priljubljen je bil Reader pri razvijalcih odjemalcev RSS, je to, da Googlov izdelek ni imel dokumentiranega programskega vmesnika (angl. API) in so ga razvijalci razvozlali sami. Google je tako držal v rokah močan motor za sinhronizacijo med odjemalci, način oglaševanja v virih RSS in omogočal statistiko branosti virov RSS.

Počasna smrt in alternative

Po nekaj letih miru so ljudje začeli opažati, da se bralnik že nekaj časa ni spremenil, nato pa je prišlo Googlovo družabno omrežje Google+, in Reader so prenovili. Prenova je bila predvsem vizualne narave, a je hkrati umaknila možnost deljenja zanimivih objav med uporabniki in to funkcionalnost prenesla na Google+. Septembra lani je bila naslednja stopnička navzdol opustitev Adsense for Feeds in že je bilo jasno, da se nekaj konkretno premika. Kmalu zatem so oznanili, da bodo zaprli programske vmesnike storitvi Feedburner, nato je udarila še novica, da bo Google Reader živel le še do začetka junija.

Kot rečeno na začetku, je bilo mogoče Google Reader uporabljati na več načinov. Nekateri smo praktično živeli v njegovem spletnem vmesniku in na mobilnih napravah uporabljali odjemalce. Spet drugi so povsod uporabljali svoje odjemalce, ki so za sinhronizacijo uporabljale Readerjev programski vmesnik. Tretja skupina njegovih uporabnikov pa so bili razvijalci odjemalcev, ki jim dotlej ni bilo treba skrbeti za sinhronizacijo prebranih novic. To je seveda dosti težja naloga kot stvaritev programa, ki bo te novice le prikazoval.

Alternative so tako odjemalci, ki so napovedali zamenjave za Readerjevo sinhronizacijo, storitve, ki jih namestimo v svoj strežnik, in novejši zbiralci novic, ki so zrasli predvsem na mobilnih napravah.

Odjemalci z zamenjavo

Feedbin.me

Feedbin.me ima zaenkrat le spletni vmesnik, a je podporo zanj že oznanil priljubljeni odjemalec za iOS, Reeder.

Prvi na seznamu je pravzaprav neposredna zamenjava za Reader, saj gre za enako storitev, ki ima le spletni vmesnik. Vsi viri RSS so v levi stranski vrstici, na desni pa se kaže vsebina. Snovalcem se pozna, da so bili ljubitelji starega Readerja (tistega pred preobrazbo v sklopu Googla+), saj gre za gosto poseljen minimalističen vmesnik, ki na zaslon spravi veliko informacij. Žal je mogoče objavam dajati le zaznamke in ni vgrajena nikakršna možnost deljenja vsebin. Feedbin tudi ni brezplačen, to je v danem trenutku dobrodošla novica, saj mu je tako laže pripisati daljšo življenjsko dobo. Googlov Reader je bil brezplačen in zdaj vidimo, kam nas je to pripeljalo. Ne gre za drago storitev, saj stane dva dolarja na mesec, oziroma 20 za celoletno naročnino. Dvome o mobilnih odjemalcih bo na iOSu rešil program Reeder, katerega razvijalec je že oznanil, da bo program kmalu podpiral programski vmesnik Feedbina. Še vedno je prehitro soditi, a plačljivost, podpora priljubljenega programa iOS in hiter spletni vmesnik so lastnosti, ki Feedbin delajo legitimen.

Feedly.com

Odjemalec Feedly na Androidu je lep in uporaben, le nekaj privajanja zahteva.

Na dan, ko je odjeknila novica o zaprtju Readerja, so se strežniki RSS odjemalca Feedly nenehno sesedali. Gre za bralnik, ki je navzoč s svojim spletnim vmesnikom ter iOS in androidnim programom. Razvijalci so se nemudoma odzvali in napovedali svoj izdelek, ki bo nadomestil sinhronizacijo Readerja, in obljubili, da bodo povečali svoje strežniške zmogljivosti. Na zgledu Feedly se je lepo pokazalo, kaj pomeni Googlova moč razvoja na celotno populacijo spleta in kako zahtevno je to delo za manjša podjetja. Obremenjenost strežnikov so sicer popravili, a kljub temu še vedno prihaja do izpadov, to pa je po letih nemotenega delovanja pod Googlom hladen tuš. Feedly je sicer brezplačen, a je težko videti, kje bodo našli sredstva za obratovanje na dolgi rok. Bojazen, da bodo čez čas obupali in zaprli vrata, tako ni zanemarljiva. Spletni vmesnik je všečen, a je za vse, ki smo vajeni minimalističnega Readerja, malo preveč oblikovan. Odjemalci za pametne naprave so odlični, le privaditi se jih je treba, saj je navigacija bolj podobna programom vrste Flipboard. Pomislek pri Feedlyju tako ostajajo strežniške zmogljivosti in zmožnost nadgrajevanja infrastrukture. Če jih je spravila na tla sama količina novih uporabnikov, je težko pričakovati, da bodo zmogli opraviti še delo za sinhronizacijo prebranih novic.

Netvibes.com

Netvibes omogoča »reader view«, ki vire RSS predstavi enako kot Googlov bralnik.

Netvibes v osnovi ni bralnik RSS, a ga je mogoče uporabljati tudi tako. Pravzaprav gre za spletno aplikacijo, ki za večje skupine omogoča stvarjenje pregledne table, v katero razvrstimo gradnike (angl. widgets). Pozna pa tudi brezplačen račun za posameznike in »reader mode«, ki omogoča podobno branje kakor Googlov bralnik. Malce več zaupanja si Netvibes zasluži zato, ker preostali del svojega početja zaračunava, a je velika pomanjkljivost to, da ni nobenih mobilnih odjemalcev. Spletni vmesnik sicer lahko gledamo prek mobilnih brskalnikov, a to zaenkrat ni dovolj.

Newsblur.com

Newblurov spletni vmesnik je prenatrpan in ni med lepšimi.

V prid storitvi Newsblur govori kar nekaj dejstev, saj je plačljiva in ima odjemalce za vse mobilne operacijske sisteme. Do Googlovega oznanila o zaprtju Readerja so suspendirali brezplačne račune, ker je bilo povpraševanja preprosto preveč. Brezplačna storitev je omogočala le 64 naročenih virov RSS in podajala le 10 objav naenkrat. Tu gre še za en zgled moči, ki jo ima Google pri vzdrževanju in razsežnosti svojih strežnikov. Za neomejeno število naročenih virov in pridobitev vseh objav naenkrat Newsblur računa 24 dolarjev na leto. Spletni vmesnik je malce natrpan in ni tako pregleden kakor Feedbinov, a so zato dobro oblikovani mobilni odjemalci. Omogočeno je tudi deljenje s prijatelji in sledenje drugim uporabnikom Newsblura. To spominja na stari Reader, ki je bil na voljo, še preden so v Googlu vse stavili na Google+. Newsblur ima lahko svetlo prihodnost in če bodo naredili še kakšen korak naprej v oblikovanju (predvsem spletnega vmesnika), je 24 dolarjev na leto resnično poceni.

Theoldreader.com

The Old Reader dobro dostavi izkušnjo starega Google Readerja, a žal zaenkrat manjkajo mobilni odjemalci.

Ko je Google prenovil Reader in ga bolj približal Googlu+, je kljub negodovanju ljudi umaknil možnost deljenja dobrih vsebin z ostalimi uporabniki bralnika. Poleg tega ga je oblikovno posodobil in tudi ta poteza ni bila toplo sprejeta, saj je spletni vmesnik kazal manj informacij. Takrat se je rodil The Old Reader, ki skuša pripeljati nazaj vse priboljške Readerja, preden je bil na voljo Google+. Spletni vmesnik je minimalističen, lep in kaže veliko informacij. Pred kratkim so predstavili tudi možnost iskanja prijateljev, če jim zaupate podatke s Facebooka ali Googla+. Tako lahko sledite vsemu, za kar vaši prijatelji menijo, da si velja prebrati. Rešitev za sinhronizacijo na različnih odjemalcih zaenkrat rešujejo tako, da odjemalcev ni. Spletni vmesnik se sicer lepo kaže v mobilnih brskalnikih, a so mobilni programi nuja. The Old Reader je brezplačen, tako da se zopet poraja vprašanje dolgoživosti. Tudi njihovi strežniki so se šibili pod navalom Googlovih pribežnikov, a se je stanje vmes umirilo in trenutkov nedostopnosti je manj kot pri Feedlyju.

Izvoz naročenih virov RSS iz Google Readerja

Google se dokaj trdno drži načel odprtosti interneta, tako da omogoča preprost način izvoza podatkov, ki jih imamo shranjene pri njih. Večina opisanih alternativ bo samodejno uvozila vaše vire RSS, če se pri njih vpišete v svoj Googlov račun, a nekateri to storijo prek arhivske datoteke.

Googlov vmesnik za izvoz podatkov

V ta namen je treba oddeskati na spletno stran Google Takeout, ki živi na naslovu google.com/takeout, nato pa izberemo zavihek »choose services«. Tam izberemo Google Reader in kliknemo gumb »create archive«, ki bo v naš računalnik prenesel datoteko .zip. V njej najdemo datoteko subscriptions.xml, v njej so vsi naši viri RSS. S to datoteko lahko te vire vnesemo v katerokoli drugo storitev in s tem prihranimo čas vnašanja vsake posebej.

Na lasten strežnik

Če se nočemo prepustiti podjetjem, ki jih morda čez nekaj časa ne bo več, lahko uporabimo naprednejše metode in si bralnik RSS naredimo sami. V tem sklopu alternativ sta zanimiva predvsem Tiny Tiny RSS (tt-rss.org) in Fever (feedafever.com). Prvi je odprtokodni projekt in je na voljo brezplačno ter premore celo androidni odjemalec. Seveda je brezplačna sama instanca, za strežnik pa morate poskrbeti, oziroma ga plačati, sami. Čaka nas stvaritev baze Mysql in strežnik bo potreboval PHP. Če sta vam ti dve kratici povsem tuji, vam ubadanje s temi rešitvami odsvetujemo. Za tiste, ki se na strežnikih znajdete, pa je Tiny Tiny RSS lahko odlična rešitev, saj gre za pregleden spletni vmesnik, ki ga lahko postavimo na poljubno domeno.

Druga taka rešitev je Fever, ki stane 30 dolarjev in poleg samega branja virov RSS najbolj priljubljene novice označuje z višino temperature (angl. fever). Tako je boljši takrat, ko sledimo več virom, saj zna izluščiti tiste novice, o katerih poroča večina naročenih strani. Tudi mobilni odjemalci ne izostanejo, saj Fever na iOSu podpira Reeder, na Androidu pa je na voljo Meltdown.

Obe rešitvi zahtevata nekaj strežniškega znanja, a so po namestitvi naše naročnine RSS odvisne od nas samih. Prav tako kaže, da jih resno jemljejo tudi razvijalci mobilnih odjemalcev, in če se nočete še enkrat opeči tako kot z Google Readerjem, je morda prava strežniška pot.

RSS na novo

Zadnja možnost pa je, da bralnike RSS preprosto opustite in se odločite za eno od modernih mobilnih aplikacij, ki skušajo vsaka po svoje predstaviti objave spletnih strani. Začnemo lahko kar z brezplačnim Googlovim (!) Currents ali pa s priljubljenim Flipboardom. Roko na srce, nobena od teh mobilnih aplikacij ne bo zadovoljila resnih uporabnikov bralnikov RSS, saj je za učinkovito pregledovanje večjih količin vsebin uporaba teh programov zamudno početje, če pa ste imeli v Google Readerju manj kot 30 virov RSS, bi znale take aplikacije povsem zadostovati. Katero boste izbrali, je odvisno od vas, saj so primerjave tu nehvaležne, ker nam je ponavadi všeč tista, ki je lepša na pogled. Omenimo še Pulse, Zite in Taptu, a kot rečeno, namestite si vse in hitro boste videli, ali spadate v skupino ljudi, ki jim tako prebiranje novic lahko nadomesti bralnik RSS.

Tiny Tiny RSS je preprosto, a zanimivo orodje in namestitev ni pretirano težka.

Kaj izbrati

Prvi korak pri menjavi bralnika RSS naj bo izvoz vaših naročenih virov iz Google Readerja (več v okvirčku), nato pa tisti, ki ste do zdaj uporabljali odjemalce, kot sta Reeder ali androidni Press, lahko le počakate, da se razvijalci obeh dokončno odločijo, kaj bodo v prihodnje uporabljali za sinhronizacijo in serviranje virov RSS. Večina bolj priljubljenih odjemalcev je to že zagotovila, razvijalci namiznega Feeddemona pa so že oznanili, da ga bodo opustili. Kako so se odločili razvijalci vašega odjemalca, boste izvedeli na njihovih spletnih straneh ali v opisih programov na spletnih tržnicah. Če so slučajno tiho, je to že razlog za razmislek o menjavi. Od napovedane opustitve Readerja je preteklo že toliko vode, da bi se do zdaj že morali odločiti, ali iščejo rešitve ali so se vdali v usodo. Vse tiste, ki ste uporabljali uradni Googlov mobilni odjemalec ali pa ste do Readerja dostopali le prek spletnega vmesnika, čaka težka odločitev. Svetujemo vam, da raje uporabite plačljive storitve, saj je tako več možnosti, da ne boste odvisni od muh enodnevnic. Tu sta zanimiva Feedbin, ki je lepši, in Newsblur, ki že ima mobilne odjemalce. Feedly se bo morda postavil na noge, a sklepamo, da bo začel zaračunavati, kar na dolgi rok ne bi bilo slabo. Če pa vas kratice MySQL in PHP ne strašijo, le poizkusite Tiny Tiny RSS ali Fever in vaše branje RSS bo odvisno le od vas in vašega strežnika.

Sicer pa naj zgodba o Google Readerju rabi kot opozorilo, kaj se zgodi, ko tako pomemben kos interneta zaupamo le enemu podjetju.