America first*!

Verjetno le še najbolj naivni verjamejo, da so bistvo zadnjega spopada med ZDA in Huaweijem res varnostna tveganja, ki naj bi jih prinašala uporaba opreme tega kitajskega proizvajalca. V resnici gre za spopad ZDA in Kitajske, obstoječe in prihajajoče velesile. In seveda za ameriške volitve leta 2020.

Ameriške zahteve do Kitajske se z ameriškega stališča slišijo logične – bolj odpreti kitajsko tržišče ameriškim podjetjem in uveljaviti spoštovanje intelektualne lastnine. O zadnjem sem tudi osebno poslušal, ravno od predstavnikov Huaweija, da patenti le zavirajo razvoj, zato jih na Kitajskem, če se le da, ne priznavajo. In če nadaljujem, cilj je s carinami doseči, da se proizvodnja iz Kitajske preseli v domače ZDA. Zahteve se zdijo smiselne tudi nekoliko drugače, čeprav gotovo niso tako mišljene – nehajmo izkoriščati slabše plačane narode po svetu, mar ne? Toda ali bi mi (ali pa Američani) vse to tudi plačali? Navajeni smo živeti v svetu, kjer nas izdelek iz Kitajske (z vključeno poštnino) stane en evro in ki je enak, kot ga evropsko podjetje/proizvajalec dostavi za dvajset. Bi bili pripravljeni tudi za mobilne telefone plačevati nekajkrat več kot zdaj? Zagotovo ne.

Skrbeti bi nas moralo, da ima nekdo takšno moč, da lahko obrne stikalo in milijoni, celo milijarde telefonov po vsem svetu de facto postanejo obtežilniki za papir.

V tem globalnem boju med ZDA in Kitajsko je Huawei le grešni kozel oziroma podjetje, ki bo postavljeno kot opomnik vsem, ki bi si še kdaj drznili »biti proti«. Uradno zato, ker njegova omrežna oprema menda omogoča vohunjenje za kitajske oblasti, četudi dokazov za to ni videti. Oziroma zato, ker je podjetje po kitajskih zakonih (celo ustavi) podložno kitajski komunistični partiji. Natančno tako, kot so ameriška podjetja po ameriških zakonih (celo ustavi) podložna ameriški politiki, kot zelo nazorno vidimo zadnje dni.

Skrbeti bi nas moralo, da ima nekdo takšno moč, da ob ukazu »skoči« kar ves svet navdušeno ponudi: »Kako visoko?« Logično se zdi, da tako skočijo ameriška podjetja, toda kot vidimo, to zelo hitro naredijo tudi britanska podjetja (v japonski lasti), japonska, nemška in še katera. Za vsak primer, da jih ne bi ob naslednjem nastopu na velikem ameriškem tržišču kdo povprašal po lojalnosti. Celo Evropska unija, uradno največji ekonomski prostor na svetu, ni dovolj močna, da bi proti takemu diktatu nastopila odločno in združeno. Če skočim malce stran od začrtane teme – tudi Siemens bo, denimo, raje ostal brez iranskih milijard, kot pa da bi si na vrat nakoplal srd ameriške administracije.

Drugič: skrbeti bi nas moralo, da ima nekdo takšno moč, da lahko obrne stikalo in milijoni, celo milijarde telefonov po vsem svetu de facto postanejo obtežilniki za papir. Google je Huaweiju za zdaj »le« odpovedal gostoljubje pri novih telefonih, če bi ameriške oblasti tako zahtevale, pa bi jih prav brez težav lahko tudi »ugasnil« oziroma jim omejil dostop do vseh svojih servisov, vključno s trgovino Play. Če bi bil Samsung, pravzaprav če bi bil katerikoli proizvajalec telefonov z Androidom, bi me to zelo (za)skrbelo.

Tretjič: skrbeti bi nas moralo, da ima nekdo takšno moč, da njegovo procesorsko arhitekturo uporabljajo vsi (prav vsi!) proizvajalci telefonov in v resnici skoraj vsi proizvajalci kakršnekoli elektronike na tem svetu. Če se ARM odloči (oziroma mu to naročijo) in podjetju odvzame pravice, znanje in tehnično pomoč pri razvoju procesorjev najrazličnejših tipov, tega podjetja enostavno ni več.

Še najbolj pa bi nas moralo skrbeti, da je dogajanje, ki smo mu priče, v resnici nevarna igra z ognjem, kjer bodo opečeni na vseh straneh, še najmanj pa tisti, ki so igro začeli. Kajti ne pozabimo, tudi Kitajska ima v rokah močna orožja. Kitajska je danes de facto tovarna za ves svet. Tam se proizvaja vse (vse!). Kitajska ima de facto monopol na redke zemlje, skupino 17 elementov v periodnem sistemu, ki so zaradi svojih edinstvenih magnetnih in električnih lastnosti nujno potrebni v elektronskih napravah. Če se oblasti (pardon, »komunistična partija«) odločijo, lahko s podobnimi prepovedmi, kot jih izreka ameriški predsednik Trump, v svetu naredijo zelo veliko škode. In, seveda, ne pozabimo, da ima Kitajska v lasti daleč največji del ameriškega zunanjega dolga. Le upamo lahko, da Kitajska teh orožij ne bo uporabila, ker sicer ni jasno, kje se bo ta ekonomska vojna končala. Ekonomske vojne se namreč včasih končajo tudi v pravih vojnah. Takih, ki so včasih potrebne, da je kakšen predsednik ponovno izvoljen. Denimo leta 2020.

* Najprej Amerika!

Prebrali ste uvodnik v aktualno številko Monitorja.

Monitor lahko berete tudi v HTML ter na telefonih in tablicah Apple in Android:

Android: www.monitor.si/monitor_play

iPhone: www.monitor.si/monitor_iphone

Listalnik: www.monitor.si/revija