Američani, Kitajci, Rusi, vsi so enaki

Tržišče informacijske tehnologije poka po šivih. Tako z vidika različnih ponudnikov strojne in programske opreme kot tudi njihovega geografskega izvora. Informacijska tehnologija že zdavnaj ni več domena zahodne doline Silicija, temveč se na tem področju vedno bolj krepijo tudi vzhodne države, kot sta Kitajska in Rusija.

S širitvijo trga se hkrati krepi tudi povezava tehnologije in različnih političnih režimov. Vse globalne velesile informacijske družbe namreč ugotavljajo, da so naprave in strežniške storitve idealen način za spremljanje dogajanja po svetu, kjer smo končni uporabniki tisti, ki opravimo skoraj vse delo, saj z napravami preživimo večino svojega dneva, hkrati pa smo vedno bolj odvisni od storitev v oblaku, kjer se naši podatki prenašajo na strežnike tujih podjetij.

Infrastrukturna samostojnost je pomembnejša kot lovska letala.

Izkaže se, da je navidezna svoboda ponudbe informacijskih tehnologij in storitev skoraj vedno povezana z enim od glavnih akterjev na tem trgu. Združene države Amerike, Južna Koreja in Kitajska namreč obvladujejo tržišče, bodisi kot dobavitelji polizdelkov in komponent bodisi kot sestavljavci končnih izdelkov in ponudniki storitev.

Tehnologija je del politične enačbe

Pri tem niti ni nujno, da podjetja in vladne službe zavestno sodelujejo. Eden od ključnih izzivov informacijske družbe v zadnjem času je poleg ravnotežja med zasebnostjo in uporabnostjo tudi odgovornost razvijalskega sektorja, ki se je hočeš nočeš znašel v precej vročih vodah političnih ambicij in agend posameznih političnih opcij ter držav.

To se pozna tudi pri pridobivanju kadra, saj je svetovna javna uprava, kamor spadajo tudi obveščevalne službe, pregovorno šibkejša pri zaposlovanju dražjih strokovnjakov, hkrati pa se industrija informacijskih tehnologij ozira predvsem na generiranje dobička. Zasebnost ter kibernetska varnost za zdaj namreč še nista našli svojega stalnega mesta na seznamu prodajnih prednosti.

In končno – vseprisotna tehnologija in vpetost družbe v storitve informacijskega sektorja odpirata res veliko možnosti sodelovanja pri zbiranju podatkov, hkrati pa onemogočata enostaven uporabniški izstop iz tega okolja. Če temu dodamo še prevladujoče trende razvoja nadzornih tehnologij, ki postajajo vedno bolj dostopne tudi končnim uporabnikom, in vedno hitrejši razvojni cikel pametnih in avtonomnih naprav, ki se dopolnjujejo in prepletajo v ultimativno zasebnostno nočno moro pametnih mest, lahko ugotovimo, da se spuščamo v vedno bolj neznane vode. In hkrati, da enostavne rešitve teh izzivov ne obstajajo.

Silicijeva dolina: v mestu vohunov

Začnimo na levi strani svetovnega zemljevida. Dolina Silicija je že večkrat v teoriji in praksi dokazala, da tehnologijo razume kot podaljšek državne diplomacije in da svoj vpliv po vsem svetu širi tudi ob pomoči svetlečih se naprav in spoliranih spletnih storitev, ki jih uporablja ves svet. Čeprav lahko leto nič postavimo veliko pred Snowdnova razkritja, je prav ta bivši sodelavec ameriške obveščevalne službe NSA razkril, kako globoko se je ameriška država zasadila v digitalno zibelko zahodnjaške informacijske tehnologije.

A če bi rekli, da se je sodelovanje med tehnokrati in birokrati začelo šele po 11. septembru 2001, ko so ZDA potrebovale konkurenčno prednost pred teroristi, bi se zmotili. Že od vojne v Vietnamu lahko namreč spremljamo sodelovanje ameriške tehnološke industrije in ameriških oblasti. Še več – ameriške oblasti so bile, sodeč po več virih, začetni in glavni financer doline Silicija, saj je zasebni kapital med tehnološke navdušence prišel šele v drugi fazi.

Profesor stanfordske univerze, dr. Steve Blank, v svojih knjigah pojasnjuje, da so bila različna zagonska podjetja doline Silicija v določeni fazi hladne vojne tako močno povezana z ameriškimi (proti)obveščevalnimi agencijami, da bi jih lahko šteli za njihove razvojne oddelke. »Še danes opažamo, da največji zaposlovalec v dolini Silicija ni Google, temveč vojaško podjetje Lockheed Martin,« opozarja.

Z njim se strinja Yasha Levine, avtor knjige Surveillance Valley, ki pojasnjuje, da gre za načrtno sodelovanje, s katerim se okoriščata obe strani. »Google se je leta 2007 povezal z Lockheed Martinom in razvijal sisteme za nadzor okolja, ki jih je vojska nato uporabljala v vojni v Iraku. Leta 2008 je Google v ameriški obveščevalni službi dobil pogodbo za upravljanje internega wiki projekta, 2010 pa je sklenil pogodbo z Državno geoprostorsko agencijo (National Geospatial Agency), s sestrsko agencijo NSA (National Security Agency),« našteva Levine.

Problematičen pa ni samo Google. Čeprav se drugi velikan, Apple, zadnje čase zaradi pritiska javnosti vedno bolj ukvarja z varovanjem zasebnosti svojih uporabnikov, ima v svoji omari kar nekaj okostnjakov. Med najbolj svežimi sta zagotovo podpis sodelovanja s kitajskimi oblastmi in vzpostavitev oblačne storitve iCloud na kitajskem ozemlju za uporabnike te države. Apple je priznal, da se je temu sicer upiral, a da so na koncu odločile kitajske oblasti – kitajski podatki na kitajskem ozemlju ali pa nič.

Šenžen: namakalni sistemi kitajskega nadzora

Kitajsko mesto Šenžen (Shenzhen, ime izhaja iz poimenovanja za namakalni jarek) predstavlja največji tehnološki center na svetu, ki dobavlja komponente in polizdelke za celoten svet informacijske tehnologije. Normalno je, da se med vsemi komponentami znajdejo tudi take, ki jih je mogoče uporabljati v nadzorne namene. Priljubljena taktika? Poceni, a vseeno dovolj kakovostna tehnologija, da jo lahko po eni strani kupijo restriktivni režimi, po drugi strani pa tudi potrošniki, ki bi radi poceni prišli do relativno dobrih izdelkov.

Business Insider poroča, da je Kitajska leta 2015 začela izvajati desetletno strategijo, s katero bi rada do leta 2025 dosegla prevlado na trgu naprednih tehnologij. Leta 2017 so načrte nadgradili s strategijami razvoja umetne inteligence in glavno vlogo pri tem igrajo države v razvoju. Te Kitajska izrablja kot laboratorije, v katerih preizkuša nove tehnologije nadzora.

Vohunjenje se lahko dogaja na omrežju, ne na končni napravi.

Države na Zahodu v zadnjem času postajajo vedno bolj nervozne, ko pogovori tečejo o uporabi kitajske informacijske tehnologije. Združene države Amerike in Avstralija so pred kratkim odpovedale vladne pogodbe za računalnike in pametne telefone kitajskih proizvajalcev in kot vzrok navedle »skrb za domovinsko varnost«.

Zahod pa ni edina tržno zanimiva tarča. Wired pojasnjuje, da lahko podarjeno kitajsko informacijsko opremo najdemo v petintridesetih državah po vsem svetu. Kitajsko darilo bi morale države po mnenju Wireda zavrniti, saj naj bi šlo za dejanske trojanske konje. Afriška unija naj bi tako letos prejela strežniški sistem, za katerega so raziskovalci ugotovili, da se »sam od sebe« povezuje z neznanimi spletnimi naslovi znotraj kitajske države in ji pošilja podatke. Kitajska se na obtožbe ni odzvala.

Rusija: vohun, ki me je skeniral

Po incidentu z ameriško administracijo je ta obtožila rusko podjetje Kaspersky Lab vohunjenja za potrebe ruske države. Izpostavili so zgodovino prvega moža podjetja, Eugena Kasperskyja, ki se je šolal v šoli ruske obveščevalne službe KGB, opozarjali so na kompleksnost vohunske operacije in poudarili, da se je ta morala zgoditi ob védenju podjetja Kaspersky Lab. Dokaze o vohunjenju za ruske oblasti so v podjetju menda našli tudi izraelski državni hekerji (Enota 8200), ki so v Kaspersky vdrli leta 2015. Podjetje je vsa namigovanja zanikalo in poudarilo, da je z ameriškimi oblastmi pripravljeno sodelovati pri odkrivanju nepravilnosti.

Kitajska: vladna telekomunikacijska agencija

Podjetje Huawei poleg pametnih telefonov proizvaja tudi (in predvsem) drugo telekomunikacijsko opremo, so daleč največji proizvajalec mobilnih baznih postaj, ki jih uporabljajo tudi slovenski operaterji.

Poleg Združenih držav Amerike so njihove izdelke prepovedali v Avstraliji, za prepoved pa se ogrevajo tudi druge države. Kritiki ga označujejo za podaljšek kitajske vlade in kot zanimivost izpostavljajo Huaweijevo lastno definicijo, da so kolektiv in ne zasebno podjetje (spomnimo se naše pretekle družbene lastnine). Ustanovitelj podjetja je Ren Zhengfei, inženir v kitajski vojski. Prvi večji projekt je bila informatizacija kitajskega podeželja, kjer je podjetje posameznim županom plačevalo zahvalnino za uporabo njihove opreme, vzpostavili pa so tudi komunikacijsko omrežje kitajske vojske. Huawei vsa namigovanja zanika.

Združene države Amerike: Trenutek, vežem!

Med razkritji Edwarda Snowdena je bilo tudi opozorilo, da je ameriška agencija NSA na omrežno opremo Cisco več let nameščala opremo za dostop skozi zadnja vrata. Pri Wikileaksu so lani odkrili dodatna zadnja vrata v novejši Cisco omrežni opremi, skozi katera je do nje dostopala druga obveščevalna agencija – CIA. Cisco trdi, da za »napake v opremi« ni vedel.

Izrael: zagonski vohuni

Izraelska obveščevalna agencija Mossad je letos spomladi oznanila, da je uspešno zaključila prvi krog investicij v zagonska podjetja, s katerimi bo razvijala programsko in strojno opremo. Po zgledu ameriškega sklada Q-Tel, ki to že počne v sodelovanju z agencijo CIA, bo Mossad za investicije na letni ravni porabil več kot dva milijona evrov.

Svetovne vlade: Hočemo lastni dostop!

Po vsem svetu se spet prebujajo ideje državnih organov, da bi morala industrija informacijske tehnologije organom pregona omogočiti lastni dostop do storitev in tehnoloških izdelkov, s katerim bi se lahko lažje borili proti potencialnemu terorizmu. Za zdaj se jim industrija še upira, a kritiki že opozarjajo, da so vlade zelo vztrajne, javno mnenje pa neodločeno. Po drugi strani pa je prevelika odvisnost od tujih tehnoloških gigantov razlog, da se vedno bolj razvija tudi boj za tehnološko neodvisnost – kar ni nujno slabo.

Tudi Zimbabve je letos podpisal pogodbo s kitajskim podjetjem CloudWalk Technologies, ki je za vlado te afriške države vzpostavil sistem za algoritemsko obrazno prepoznavanje. Zimbabve ga bo uporabljal za preganjanje kriminala in druge namene. Tehnologija umetne inteligence bo tako dobila nov poligon za razvijanje in izpopolnjevanje načinov prepoznavanja, hkrati pa se s tem krepi državni nadzorni aparat, ki si lastnega razvoja ne more ali noče privoščiti.

In ne nazadnje – Salomonovi otoki so v zadnjem trenutku prijazno zavrnili Huaweijevo ponudbo o gradnji podmorske optične povezave v svet in gradnjo raje zaupali Avstraliji. Salomonovi otoki so si verjetno premislili tudi zaradi tega, ker bo Avstralija celoten projekt financirala, po besedah avstralskega premiera pa zato, ker bi izvajalec storitve imel možnost nepooblaščenega »prisluškovanja« prometa v obeh državah.

Globalni boj na usmerjevalniku

A ponudba informacijske tehnologije in storitev ne obsega le nabora za končnega uporabnika, temveč je problematična tudi na bolj industrijski ravni. Nedavni spor med kitajskima ZTE in Huaweijem ter ameriško vlado tako ni omejen na skrb za lastne državljane, temveč je povezan z vzpostavljanjem strežniške in oddajniške infrastrukture. »Cenovno ugodnejša infrastruktura kitajskih podjetij po ocenah ameriškega državnovarnostnega sektorja predstavlja veliko tveganje, saj omogoča dostop do občutljivih sistemov,« pojasnjuje Android Central.

V ZDA so pametni števci električne energije že problematični z vidika vdora v zasebnost.

Tako se izkaže, da se bitka za digitalno prevlado odvija na popolnoma drugi ravni in da so končni uporabniki v veliki večini primerov samo kolateralna škoda. »Izgradnja omrežja 5G bo odločilna za več sektorjev industrije in obrambe, medtem ko bodo vojaška letala F-35 vedno manj pomembna,« je za Bloomberg razmere komentiral neimenovani vir iz ameriške telekomunikacijske industrije, ki sodeluje v razpravah o omrežjih prihodnosti.

Odgovor, zakaj so Američani tako prestrašeni, je ironičen. Ker je ameriška industrija več let zlorabljala ameriško tehnologije za namene nadziranja v tujih državah, so seveda občutljivi, ko nekdo začne podobne poteze vleči znotraj njihovega informacijskega okolja. In po drugi strani – ravno ameriška tehnološka ekspanzija je bila eden od glavnih razlogov, da so druge velesile začele več sredstev in energije vlagati v razvoj lastne industrije. Tehnološka suverenost bo v prihodnosti vedno bolj pomembna.

Drugi razlog za dvigovanje prahu je zagotovo protekcionizem ameriške industrije, ki se seveda boji cenejših tekmecev iz tujine. Po poročanju portala Mortherboard podjetje Cisco že od leta 2012 lobira in opozarja ameriške oblasti na »problematični« Huawei in tako ustvarja okolje, v katerem cvetijo teorije zarot.

Pa to niti ni edini primer. Zagotovo se še spomnite bitke med ZDA in proizvajalcem protivirusne opreme Kaspersky Lab, kjer je prišlo do vroče krvi zaradi njegovega domnevnega (in zanikanega) vohunjenja pri določenem uporabniku znotraj ameriške administracije, zaradi česar so izdelki tega ruskega podjetja prepovedani v ameriški administraciji. Še več, po novem so prepovedani tudi v Evropskem parlamentu, kjer so jih poslanci v posebnem varnostnem poročilu še prav posebej omenili. (Mimogrede, slovenska poslanca Alojz Peterle in Ivo Vajgl, ki sta glasovala za tak ukrep, se na večkratna poizvedovanja našega urednika nista odzvala.)

Kibernetski plačanci

Vohunjenje v kibernetskem prostoru že zdavnaj ni več le domena državnih organov. Tudi na tem področju se vedno bolj uveljavlja model neodvisnih organizacij, ki sprejemajo naročila več vlad, te pa lahko zanikajo odgovornost, če podatki o operaciji zaidejo v javnost. Če pri tem upoštevamo še vedno večje število zasebnih podjetij, ki se specializirajo za razvoj opreme za nadziranje, lahko ugotovimo, da ta panoga počasi postaja dostopna za vsakogar z malo tehničnega znanja in veliko željo po nadziranju soljudi.

A po drugi strani Kitajska in Amerika eden brez drugega skorajda ne moreta. Zadnja zgodba o sodelovanju na področju razvijanja storitev ter produktov prihaja iz Googla in je spet dvignila veliko prahu. Izkazalo se je namreč, da Google svoje najnovejše ključe za dvostopenjsko potrjevanje identitete izdeluje na Kitajskem. Še več – ZDNet poroča, da je Google vzel kar končni izdelek kitajskega podjetja Feitian Technologies in nanj le nalepil svoj prepoznavni logotip.

Končni uporabnik: nazaj na drevesa?

Neodvisnost in samostojnost v informacijski dobi za posameznika postajata vedno bolj nedosegljiv ideal. Podatkovna omrežja, predajanje suverenosti tujim in domačim podjetjem ter konglomeratom in vseprisotna informacijska tehnologija, za katero se lahko v vsakem trenutku izkaže, da poleg svoje osnovne opravlja še nadzorno funkcijo, človeka navdajajo z obupom.

Raziskovalci že govorijo o zasebnostni izčrpanosti, kjer uporabnik v želji po zagotavljanju zasebnosti pregori in obupa, ter opozarjajo, da je ključno delovanje na več ravneh: od regulative, ki določa pravila posameznega tržišča, do osveščenosti razvijalcev strojne in programske opreme ter tudi končnih uporabnikov, ki odločajo s svojimi denarnicami.

In še – mogoče glavno vprašanje niti ni, ali kitajska vlada nadzira proizvajalca telefonov in ali ameriški spletni velikan sodeluje z ameriškimi obveščevalnimi službami, temveč bi se morali glasneje in pogosteje spraševati o razpletanju primera Tetra, o čudnih aplikacijah, ki jih na telefone žena nameščajo njihovi partnerji, in o tehnologijah pametnih mest, ki jih lahko že zasledimo v mestih po Sloveniji in ki v tujini že dvigujejo prah zaradi morebitnih zasebnostnih zlorab.

Trenutne vojne med ameriškimi in kitajskimi razvijalci programske in strojne opreme neposrednega vpliva na končnega uporabnika mogoče res nimajo, a se je treba zavedati, da se politične in gospodarske agende oblikujejo tudi ali pa celo predvsem zaradi pritiska javnosti.

Da se v Sloveniji premalo pogovarjamo o podatkovni neodvisnosti, da šepamo na področju kibernetskega varovanja kritične infrastrukture, da se o informacijski družbi še vedno pretežno pogovarjamo kot o gospodarskem izzivu in ne celostnem družbenem problemu – vse to je zelo slaba popotnica v prihodnost informacijske družbe.