Analogna televizija

Obširnejši članek o digitalni televiziji v oktobrski številki je sprožil kar nekaj odmevov bralcev, ki si niso mogli misliti, da so lahko takšne razlike v kakovosti slike pri različnih ponudnikih digitalne televizije. Eden od njih nas je spraševal za nasvet, ali lahko potem bolj priporočamo Telekomovo analogno televizijo (CATV) na Telekomovem optičnem priključku (FTTH), če Telekom na širokopasovnem priključku (ADSL) zaradi omejitev pri prepustnosti omrežja ne zagotavlja neokrnjene kakovosti slike (IPTV). Vprašanje smo še nekoliko razširili in si bežno ogledali, kakšne so razlike med analogno in digitalno sliko in kaj vse vpliva na kakovost televizijske slike.

November 2008

V prejšnji številki smo že objavili primerjavo rezultatov, kaj se zgodi s kakovostno digitalno sliko, ki gre skozi analogne "mline" slovenske javne televizije (in tudi kaj se zgodi s kakovostno digitalno sliko, ki gre skozi digitalne "mline" slovenskih ponudnikov internetne televizije). Poglejmo tokrat še, kaj se zgodi z digitalno sliko, ki jo Telekom Slovenije pretvarja v analogno in posreduje svojim naročnikom prek optičnih priključkov (FTTH). V teoriji podobne rezultate (v praksi pa po naših izkušnjah kvečjemu slabše) ima tudi pretvorba digitalne slike v analogno, ki jo kabelski operaterji posredujejo prek omrežij kabelske televizije (CATV).

Originalna slika

Slika na FTTH

Digitalna slika v analognem omrežju

V laboratoriju uredništva Monitorja smo si najprej ogledali, kako "analogizacija" (nasprotno od "digitalizacija") digitalnega signala vpliva na kakovost slike. Kot je vidno na priloženih posnetkih, je analogna slika že na prvi pogled "mehkejša" (in takšna bo nekaterim celo bolj všeč!). Podrobnejša analiza pokaže naslednje razlike. Na enobarvnem ozadju zelene oziroma modre barve opazimo pri analogni sliki izrazit analogni šum. Pri fotografiji šum morda niti ne bo opazen, vendar je analogni šum na digitalnih zaslonih (plazma oziroma LCD) zelo moteč, saj se šumenje pokaže kot neprijetno migotanje slike. Rdeča barva (npr. puščica, kvadratki, krogec) se razliva prek ozadja in na manjših površinah izgubi intenziteto. Podobno velja za zeleno barvo (obe zeleni puščici), ki prav tako izgubi intenziteto. Ostrina črk v napisih je zabrisana; manjše črke bi bile že teže berljive.

Bralcu pri izbiri med Telekomovim CATV oziroma IPTV ne moremo pomagati, saj v nobenem primeru ne bo sprejemal tako dobre slike, kot jo v teoriji omogoča digitalna televizija standardne ločljivosti in jo v praksi lahko spremljamo pri boljših televizijskih ponudnikih. Tisti, ki gledajo samo programe slovenskih televizij, katerih produkcija je pretežno analogna, razlike tako ali tako ne bodo mogli opaziti. Tudi tisti, ki imajo klasične analogne televizorje s katodno cevjo ali tudi digitalne ploske televizorje manjših mer (do recimo 32 palcev), razlik praktično ne bodo zaznali (razen pri gledanju z velike bližine). Zahtevnejšim gledalcem, ki razmišljajo o televizijskih aparatih, velikih 52 palcev in več, pa lahko priporočamo, da poiščejo ponudnika televizije, ki mu pri posredovanju televizijskih programov ni treba sklepati nobenih kompromisov.

Digitalna slika na analognem televizorju

Digitalna slika standardne ločljivosti 720 x 576 je "predobra" za analogni televizor, ki je optimiran za analogno sliko, pri kateri je ločljivost v vodoravni smeri v praksi precej manjša od 720 pik (največkrat okrog 300-450, odvisno od kakovosti in velikosti zaslona). To je lepo vidno na primerjavi digitalne slike na digitalnem zaslonu (projektor) in na analognem zaslonu (televizor s katodno cevjo - CRT). Za primerjavo je tudi originalna slika. Medtem ko je besedilo odjavne špice na originalni sliki in na digitalnem zaslonu čitljivo (na sliki digitalnega zaslona nekoliko slabše, ker je posnetek malenkost preosvetljen), je isto besedilo na analognem zaslonu tako rekoč nečitljivo. Mimogrede še opažanje o barvah; čeprav so napisi v originalu bele barve, si vsak zaslon (digitalni oziroma analogni) to belo barvo po svoje predstavlja (pa tudi fotoaparat se verjetno malo "zlaže").

Original odjavne špice

Odjavna špica na digitalnem zaslonu

Odjavna špica na analognem zaslonu

Digitalna slika prek analognega kabla

Če hočemo uživati v kakovosti digitalne slike, mora biti celotna produkcija slike digitalna, od studia prek prenosnih sistemov do sprejemnika in, ne nazadnje, televizorja (ali projektorja). Če je samo en člen v verigi analogen, to povzroči poslabšanje slike zaradi nepotrebne konverzije signala. Na priloženi sliki lahko primerjamo, kako na primer analogna povezava med sprejemnikom in televizorjem vpliva na sicer digitalno sliko. Medtem ko so na originalni sliki barve "na svojem mestu", so na digitalnem zaslonu, ki je povezan prek analognega kabla (se pravi, da imamo dvojno konverzijo slike, najprej iz digitalnega v analogno in potem nazaj v digitalno), barve zamaknjene (modra in rumena barva sta zunaj okvira).

Originalni logotip TV postaje.

Logotip tv postaje na zaslonu

Digitalno ali analogno?

Digitalna televizija lahko pomeni veliko izboljšanje kakovosti slike v primerjavi z analogno televizijo, pri čemer v obeh primerih govorimo o televiziji standardne ločljivosti (SDTV). Prva razlika je v ostrini; čeprav gre v obeh primerih pri vertikalni ločljivosti za enako število vrstic (576), ima digitalna slika v horizontalni smeri 720 pik, medtem ko ločljivost analogne slike v horizontalni smeri ustreza približno 350-400 pikam. Tu govorimo o najbolj kakovostni digitalni sliki, formata 720 x 576 pik, saj poznamo tudi "varčevalne" formate digitalne televizije, 640 x 576 pik, 544 x 576 pik, 528 x 576 pik in celo 352 x 576 pik. Druga razlika je v zvestobi reprodukcije barv; medtem ko se pri analogni televiziji informacija o barvi (chrominance) prenaša v istem (kompozitnem) signalu kot informacija o svetilnosti (luminance), pa se pri digitalni televiziji informacija o barvah prenaša ločeno. Pri tem pozna digitalna televizija različne standarde kodiranja barv, s katerimi se varčuje pri prenašanju informacije o barvi; najbolj običajno se uporablja standard 4:2:0 (npr. v MPEG-2), kjer imajo štiri sosedne pike isto barvno informacijo. Pri digitalni sliki moramo upoštevati tudi stopnjo stiskanja podatkov, ki lahko sliko precej poslabša (kot smo lahko videli v članku o digitalni televiziji v prejšnji številki naše revije). V teoriji je digitalna slika veliko boljša od analogne, v praksi pa to ne velja vedno.

Pretvorba v osnovi analogne slike v digitalno sliko kakovosti slike nikakor ne more izboljšati, lahko jo kvečjemu poslabša. Pretvorba slike v nasprotni smeri, iz digitalne v analogno, kakovost slike nujno poslabša. Dvojna pretvorba iz digitalne v analogno in nazaj v digitalno naredi še večjo "škodo". Televizija Slovenija, na primer, digitalno sliko, ki jo dobiva od evropskih televizij, najprej pretvori v analogno, potem pa jo pred pošiljanjem na satelit spet pretvori v digitalno. Zahtevnejši gledalci nad rezultatom ne morejo biti navdušeni.

Če želimo gledati kakovostno televizijsko sliko, mora biti celotna pot signala od kamer v studiu ali na terenu do (digitalnega!) zaslona digitalna. Vsaka vmesna konverzija signala iz digitalnega v analognega in nazaj nujno poslabša kakovost slike. Dokler ne bo produkcija televizijskega signala v slovenskih televizijskih studiih (in na terenu) v celoti digitalizirana, nam še tako dober digitalni televizor ne bo dal boljše slike, kot smo je bili vajeni na analognih televizorjih (CRT). Slika na ploskih zaslonih (plazma ali LCD) bo videti kvečjemu še slabša, ker bodo poudarjene nepravilnosti v analogni sliki, ki jih zaslon analognega televizorja lahko vsaj delno zabriše.

Sprejem televizije v Sloveniji in Avstriji

Način TV sprejema v Sloveniji in v Avstriji

Analogna televizija je še vedno pretežni način sprejemanja televizije v Sloveniji. Od dobrih 600 tisoč gledalcev, ki plačujejo obvezno televizijsko naročnino nacionalni Televiziji Slovenija (po podatkih APEKa je vseh gospodinjstev s televizijo okrog 636.000), je bilo 30. junija 2008 dobra polovica (308.000) uporabnikov kabelskih omrežij (CATV) in šestina (100.500) uporabnikov internetne televizije. Na kabelskih omrežjih je pretežni način sprejema analogni. Preostala tretjina spremlja televizijo prek sistema oddajnikov ali prek satelitskega sprejema; gospodinjstev s satelitskim sprejemnikom je dobrih 100 tisoč (šestina). Na podlagi teh podatkov lahko ocenimo, da kakšna tretjina gledalcev spremlja digitalno televizijo (internetno IPTV, satelitsko DVB-S oziroma MMDS, kabelsko DVB-C), drugi pa analogno. Več kot sto tisoč je gledalcev, ki spremljajo televizijo prek analognih zemeljskih oddajnikov in vsi ti bodo morali do konca leta 2010 nabaviti digitalne sprejemnike, če bodo želeli še naprej spremljati televizijo prek anten, saj bo takrat analogno oddajanje opuščeno in ga bo v celoti nadomestilo digitalno oddajanje (DVB-T). Če primerjamo Slovenijo z Avstrijo, je tam prevladujoči način sprejemanja televizije satelitski sprejem (54 %), sprejem prek interneta (IPTV), ki ima v Sloveniji že 17 % delež, pa je zanemarljiv, dober odstotek, tako da ga niti ni bilo v statističnih podatkih. Na drugi strani je Avstriji samo v pičlih dveh letih uspelo večji del antenskega sprejema digitalizirati (DVB-T).

Ali sploh potrebujemo HDTV?

Šele ko bo celotna produkcija digitalna (primer Info TV), pa se bo marsikdo lahko vprašal, ali sploh potrebujemo televizijo visoke ločljivosti (HDTV). Gledalec, navajen analogne televizije, ki prvič vidi kakovostno digitalno produkcijo nekaterih evropskih televizij na digitalnem zaslonu, po možnosti še s kakovostnim slikovnim procesorjem v sprejemniku, je prepričan, da gleda televizijo visoke ločljivosti. Verjetno sta se prav zato, kot smo že pisali, dve veliki nemški televiziji po preizkušanju televizije visoke ločljivosti odločili, da se bosta raje posvetili nadaljnjemu izboljševanju kakovosti televizije standardne ločljivosti.

Pri preizkusu smo uporabljali televizijo Sharp Aquos LC-32x20E, ki jo je posodilo podjetje Tehnounion, www.tehnounion.si.