Androidovi streli v prazno, 2. del
Android, vodilni mobilni operacijski sistem na svetu, se ponaša z bogato zgodovino inovacij in prilagodljivosti. Že od samega začetka je uporabnikom omogočal personalizacijo in ustvarjanje edinstvene izkušnje. Z leti je predstavil številne funkcije, da bi našel optimalno ravnovesje med uporabnostjo in inovativnostjo. A vse niso bile dolgoročno uspešne. Nekatere, sprva obetavne zmožnosti, so sčasoma izgubile pomen in nazadnje izginile.
Leta 2009 je Android 1.5 Cupcake uvedel zanimivo novost, imenovano Live Folders. Funkcija je obetala dinamičen prikaz podatkov na domačem zaslonu brez potrebe po odpiranju aplikacij. Google je funkcijo predstavil kot možnost za prikaz različnih virov podatkov, stikov, zaznamkov, predvajalnih seznamov, elektronske pošte ali novic neposredno v imeniku na domačem zaslonu. Živi imeniki so se samodejno posodabljali v realnem času. Čeprav se je zamisel zdela obetavna, je Cupcake istočasno predstavil tudi podporo za lebdeče pripomočke, ki so se izkazali za bolj prilagodljive in priljubljene med uporabniki. Live Folders so tiho izginili z izdajo Androida 3.0 Honeycomb leta 2011, medtem ko so lebdeči pripomočki še vedno med nami in njihova funkcionalnost se z vsako večjo izdajo Androida širi.
Hitrejši in varnejši načini odklepanja zaslona so zasenčili potrebo po lebdečih pripomočkih na zaklenjenem zaslonu telefona.
Širitev uveljavljenih lebdečih pripomočkov vseeno ni bila vedno uspešna. Primer obetavne funkcije, ki jo je napredek potisnil v pozabo, so lebdeči pripomočki za zaklenjeni zaslon. Ti so se pojavili kot elegantna rešitev za hiter dostop do informacij. Uporabnikom so omogočali pregled vremenske napovedi, koledarskih dogodkov in drugih pomembnih obvestil, ne da bi jim bilo treba odklepati telefon. Funkcija je bila zelo privlačna, a jo je sčasoma prehitela potreba po varnosti. Biometrično odklepanje, kot je prepoznavanje obraza in prstnih odtisov, je ponudilo varnejšo in enako hitro alternativo dostopu do informacij. Dodatno so se spremenili tudi vzorci uporabe telefonov. Uporabniki so se navadili na odklepanje telefonov za dostop do aplikacij in informacij, s čimer je vrednost lebdečih pripomočkov na zaklenjenem zaslonu upadla.
Google je opustil podporo zrcaljenju zaslona Miracast na rovaš protokola Google Cast, uporabljenega v priljubljenih napravah Chromecast.
Miracast, tehnologija za brezžično zrcaljenje zaslona, je doživela podobno usodo kot lebdeči pripomočki na zaklenjenem zaslonu. Obljubljala je preprosto in brezhibno povezavo med napravami za deljenje vsebin na večjih zaslonih. Tehnologija je v začetku navduševala z možnostjo preprostega prenosa slike in zvoka, a je trpela zaradi težav z združljivostjo med različnimi napravami in nestabilne povezave. Pojavila se je konkurenca v podobi Chromecasta, ki je ponudil boljšo uporabniško izkušnjo, širšo združljivost in stabilnejše delovanje. Tehnologiji Miracast je zato pripadla vloga v ozadju.
Danes se uporabniški vmesniki za telefone odlično prilagodijo tudi večjim zaslonom, zato potrebe po posebnem vmesniku, ki ga je Google predstavil z Androidom Honeycomb, ni več.
Leta 2011 je Google z izdajo Androida 3.0 Honeycomb predstavil popolnoma novo vizijo uporabniškega vmesnika za tablice. Sistem je bil zasnovan za dvoroko uporabo, z elementi, kot so navigacijski gumbi, obvestila in predal za aplikacije, strateško razporejenimi v kotih zaslona. Za velike zaslone je to obetalo revolucijo v ergonomiji! Žal je ta trajala le kratek čas. Leta 2012 je Android 4.2 prinesel bolj tradicionalen, na telefone osredotočen vmesnik tudi na tablice, s čimer je Honeycombov pristop hitro postal zgodovina. Honeycomb je bil drzen, a kratkotrajen eksperiment, ki je bil zasnovan posebej za tablice. Čeprav danes živi le še v spominih in starih napravah, je bil pomemben korak v razvoju Androidovega oblikovanja za večje zaslone.
Honeycomb je vseboval tudi aplikacijo Movie Studio, ki je obljubljala, da bo urejanje videoposnetkov postalo ključni del sistema. Ta je ponujala preprost in privzet način za urejanje in ustvarjanje videoposnetkov na napravi. Obetala je veliko in veljala za velik korak naprej. Kljub dobremu začetku pa Google aplikacije skorajda ni posodabljal in izboljševal. Po nekaj občasnih vključitvah v naprave, vključno z Nexusom 4 leta 2012, je aplikacija preprosto izginila brez kakršnekoli razlage ali nadomestila. Uporabniki so se zato odločili za druge aplikacije, Android pa je ostal brez močnega hišnega orodja za domače urejanje videoposnetkov.
Tehnologija NFC je z zmožnostjo Android Beam ponujala skoraj magično deljenje vsebin med parom fizično zbližanih telefonov.
Še vedno smo v letu 2011, ko je Android Beam ob svojem prvencu navdušil z uporabo tehnologije NFC (Near Field Communication). Funkcija je omogočala, da sta uporabnika dva telefona preprosto trknila skupaj in tako delila informacije na skoraj čaroben način. Kljub obetavni tehnologiji in dobremu marketinškemu zagonu Android Beam nikoli ni postal priljubljen. Funkcija je pogosto delovala nepredvidljivo, medtem ko so se pojavili enostavnejši in zanesljivejši načini za deljenje datotek, kot sta bluetooth in kasneje Wi-Fi Direct. Do leta 2019, ko je Android 10 funkcijo brez večjega pompa ukinil, Beam skoraj ni imel več uporabnikov, tako da večina niti ni opazila njegovega izginotja. Android Beam je bil zanimiv eksperiment, ki pa zaradi tehničnih omejitev in konkurence nikoli ni dosegel širše priljubljenosti. Njegov duh zdaj živi v sodobnejših funkcijah, ki bolje izkoriščajo tehnologijo za hitro in preprosto deljenje datotek.
Konec istega leta je Android 4.0 Ice Cream Sandwich prenovil in preimenoval aplikacijo za stike v People. Cilj je bil, da bi postala središče za vse uporabnikove družbene komunikacije in več kot le preprost imenik. Aplikacija People je želela združiti družbena omrežja stikov v združene profile, kjer bi na enem mestu lahko spremljali objave s Twitterja, Facebooka, Googlovega Plusa in drugih družabnih omrežij. Kljub inovativni ideji se je aplikacija srečala z zmedenimi uporabniki, ki kar naenkrat niso vedeli, kje so njihovi klasični stiki. Google je z naslednjimi različicami operacijskega sistema Android aplikacijo potihoma preimenoval nazaj v Contacts, koncept enotnega središča pa je sčasoma zbledel.
Zaslonski ohranjevalnik Daydream, ki se je prikazoval med polnjenjem telefona, je omogočal prikazovanje slik, novic in drugih uporabnih podatkov.
Android 4.2 je leta 2012 predstavil funkcijo Daydream, ki je uporabnikom omogočala, da so na svojih telefonih nastavili prilagodljiv zaslonski ohranjevalnik, ki se je prikazoval med polnjenjem ali v priklopni postaji. Daydream je sprva obljubljal personalizacijo in funkcionalnost, saj je omogočal prikazovanje slik, novic ali drugih podatkov, ko telefon ni bil v aktivni uporabi. A sčasoma je zanimanje za funkcijo upadlo, saj so jo mnogi preprosto pozabili uporabljati. Ko je Google leta 2016 predstavil istoimensko VR-platformo Daydream, skoraj nihče ni opazil, da je ime delila s staro funkcijo zaslonskega ohranjevalnika. Daydream se je preimenoval v Screen saver, ki še vedno obstaja v nastavitvah Androida, čeprav ga redko kdo uporablja.
Nadaljujemo z Google Now, enim tistih projektov, ki so bili zares edinstveni. Povezal je Googlove bogate podatke o našem življenju in svetu ter jih na uporaben način predstavil uporabnikom. Z dodatkom Google Now On Tap je obljubljal še več – revolucionarno interakcijo z Androidom. Google Now je bil zasnovan kot osebni pomočnik, ki bi nam na osnovi naših navad, lokacije in interesov proaktivno ponujal ključne informacije, od prometnih posodobitev do pomembnih opomnikov. Ko je bila funkcija na vrhuncu, se je zdelo, da bi lahko postala nepogrešljiva, a je nato Google nenadoma in nepojasnjeno opustil izvirno zasnovo ter Google Now degradiral v novičarski tok, ki je izgubil svoj prvotni namen in dušo. Leta 2015 je večina razvojne ekipe Google Now zapustila podjetje, saj je bila razočarana, da je projekt, ki je bil prvotno osredotočen na Android, postal le del iskalnika in ni bil več prioriteta.
Iskanje, združeno s funkcionalnostjo aplikacij Slices, je zahtevalo prevelik davek v podobi opravljenega dela razvijalcev, da bi Googlu upravičilo nadaljnji razvoj.
Ko je leta 2018 izšel Android 9.0 Pie, je Google predstavil funkcijo, imenovano Slices. Obljubljala je revolucionarno spremembo v načinu iskanja informacij in interakcije z aplikacijami. Zmožnost Slices je bila zasnovana tako, da bi v Androidov iskalnik vključila dele aplikacij. Ob iskanju besede Uber bi, denimo, lahko takoj videli čas čakanja na naročeni prevoz in celo naročili vožnjo neposredno iz iskalnika, brez odpiranja aplikacije. Podobno bi lahko poiskali videoposnetek na spletišču Youtubu in ga predvajali neposredno iz rezultatov. Ideja je bila ustvariti enotno in preprosto vmesno izkušnjo, ki bi z enim korakom olajšala dostop do podatkov in ukazov aplikacij. Kljub velikemu potencialu pa funkcija nikoli ni presegla začetne zamisli. Vodilni pri razvoju Androida so priznali, da še niso našli pravega načina za uravnoteženje med vložkom razvijalcev in funkcionalnostjo za uporabnike. Zmožnost Slices tehnično še vedno obstaja, vendar je večina uporabnikov verjetno nikoli ni opazila. Za zdaj ostaja med opuščenimi Android zasnovami, ki imajo potencial, da jih nekoč ponovno obudijo in postanejo koristna inovacija.
Pred bliskavico smo si s telefonom v temi pomagali z belo osvetljenim zaslonom.
Android po svoje razvijajo tudi proizvajalci naprav, ki tako kot Google delajo napake. Med njimi velja omeniti nadzor s členki prstov na telefonu Huawei P8, ki je razlikoval med dotikom različnih delov prsta, a bil tako neroden, da ga nihče ni zares uporabljal. Potem so tu še svetilka v podobi belega zaslona, ki jo je sčasoma nadomestila bliskavica, tridimenzionalni prikaz brez očal na zaslonu telefona LG Optimus 3D, Samsungovo premikanje vsebine na zaslonu ob pomoči oči SmartScroll in podobni programski izumi, ki preprosto niso imeli dovolj podpore pri prepotrebnih aplikacijah, da bi se zasidrali v srca uporabnikov. Android je vedno bil in bo peskovnik za preizkušanje novih zamisli in gonilo napredka, ki nas je pripeljalo do zmogljivih mobilnih naprav, kot jih poznamo danes. In brez napak, na katerih so se učili tako razvijalci kot uporabniki, Googlovemu operacijskemu sistemu in mobilni industriji v celoti zagotovo ne bi uspelo.