Androidovi streli v prazno

Nekateri telefonski poskusi iz sveta Androida so bili tako dobri, da so jih tekmeci kmalu vzeli za svoje, spet drugi so ustrelili mimo in se jim smejimo še danes. A vendar so te napake prav tako pomembne, saj včasih vodijo do nečesa veliko boljšega. Oglejmo si nekaj najboljših Androidovih strelov v prazno.

Modularni telefoni nikoli niso doživeli večjega uspeha.

Modularni telefoni so od nekdaj želja proizvajalcev, zato smo jih v preteklosti videli že precej, a nihče se ni zadeve lotil slabše kot LG s telefonom G5. Ta je bil deležen dodatkov z imenom Friends, ki so bili v nasprotju z Motorolinimi Mods bili združljivi zgolj s tem modelom telefona. To pomeni, da so uporabniki, ki so investirali v drage dodatke, ostali brez možnosti nadgradnje v prihodnosti, saj LG naslednje leto ni ohranil enake zasnove telefona. Zamisel z dodatki Friends sama po sebi ni bila slaba. Možnost zamenjave delov telefona za boljšo kamero, nadgradnjo DAC in ojačevalnika ali priklop VR-slušalk se je zdela obetavna, vendar pa je omejena združljivost samo z modelom telefona LG G5 dodatke Friends naredila nepraktične in kratkotrajne. V primerjavi z Moto Mods, ki so ponujali zunanji zvočnik JBL, projektor in celo zunanjo anteno 5G, so LG G5 Friends hitro postali zastareli in neuporabni. V zgodovino so se zapisali kot velik spodrsljaj za LG in pomemben dejavnik pri neuspehu modularnih telefonov na trgu.

Pri avtentikaciji uporabnika je poleg zanesljivosti pomembna priročnost sistema. Hand ID je zagotovo ni imel.

Tehnologija se nenehno razvija in razvijalci so nenehno na preži, da nam postrežejo z novimi načini uporabe ter nas nagovorijo k nakupu njihove naprave. Tako je bržčas razmišljal tudi LG, ko je splavil Hand ID, funkcijo mapiranja dlani na osnovi infrardeče svetlobe, ki je bila predstavljena na telefonu G8 ThinQ. Ta je uporabljal tipalo gibanja nad zaslonom in infrardečo kamero za ustvarjanje zemljevida edinstvenih žil v uporabnikovi dlani, ki je deloval kot ogromen prstni odtis za odklepanje telefona in sprožanje gest. Žal se Air Motion in Hand ID nista uveljavila tako, kot je bilo predvideno. Mahanje nekaj centimetrov stran od telefona je bilo videti kot izvajanje čarovniških trikov in veliko lažje je bilo uporabiti prste tako za odklep kot upravljanje telefona. Med uporabnimi gestami je bil trisekundni časovnik kamere z dvignjeno roko, vendar ta ni zahtevala naprednega senzorja ToF ali infrardeče kamere, zato je LG-jeva tehnološka inovacija neslavno propadla.

Holografski Red Hydrogen One spada med eksperimente z zasloni, ki se niso obnesli.

Proizvajalci Android telefonov radi eksperimentirajo z zasloni, kar včasih prinese izjemne inovacije, drugič pa bizarne rezultate. Zložljivi telefoni so odličen primer uspeha, medtem ko je holografski zaslon v telefonu Red Hydrogen One velika polomija. Čeprav je zamisel podjetja, znanega po vrhunskih kamerah, da bi v telefon vgradilo funkcijo, ki bi poudarila njihove zmogljivosti, razumljiva, je bila izvedba slaba. Ekipa pri Redu je sodelovala s podjetjem Leia, ki je za LCD-zaslon v Hydrogenu One namestilo dodatno ploščo. Ta je svetlobo iz vsake slikovne točke usmerila tako, da je ustvarila iluzijo globine na ravnem zaslonu. Uporabili so štiri slike namesto standardnih dveh, da bi dosegli več gibanja kot pri tradicionalni 3D-sliki. Žal pa se je zaslon Red Hydrogen One izkazal za enega najbolj neuporabnih na Android telefonu, saj preprosto ni deloval tako pogosto, kot bi moral. Osnovne funkcije, kot so domači zaslon, spletni brskalnik in večina aplikacij, so bile prikazane v standardnem načinu 2D, način 3D pa se je aktiviral le za nekaj podprtih aplikacij. Poleg tega je Redov štirismerni učinek ob lansiranju povzročil vrtoglavico pri mnogih uporabnikih, saj je slika postala preveč zamegljena in so se oči morale preveč naprezati, da bi se lahko osredotočile nanjo.

Yotaphone je bil pred svojim časom. Če bi ga danes izdelal kateri izmed vidnejših proizvajalcev telefonov, uspeh zagotovo ne bi izostal.

Naslednji strel v prazno in eksperimentiranje z zasloni predstavlja ruski telefon Yotaphone, ki se je ponašal s 5-palčnim zaslonom AMOLED na sprednji strani naprave in 4,7-palčnim zaslonom iz elektronskega papirja na hrbtni. Čeprav je bila programska oprema nekoliko neobdelana, je bila celota zanimiva. Zaslon z majhno porabo energije na zadnji strani je ponujal možnost izjemno dolge življenjske dobe baterije in udobno bralno izkušnjo. Telefon je bil na voljo v več kot 20 državah, vendar je žal naletel na težave v Severni Ameriki, kjer so podpornikom preklicane kampanje množičnega financiranja ponudili mednarodni model ali povračilo denarja.

Sony je želel osvojiti trg pametnih telefonov s tistim, kar najbolj obvlada. Z igrami!

Sony nikoli ni imel preveč uspeha v svetu pametnih telefonov, zato so Japonci z napravo Xperia Play želeli telefon združiti s področjem, ki jim gre najbolje od rok. Tako imenovani PlayStation Phone je vzbujal upanje, da bo pretresel svet mobilnih iger, vendar v resnici ni dosegel zastavljenih ciljev. Drsno oblikovanje, ki je razkrilo igralne gumbe, ni bilo nič novega, saj so to različni telefoni z operacijskim sistemom Android počeli že od samega začetka, da bi razkrili QWERTY tipkovnice. V nasprotju z njimi je imel Xperia Play ob zasuku v ležeči način in odprtju zaslona precej manj gumbov. Igralce so pričakali znani gumbi trikotnik, krog, x in kvadrat na desni ter D-ploščica na levi, ki so bili umeščeni poleg tipk za izbiro in zagon ter gumboma L in R na ramenih. Šlo je namreč za prenosni krmilnik Dualshock z zaslonom, katerega cilj je bil ponuditi mobilne igre ceneje kot namenska ročna konzola Sony PSP. Kot mnogi drugi telefoni japonskega velikana tudi Xperia Play ni doživela večjega uspeha. Glavni razlogi, da je telefon hitro utonil v pozabo, so bili šibka knjižnica iger, neudoben oprijem, težka zasnova in visoka cena.

Projektor v telefonu Samsung Galaxy Beam bi poslovnežem prišel prav, če naprave ne bi poganjala strojna oprema, ki bi se je še običajen uporabnik najraje izognil v širokem loku.

Brez napak ni napredka, kar je spoznal tudi Samsung, ko je splavil Samsung Galaxy Beam. V svetu mobilnih telefonov smo do takrat videli že marsikaj nenavadnega, a telefon z vgrajenim projektorjem je zagotovo eden tistih, ki si ga bomo zapomnili. Za prikaz slike do velikosti 50 palcev z ločljivostjo 640 x 360 prek projektorja, vgrajenega v zgornji rob telefona, sta bili potrebni ravna površina in popolna tema. Težavo so mu delale povprečne strojne specifikacije, ki so ponujale premalo za poslovno rabo, za katero je bil telefon oglaševan. Čeprav je dostojno deloval kot orodje za enostavno prikazovanje predstavitev, večjega uspeha v poslovnem svetu ni doživel.

Neptun Pine je tipičen primer dobre zamisli z grozljivo izvedbo.

Ste si v preteklosti kdaj predstavljali telefon na zapestju? Neptune Pine je to idejo uresničil že pred leti. Ta nenavadna naprava je preskočila obliko klasičnega telefona in se namesto tega predstavila kot pametna ura z vgrajenim Android sistemom. Sliši se fino, pred desetimi leti pa se je še bolje. Žal je bil Neptun Pine vse prej kot pametni modni dodatek za zapestje, saj ni bil posebej majhen. No, razen 2,5-palčnega zaslona, ki je precej oteževal uporabo operacijskega sistema Android. Kljub temu pa je bil Pine zaradi svojega edinstvenega oblikovanja predstavljen v osmem filmu Hitri in drzni, TV-seriji Extant in provokativnem glasbenem videu za pesem Smartphones. Telefon je bil zvezda, ki pa je hitro ugasnila. Čeprav ni bil idealen, je predstavljal zanimiv koncept in pomemben korak v razvoju pametnih ur. Ob njem smo se prvič srečali s telefonom, ki ga lahko nosimo na zapestju, kar je danes že povsem običajna stvar.

Svetlih trenutkov pri uporabi vrtljive zasnove telefona LG Wing je bilo premalo, da bi doživel vidnejši uspeh.

Začeli smo z LG, zato še končajmo z njim. LG se je pred štirimi leti odločil obuditi vrtljivo zasnovo pametnega telefona. Z LG Wing so to storili s kvadratnim zaslonom, do katerega je bilo mogoče dostopati le, ko je bil primarni zaslon obrnjen vstran. Svetle trenutke pri uporabi je predstavljal nadzorni vmesnik aplikacije Youtube, ki je bil v ločenem načinu predvajanja zares priročen, toda nenavadna zasnova je pomenila tudi, da je Wing potreboval skrito kamero za selfije, ki se je pojavila, ko jo je uporabnik potreboval, kar je dodalo še en premični del telefonu, ki je bil že tako preveč osredotočen na premičnost. Razočarala je tudi strojna opremljenost telefona, ki ga je poganjal Snapdragon 765G, procesor, takrat namenjen povprečnim uporabnikom, ki zagotovo niso bili ciljna publika tisoč ameriških dolarjev vredne naprave. Baterija z močjo 4000 mAh in s 25-vatnim žičnim polnjenjem ni sledila potrebam dveh potratnih zaslonov. Skupaj s šibkimi kamerami je ravno strojna opremljenost pripomogla k prodajni polomiji sicer dragega telefona.