Anomalija brez konkurence
Na lanskem preizkusu poceni pametnih telefonov smo preizkušali le tiste z Googlovim operacijskim sistemom. Tokrat se je androidni falangi pridružil še par Nokiinih Lumij, Applovih naprav pa, pričakovano, ni na spregled.
Umestitev dveh telefonov z operacijskim sistemom Windows Phone na letošnji preizkus je predvsem posledica zorenja mobilnih operacijskih sistemov. Microsoftova stvaritev je v zadnjem letu tako napredovala, da ji je vedno teže očitati popolno nepomembnost. Še vedno gre za operacijski sistem, ki za Androidom in iOSom, glavnima zvezdama mobilne industrije, krepko zaostaja. Kljub temu je treba priznati, da vsaj v najnižjem segmentu trga Windows Phone povsem zadostuje, saj na tej ravni ni treba početi toliko, kot so zmožni iPhoni in dražje Galaksije.
Pri nizkocenovnih telefonih gre za tiste naprave, ki so bile do zdaj vedno uporabljane predvsem kot telefon in šele nato kot žepni računalnik. S temi izdelki smo resda lahko pošiljali spletno pošto in nameščali aplikacije, a je redko delovala tako kot na dražjih telefonih. Letos smo priča prelomnici, ki je tudi na to raven prinesla prave pametne telefone. Predvsem androidni konkurenti so letos večinoma polnopravni pametni telefoni, ki povprečnemu uporabniku ponudijo skoraj enako izkušnjo kot najdražji modeli. Poglavitni razlog za ta premik je strojna oprema, saj Android, če ga uporabljamo v »pametne« namene, potrebuje vsaj gigabajt pomnilnika. Ta meja je bila lani dosežena le pri nekaterih modelih, ki jih je nato izdal prepočasen procesor. Enojedrni gigaherčniki so bili povsod in v kombinaciji s pol gigabajta pomnilnika smo bili deležni bolj telefonov z elektronsko pošto in brskalnikom kot pa pravih pametnih telefonov.
Uporabniški vmesnik Motorolinega telefona Moto G je skoraj popolnoma neonesnaženi Googlov Android. Kar je dobro.
Telefoni z Windows Phone so »drugačni«, popolnoma drugačni. Vendar to ni nujno slabo, saj se jim hitro privadimo.
Letos je stvarnost povsem drugačna, saj skorajda vsi konkurenti operirajo z večjedrnimi procesorji, 1 GB pomnilnika pa je standardna oprema. Na taki strojni opremi laže zadiha tudi Android in letošnje preizkušanje je bilo večji užitek kot lansko iskanje najmanjšega zla. Po tem je Windows Phone celo v prednosti, saj enako ali bolje deluje na napravah s pol gigabajta pomnilnika in Lumii sta lep zgled te resnice. Primerjava Lumie 520 in HTC Desire 300, ki oba operirata z enako hitrim procesorjem in količino pomnilnika, je kot noč in dan. Windows Phone je tudi z naborom aplikacij pokril tiste glavne (Facebook, Twitter, Instagram, Whatsapp), ki znajo zadovoljiti večino povprečnih uporabnikov. Da gre za prelomno leto in ne za popoln premik naprej, sicer dokazuje nekaj androidnih primerkov, ki ne sodijo več na tržne police. Te telefone je v tabeli najlaže prepoznati po tem, da se količina pomnilnika meri v megabajtih in procesor pozna le eno jedro.
Kitajci
Del trga, ki je s telefoni Gigabyte, Prestigio in Tušmobil zastopan tudi na tem preizkusu, zna v prihodnje še bolj zacveteti. Ta del izdelovalcev sestavljajo brezimne kitajske tovarne, ki sestavljajo anonimne naprave in jih vodi predvsem proces vgrajevanja najcenejših strojnih delov. V preteklosti se ta taktika ni obnesla, ker so bili poceni deli še tako zanič, da se z njimi ni dalo pomagati. A tako kot v vsaki drugi kategoriji zabavne elektronike zorenje za sabo povleče vedno nižje cene komponent, te pa na neki točki tudi manj uveljavljenim izdelovalcem omogočajo izdelavo solidnih naprav. V ekosistemu Googlovega operacijskega sistema je to še laže, saj Google te izdelovalce založi s svojimi storitvami, kot so Gmail, Zemljevidi, Google Now ... Anonimni izdelovalci morajo tako le najti ustrezno kombinacijo komponent, ki bodo čim bolj verodostojno gnale Android. Videti je, da trenutno najbolj pomaga poplava poceni osnovnih vezij/procesorjev podjetja MediaTek.
Na kitajskih spletnih straneh lahko kupimo množico dovolj poceni pametnih telefonov. Ali bodo tudi v roki videti tako kot na sliki, pa je precej veliko vprašanje.
Letos so tako spletne trgovine polne primerkov, ki bi znali marsikomu povsem zadoščati. Lep zgled je Tušmobilov telefon Vega, ki sicer ne sodi v sam vrh te ponudbe, a je dovolj dober, da ga ne gre odpisati že kar takoj. Takih telefonov je po spletu mogoče najti veliko, a jih je negotovo kupovati, saj telefoni, ki na papirju delujejo dobro, v stvarnosti obljub ne izpolnijo vedno. Pri Kitajcih so to ponavadi materiali, uporabljeni pri izdelavi, saj je plastika, ki jo uporablja HTC, vedno boljša in bolj trdoživa od »kitajcev«. Pri teh telefonih se hitro pokvarijo mehanski gumbi ali pa zaslon začne krvaveti vse več beline ob robovih. Seveda se to ne zgodi pri vseh, a nadzor kakovosti je pri Samsungu, Motoroli, LGju, Sonyju in HTCju pač boljši.
Lep zgled, kako se je mogoče pri teh telefonih opeči, je Gigabytov Alto, ki po specifikacijah v tabeli ne zaostaja prav veliko za Tušmobilovo Vego. Tako bi pričakovali, da bo šlo za slabši telefon, a še vedno za nekaj, kar velja kupiti. Ko oba dobimo v roke, se Vega izkaže za varen nakup, Alta pa ne bi privoščili nikomur. Razlike na papirju so v spletnih trgovinah še manjše, tako da je previdnost priporočena.
Omeniti velja še vse telefone, ki se hvalijo z večjedrnimi procesorji, saj kitajski izdelovalci to hitro radi izpostavijo. Seveda je tu pomembno, za kakšna procesorska jedra pravzaprav gre (Cortex-A9, Cortex-A7, Cortex A-15, Krait …). Če se ta npr. imenujejo Snapdragon (Krait), lahko pričakujemo hitre rezultate. Seveda so takšna jedra bolj v domeni uveljavljenih izdelovalcev, anonimneži pa rajši uporabijo cenejša in tako počasnejša jedra, ki za kakšno generacijo ali dve zaostajajo za tistimi v telefonih Sony, HTC, Samsung in LG.
Android 4.x in preobleke
Boljših androidnih telefonov ne bomo pripisali le izboljšani strojni opremi, temveč je treba omeniti Googlov trud, da na to raven pripelje tudi Android 4.x. Lani telefoni, ki jih je gnal Android 2.3, niso bili taka redkost in takih z Androidom 4.1 je bila le peščica. Prav različica 4.1 in »projekt maslo« sta tista dejavnika, ki sta veliko pripomogla k bolj tekoči izkušnji na šibkejši strojni opremi. Gladkost delovanja je z vsako naslednjo različico le še napredovala in ko se je ta Android znašel na spodobni strojni opremi, dober rezultat ni izostal.
Tudi stanje s preoblekami izdelovalcev se je izboljšalo in kostumi, v katere oblačijo Android (Touchwiz, Sense …), tega operacijskega sistema ne dušijo več tako močno. To področje sicer kliče po večjem trudu izdelovalcev, a se ti znajo poleniti, saj večina telefonov zavoljo surove strojne moči laže sem ter tja premetava preobleke. Na telefonu Desire 500 je preobleka Sense 5.0 in tekoče prehajanje med zasloni in menuji je čudež glede na stanje, ki je ob šibkejših telefonih in Sense 4.0 prevladovalo lani. Čas, ko bodo preobleke nehale dušiti Android, še ni nastopil, a je bil letos v to smer narejen velikanski korak in kupci lahko to le pozdravimo.
Fotoaparati
Leče in tipala na zadnjih stranicah telefonov so še eno področje, kjer se je zgodil pomemben korak naprej. Letos imajo, razen enega Samsunga, vsi telefoni fotoaparat s tipalom, ki ima 5 megapik ali več. Glede na lansko leto je to impresiven podatek, saj je bilo takrat kar nekaj telefonov, ki so imeli tipala s 3 megapikami. Slike, narejene s temi fotoaparati, so bile bolj na ravni
»neumnih« telefonov z začetka tisočletja in so bile zrnate tudi ob ugodnih svetlobnih razmerah. Pet megapik je tako kot gigabajt pomnilnika okvirna meja, ki svoje področje naredi bolj smiselno. Seveda takšno tipalo še ne zagotavlja popolnih slik in tudi med tipali, ki imajo enako število megapik, so velike razlike. Kljub temu lahko rečemo, da je mogoče s skoraj vsemi telefoni na preizkusu v dovolj svetlih razmerah narediti sliko, ki bi jo hoteli shraniti. Največje razlike v kakovosti slik so med bolj uveljavljenimi in manj znanimi izdelovalci, saj imajo prvi na tem področju več izkušenj. Med njimi vodi Sony.
Pričakovanja morajo biti primerno naravnana, saj slik, kot jih dela iPhone, ne bo mogoče narediti, a prvič lahko rečemo, da so fotoaparati cenejših telefonov dobri, saj so bili do zdaj le slabi in manj slabi.
Skromne shrambe
Glede na napredek pri pomnilniku smo upali, da bo do enakega skoka prišlo tudi pri vgrajeni shrambi (»disku«), a izdelovalci stroške prostora raje prelagajo na kupce. Tako imajo vsi telefoni na preizkusu reže za kartice mikro SD, s katerimi si lahko sami povečamo prostorsko zmogljivost telefona. Ta rešitev seveda ni optimalna, saj naletimo na težave pri nameščanju aplikacij, predvsem pa je nadležno slike ali video posnetke hraniti na dveh različnih koncih. Do prostorske stiske zdaj prihaja pogosteje, saj so mobilne aplikacije napredovale tudi po »teži« in so več stomegabajtne igre nekaj povsem vsakdanjega. Izgovorov, da izdelovalci v te telefone še vedno vgrajujejo le 4 GB ali 8 GB shrambe, je resnično malo. Predvsem je ta poteza nerazumljiva ob radodarnosti s pomnilnikom in nizkimi cenami kartic mikro SD. Z nekaj več pomnilnika se cena telefonov ne bi pretirano zvišala.
Anomalija
Rezultate letošnjega preizkusa je »skazil« telefon, ki je bil narejen po nekih drugih pravilih in take naprave še nekaj časa ne bomo videli. Za kateri telefon gre, si preberite pri opisih in v razlagi zlatega Monitorja. Sicer je nizkocenovna kategorija lepo napredovala in že letos lahko rečemo, da je velika večina prodajanih telefonov res »pametna«. Prav zato smo v Monitorju začeli uporabljati le še izraz »telefon«, kajti to, da je pameten, je postalo samoumevno.
Pogled v laboratorij
Vsakega od telefonov smo najprej nastavili z našim Google ali Microsoft računom in v vse Androide takoj namestili testna programa Geekbench 3 in Quadrant. Rezultate obeh aplikacij si lahko ogledate v grafikonih, kjer smo rezultate primerjali še z najboljšimi pametnimi telefoni, ki so trenutno na voljo. Tako so za primerjavo v grafikonih tudi rezultati za iPhone 5s, Nexus 5 in Galaxy S4. Oba programa žal nista na voljo za vse platforme in ju zato ni bilo mogoče namestiti v Nokiine telefone. Prav tako Quadrant ne pozna iOSa in smo lahko na iPhonu pognali le Geekbench. Seveda je treba reči, da ti programi prikažejo le del slike in nikakor niso edina orientacijska točka pri ocenjevanju uporabnosti telefonov.
Vse telefone smo uporabljali kot glavni telefon, saj le pri takšni rabi lahko vidimo zametke tega, kako se bo naprava obnesla na dolgi rok. Za primerjavo povejmo, da je sicer primarni telefon avtorja Nexus 5, ki ga žene popolnoma neobremenjen Android. Tako se je dalo hitro videti, kje vse konkurentom zmanjkuje moči in katere preobleke operacijskega sistema zahtevajo preveč. Pod uporabo pač šteje vse, kar lahko s temi žepnimi računalniki počnemo. Uporabljali smo jih za pisanje spletne pošte, pri čemer lahko rečemo, da nas ni prepričala nobena privzeta androidna tipkovnica in smo v vse telefone namestili tipkovnico Swiftkey.
O trajanju akumulatorja namenoma nismo pisali veliko, saj ni bilo telefona, ki bi se izpraznil pred iztekom dneva. Seveda so se vsi ob koncu dneva tudi izpraznili. Izjema so bili HTCji in Sonyji, ki s programskimi pripomočki za varčevanje z akumulatorjem rok trajanja podaljšajo. Prav tako sta obe Lumii zdržali več kot en dan zmerne rabe.
Sicer smo se prvič na preizkusu lahko osredotočili le na golo uporabnost, saj razen Galaxy Trenda in HTC Desire 200 ni bilo telefona s staro tehnologijo, ki bi operacijski sistem morila do neuporabnosti.
V lanskoletni konkurenci so bili zbrani le androidni telefoni, saj Microsoft ni ponujal prav veliko. Stanje se je zdaj spremenilo, za to sta odgovorni obe Lumii, ki smo ju preizkusili tokrat. Gre za prva poceni telefona Windows Phone, ki ju ni pametno prezreti. Seveda v tabeli ne boste našli naprav iOS, ker se Apple trdno drži višjecenovnih naprav in glede na pretekle izkušnje na nižje segmente trga nima namena vstopiti.
Gigabyte Gsmart Roma R2
Cena: Brez vezave: 150 EUR.
✓ Oblikovanje, zaslon.
✗ Zatikanje.
Gigabyte je ime, ki bi ga večina prej povezala z izdelavo matičnih plošč, a izdelovalci na vzhodu sledijo načelu: če že imaš tovarno, je v njej mogoče izdelati marsikaj. Gigabyte je tako svojo blagovno znamko prilepil na telefone in tokrat sta nam prišla v roke dva iz serije Gsmart. Prvi je Roma R2 in je tisti iz dvojca, ki nas je bolj navdušil. Gre za manjši telefon, saj zaslon po diagonali meri štiri palce in je odet v všečno ohišje. Žal je izbor plastike zelo »kitajski« in ko smo sneli zadnjo stranico, je vse skupaj preveč pokalo. Telefon lepo sede v roko in na prednji strani so trije gumbi na dotik, ki žal niso preslikava androidnih. Zakaj se ti izdelovalci odločajo za postavitev, pri kateri je gumb za nazaj na desni in je levo od gumba domov tisti, ki prikliče menu, ne bomo nikoli razumeli. Še večja skrivnost je, zakaj je gumb, ki prikliče menu, videti kot gumb za pregled odprtih programov.
Zanimivi so tudi fizični gumbi za glasnost in prižig, ki so v resnici le trije, fizično pa smo priča štirim. Gumba za glasnost sta pričakovano dva, tisti za vklop in izklop je podvojen. Zakaj so v Gigabytu to naredili, ostaja skrivnost, ki je najbrž nekako povezana z varčevanjem.
Strojno je Roma soliden izdelek, ki ima 1,3 GHz dvojedrni procesor, gigabajt pomnilnika in presenetljivo dober zaslon. Mogoče je uporabljati dve kartici SIM hkrati. Za 150 evrov to ni pretirano drag telefon.
Zaplete se pri Androidu, ki je sicer v različici 4.2.2, a nam daje nenehno vedeti, da bi lahko deloval bolj tekoče. Sicer so na tokratnem preizkusu še slabši telefoni, a Roma kljub temu ne upraviči obstoja, ker deluje preveč površno. Zatikanje je toliko bolj očitno, ker gre za nepreoblečen Android.
Gigabyte Gsmart Alto A1
Cena: Brez vezave: 170 EUR.
✓ Velikost.
✗ Zaslon.
Alto je telefon, ki najlepše razkrije taktiko Kitajcev, da navzven pričarajo telefon, ki ga notranje komponente izdajo na vsakem koraku. Začne se z zaslonom, ki s petimi palci po diagonali na prvi pogled obljublja veliko. Žal se ob prvem vklopu izkaže, da gre za najslabšo komponento na preizkusu. Vidni koti so porazni in plastična plast, ki zaslon prekriva, je tako odsevna, da je treba iskati optimalen kot za pogled na zaslon tudi v zaprtih prostorih. Gumbi so glede na model Roma postavljeni povsem drugače, kar je še ena vrlina izdelovalcev, ki le kupujejo posamične dele in kot legokocke sestavljajo najcenejše kombinacije.
Vse skupaj poganja Android 4.2.2, ki pa je tako kot pri modelu Roma nagnjen k zatikanju in bi izkušnjo ob rabi težko opisali kot tekočo.
Še en skupni imenovalec, ki krasi vse manj uveljavljene izdelovalce, so slabi motorji, ki skrbijo za vibracije. Te so slišati vse preveč moteče in znajo biti tudi premočne, zato jih je, kadar je le mogoče, zelo priporočljivo izklopiti.
Strojno je sicer Alto solidna naprava, ki računa z 1,3-gigaherčnim dvojedrnim procesorjem, kar je enako kot pri Romi. Prav tako je na voljo gigabajt pomnilnika, kar je letos pri manj uveljavljenih izdelovalcih stalnica in nekaj, kar velja pohvaliti.
Drugače je Alto A1 podpovprečen telefon, ki bi z boljšim zaslonom morda celo prilezel iz povprečja, a tak, kot so ga na trg poslali pri Gigabytu, nima resnih možnosti. Taki telefoni so dobra oporna točka, ob kateri vidimo, da mora biti v snovanje vloženo nekaj več truda, ni dovolj le slepo izbirati poceni strojne dele.
HTC Desire 200
Cena: Brez vezave: 130 EUR. Mobitel: od 48 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Majhnost.
✗ Strojno in programsko podhranjen.
Tokrat so se v našem laboratoriju znašli trije HTCjevi telefoni in najcenejši model je tisti, ki bi brez težav lahko nastopal že na lanskem preizkusu. Gre namreč za zelo majhen telefon, enega takih, ki smo jih spoznali v prejšnji generaciji poceni androidnih naprav. Strojne lastnosti so glede na lanskoletno bero resda za odtenek nad povprečjem, a Desire 200 prav dosti ne odstopa. Tako je tu zdaj že stari gigaherčni enojedrni procesor, ki leta 2014 ne bi več smel biti naprodaj. Tudi 512 MB pomnilnika je lastnost, ki bi lahko počasi izginila iz novejših telefonov. Zaradi nizke cene je tudi zaslon slab. Po diagonali meri 3,5 palca in kaže sliko v ločljivosti 320 × 480. V primerjavi z drugimi telefoni na tokratnem preizkusu ima ta daleč najslabši zaslon.
Veliko bolje ni niti na področju programske opreme, saj telefon poganja Android 4.0, ki je tu predvsem zaradi HTCjeve preobleke, ki ima prav tako zaporedno številko 4. Preostala modela tega izdelovalca že imata Android 4.1 in novejšo različico preobleke Sense. Ta Googlov operacijski sistem zelo predrugači in zato zahteva veliko dela, ko jo je treba prilagoditi novejšim različicam Androida.
Omeniti velja še to, da je model 200 najmanjši telefon na preizkusu, kar za takšno obliko oziroma mere ni dober znak. Trend vedno večjih zaslonov in posledično telefonov se je počasi preselil tudi na dno trga, saj je 3,5 palca po diagonali za kupce očitno premalo.
Desire 200 si tako s staro strojno in programsko opremo ne dela velikih uslug in ga pogojno rešuje le cena. 130 evrov brez vezave je resda atraktivna ponudba, a ob prvi rabi hitro zbledi.
HTC Desire 300
Cena: Brez vezave: 190 EUR. Mobitel: od 70 EUR. Simobil: od 48 EUR.
✓ Zaslon.
✗ Strojna oprema ne dohaja programske.
V prvih generacijah androidnih telefonov je telefon z imenom Desire predstavljal vrh takratne ponudbe. Šlo je za duhovnega naslednika odličnega aparata Hero in takrat je HTC letel visoko, saj je bil daleč pred Samsungom tako po strojni kot po programski plati. Njihova preobleka Sense je bila resda težka in Androidu ni pustila dihati, a je kljub temu dodala veliko funkcionalnosti, ki jih Googlov operacijski sistem takrat še ni imel. Tako bržkone ni presenetljivo, da skuša HTC z imenom Desire nekaj tiste dobre volje izpred petih let pripeljati nazaj. Linija Desire zdaj predstavlja vse segmente trga mobilnih telefonov, razen najvišjega. Zopet smo priča napravam, ki so na voljo le zato, da izpolnijo celico v Excellu oglaševalskega oddelka HTC.
Značilen zgled takega telefona je Desire 300, ki na prvi pogled deluje kot telefon srednjega razreda, saj se ponaša s 4,3-palčnim zaslonom, najnovejšo različico preobleke Sense in je narejen zelo dobro. A pod pokrovom je jasno, da gre za vmesni izdelek, saj je strojno zelo podhranjen in bolj podoben modelu 300 kot 500. Tako smo priča 512 MB polnilnika in gigaherčnemu dvojedrnemu procesorju, ki na tako velikem zaslonu dostavita podpovprečno izkušnjo. Razočara tudi fotoaparat, ki je na ravni Desire 300 in ne sodi v to kategorijo. Desire 300 je telefon, ki skuša za 100 evrov manj kot model 500 pričarati enako zmogljivo napravo, a mu to zaradi primanjkljaja strojne moči ne uspe. Kljub izdelavi in videzu se je temu telefonu bolje ogniti in se raje odločiti za kaj cenejšega in podobno zmogljivega.
HTC Desire 500
Cena: Brez vezave: 280 EUR. Mobitel: od 149 EUR.
✓ Tekoča izkušnja, izdelava.
✗ Zaslon bi glede na ceno lahko bil boljši.
Na tem preizkusu smo se osredotočili na naprave, katerih cena ne sme preveč preseči 300 evrov, saj je to nekako meja med telefoni najvišjega razreda in nižjimi deli trga. HTCjev 500 je z 280 evri tik pod to mejo in se mu vidi, da trka na vrata najvišjega razreda.
Že dvojedrni gigaherčni procesor in gigabajt pomnilnika sta dovolj za eno najbolj tekočih uporabniških izkušenj na tokratnem preizkusu. Tako Sense 5.0 telefonu ne dela težav, saj večjih zatikanj resnično ni bilo. Temu najbolj botruje to, da ima model 500 le zaslon z ločljivostjo 480 × 800; to je manj, kot bi pričakovali pri telefonu s takšno ceno. Tu ga prekaša LGjev model L9 II, ki se ponaša z zaslonom 1280 × 720. Prav tako ga v tem segmentu prekaša Motorolin Moto G, a Desire 500 kljub temu zagotovi zelo dobro uporabniško izkušnjo. Gre za enega prvih telefonov, ki s svojim obstojem uresničuje obljube operacijskega sistema Android, ki je že na začetku obljubljal super izkušnjo po nizki ceni.
HTC se je tudi oblikovno bolj potrudil pri najdražjem modelu na tokratnem preizkusu, saj gre za najlepši telefon te znamke. Materiali, uporabljeni pri izdelavi, ga brez težav uvrščajo v sam vrh tokratnega preizkusa. Resnih pomanjkljivosti Desire 500 nima in je vsaj med HTCji tokrat edina resna izbira. Za vse tiste, ki ste v preobleki Sense našli svoj okus Androida in ste vajeni HTCjeve razporeditve gumbov, je Desire 500 odličen kandidat za naslednji telefon, žal pa v konkurenci, ki smo jo nabrali tokrat, ne zaseda prvega mesta. Kljub temu lepo nadaljuje tradicijo tajvanskega podjetja, ki stavi na dobro izdelavo in težko preobleko Sense.
LG Optimus L5 II
Cena: Brez vezave: 190 EUR. Mobitel: od 60 EUR. Simobil: od 48 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Oblikovanje.
✗ Strojna oprema.
Na lanskem preizkusu cenejših Androidov se LG ni izkazal, saj je dostavil podhranjene, grde in slabo izdelane telefone, ki z osrednjim modelom Optimus G niso imeli veliko skupnega. Letos se je stanje popravilo, saj so telefoni dosti bolje izdelani. Začne se že z modelom L5 II, ki je tokrat sicer najslabši med vsemi LGji, a se med najcenejšimi modeli dobro znajde. Cenena izdelava je skorajda preteklost, saj je tokrat narejen iz boljše plastike in tudi oblikovanje je veliko bolj prijazno do oči.
Strojno gre žal za telefon prejšnje generacije, saj je enojedrni gigaherčni procesor s 512 MB pomnilnika premalo, da bi lahko komu resno svetovali nakup. Izkušnja je resda presenetljivo tekoča, saj je LGjeva preobleka znana po tem, da Androida ne bremeni pretirano. To je sicer bolj res, ko govorimo po prehajanju med zasloni, saj ima L5 II nekaj več težav s poganjanjem aplikacij. Na prednji strani je tudi fizični gumb za domov, ki sicer ne deluje najbolj trdoživo, a je osvetljen in pomeni napredek glede na lanski model.
LG je očitno uvidel, da njihova lanska bera ni bila dorasla trgu in so se letos nedvomno bolj potrudili. L5 II je med najcenejšimi telefoni soliden predstavnik, ki ga drži nazaj predvsem strojna nemoč, ki tako kot HTC Desire 200 sodi v lansko leto. Gre za tiste telefone, ki jim je cena izdelave kupila še eno leto obstoja in jih čez leto dni ne bomo več videli.
LG Optimus L7 II
Cena: Brez vezave: 240 EUR. Mobitel: od 120 EUR. Simobil: od 96 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Procesor in androidna preobleka.
✗ Premalo pomnilnika, prepoceni izdelava.
Tako kot drugi srednji modeli uveljavljenih znamk se tudi L7 II ujame v past povprečja. Strojno je glede na model L5 II ravno toliko boljši, da deluje privlačno, ko pa ga postavimo ob bok močnejšemu bratu L9 II, izpade nepotrebno. Te naprave so pač posledica Excellovih tabel oglaševalskih oddelkov izdelovalcev, ki zahtevajo popolnitev vseh možnih cenovnih razredov. Tak sistem ugaja tudi mobilnim operaterjem, daj imajo tako za vsako denarnico na voljo model, ki jo bo ravno prav spraznil.
L7 II ima tako dvojedrni gigaherčni procesor, ki z 728 MB pomnilnika po 480 × 800 zaslonu premetava Android 4.1.2. Izdelava je bolj podobna cenejšemu L5 kot dražjemu in bolje narejenemu L9. To pomeni nekoliko cenejšo plastiko, ki pa je svetlobna leta pred materiali, ki jih je LG uporabljal v lanskih modelih. LG je okoli gumba za domov vgradil luč LED, ki rabi kot opozorilna luč za neodgovorjene klice in podobno. Tako kot pri modelu L5 tudi tu ne gre za najbolj zaupanja vreden mehanski gumb, ki daje prej občutek cenenosti.
Androidna preobleka se tudi tokrat obnese solidno in podkrepljena s strojno zmogljivostjo omogoča dosti boljšo izkušnjo kot cenejši brat L5. Še vedno pa je razlika med modelom L7 in L9 tako majhna, da je težko upravičiti nakup tega telefona. Za 70 evrov več brez vezave je mogoče dobiti telefon, ki ima veliko boljši zaslon in procesor ter več pomnilnika. L7 je, kot že omenjeno, žrtev Excellovih tabel in za njegov obstoj ni posebnega razloga. Na koncu nam tako ostane povprečen telefon, v letošnji konkurenci pa je preveč modelov, ki se obnesejo dosti bolje.
LG Optimus L9 II
Cena: Brez vezave: 310 EUR. Mobitel: od 192 EUR.
✓ Zaslon. Izdelava med telefoni LG.
✗ Izdelava glede na primerljivo konkurenco.
Tako kot je pri HTCju najzanimivejši telefon na preizkusu njihov najdražji, lahko enako rečemo za LG Optimus L9II. Gre za edino napravo na preizkusu, ki je presegla cenovno mejo 300 evrov, a je to storila za slabih deset evrov. Glede na cenejša brata gre pri tem telefonu za konkreten napredek, saj ima L9 1,4 GHz dvojedrni procesor in gigabajt pomnilnika. Prav slednja lastnost se lepo znajde pri gnanju Androida 4.x in bo morala počasi postati minimalna postavka vseh telefonov z Googlovim operacijskim sistemom. Delovanje je moči primerno in L9 aplikacije poganja veliko lažje kot manj zmogljiva aparata iste znamke.
Tudi izdelava je dosti boljša kot pri cenejših modelih in gre za edini telefon LG na preizkusu, ki nima fizičnega gumba domov. Vsi trije gumbi so sicer strojni, a brez hoda in se obnesejo dobro. Pravzaprav nismo imeli nikakršnih težav z nezaznavanjem pritiskov, kar se je sicer rado dogajalo pri telefonih tega razreda.
Najbolj je L9 II presenetil z zaslonom, saj premore ločljivost 720 × 1280, ki je v nižjih cenovnih razredih prava redkost. Prav tako ne gre za slab zaslon, saj so barve žive in slika, ki jo L9 riše, v samem vrhu tokratne konkurence. Po tej plati tako z lahkoto prehiti vse podobne telefone manj uveljavljenih znamk. L9 II je najboljše, kar LG ponuja na tem segmentu trga, in kupcev LGjevih naprav ne bo razočaral. L9 se uvršča v vrh tokratne konkurence, a mu za prvo mesto zmanjka nekaj oblikovalskega navdiha in strojne moči.
Motorola Moto G
Cena: 190 EUR s poštnino na amazon.co.uk in amazon.de.
✓ Strojna moč, izdelava.
✗ Pri tej ceni nič.
Motorola je s telefonom Moto X skušala poseči po višjih delih trga in je boj v cenejšem razredu prepustila modelu Moto G. Začne se s ceno – model z 8 GB »diska« prek angleškega in nemškega Amazona stane le 190 evrov. Dejansko je telefon anomalija, saj glede na ceno in zmogljivost nima konkurence.
Moto G za malo denarja ponuja zavidanja vredne tehnične zmogljivosti, saj ga poganja štirijedrni 1,2 GHz procesor, temu pa pomaga gigabajt pomnilnika in vse skupaj upravlja z Androidom 4.4.2. Slednji je takoj ob prvem vklopu nadomestil različico 4.3 in je glede na minimalno Motorolino preobleko pričakovati, da bodo novejše različice Androida na Moto G prihajale v zglednem času. Zaslon v diagonalo meri 4,5 palca in se ponaša z ločljivostjo 1280 × 720 pik, to je za tako poceni telefon čudež. Največje razočaranje je tako fotoaparat, ki s tipalom, ki ima 5 megapik, dela le povprečne slike. Res gre še vedno za fotografije, ki so svetlobna leta pred fotografijami telefonov, ki jih brez vezave dobimo po enaki ceni, a vsaj tipalo z 8 megapikami ne bi škodilo. Izkušnja pri uporabi je tekoča in na omejitev naletimo le takrat, ko od pomnilnika zahtevamo preveč, to pa se ne zgodi pogosto. Zunanjost je všečno oblikovana in izdelana iz materialov, ki ne puščajo cenenega vtisa. Zadnjo stranico je sicer mogoče umakniti, a lahko vstavimo le kartico SIM, saj baterije ni mogoče zamenjati.
Google je takšno strojno opremo po tako nizki ceni dostavil le zato, ker s tem telefonom nima dobička. Ker je Google Motorolo prodal Lenovu, je treba povedati, da takšnega telefona najbrž ne bomo več videli. Konkurenca se tega lahko le veseli.
Zlati Monitor
Letošnja izbira bi bila brez telefona Motorola Moto G dosti težja, saj je Android tako napredoval, da ima več izdelovalcev možnost dostaviti dovolj dober telefon. Toda Google je imel svoje načrte in je na trg poslal napravo, ki za svojo ceno ponudi tako veliko, da vsi drugi telefoni izpadejo smešno. Poglejte v primerjalno tabelo in primerjajte tehnične zmogljivosti Motorole in kateregakoli drugega telefona in lahko bi si mislili, da je šlo za zatipkanje. Ko k temu dodamo neobremenjen Android in dobro izdelavo, je odločitev o podelitvi zlatega Monitorja jasna. Seveda je tu dodatek, ki pravi, da ga je treba naročiti z angleškega Amazona in da pri nas očitno ne bo na voljo pri operaterjih. Kljub temu ostaja dejstvo, da gre za telefon, ki ga v resnici ne bi smelo biti in je na trgu le zato, ker se Google skuša osvoboditi operaterjev, zato pa potrebuje naprave, ki bi jih ljudje kupovali mimo dveletnih pogodb. Moto G je tako poceni tudi zato, ker ga Google prodaja brez dobička in s tem računa, da bo premamil še kakšnega kupca. Predvsem je ta naprava najbrž zadnji tak primer, saj je iskalni velikan na začetku leta Motorolo prodal Lenovu, ta pa svojih izdelkov ne prodaja brez dobička. Resnično smo priča anomaliji, ki je za kupce odlična napaka v matrici in greh bi bil, ko je ne bi izkoristili.
Kot telefon, ki bi zmagal, če ne bi preizkusili tudi Motorole, je treba omeniti Nokiino Lumio 520, ki med najcenejšimi telefoni pri operaterjih resnično nima konkurence. Za vse, ki bi želeli telefon z Androidom in so se pripravljeni vezati pri operaterju, pa je nujen pogled v smer LG L9 II ali HTC Desire 500, a ob Motoroli oba izpadeta smešno.
Googlov boj s primežem operaterjev je tokrat zagotovil telefon, ki nima konkurence. Če Google naslednje leto v tem segmentu ne bo nastopal, bo boj za zlati Monitor veliko bolj oster.
Nokia Lumia 520
Cena: Brez vezave: 188 EUR. Mobitel: od 59 EUR. Simobil: 72 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Cena. Izdelava. Zaslon.
✗ Število aplikacij, ni bliskavice.
Ko smo naredili pregled naprav lanskega leta, je Lumia 520 zmagala v kategoriji poceni telefonov. Na prednji strani najdemo 4 palce velik za dotik občutljiv zaslon z ločljivostjo 480 × 800 pik, pod njim pa tri tradicionalne nemehanske tipke. Edini mehanski gumbi, ki jih bomo našli, so na desnem robu in rabijo kot gumbi za spreminjanje glasnosti, vklop naprave in proženje fotoaparata. Na zadnji strani je kamera s pet megapikami, ki solidno deluje le v svetlih razmerah. To dodatno poslabša dejstvo, da na telefonu ni bliskavice. Vgrajenih 8 GB pomnilnika lahko razširimo z dodatno kartico mikro SD, nekoliko okorno je le odpiranje ohišja, saj se na prvi pogled zdi, kot da se sploh ne odpre.
Nokia Lumia 520 je telefon, ki brez vezave stane 180 evrov, ob vezavi pa jo je mogoče dobiti tudi za 1 evro. Za takšno ceno dobimo zelo dober telefon, ki je Nokio tudi reševal pred še hitrejšim propadom.
Delovanje Microsoftovega operacijskega sistema je tekoče, tudi poganjanje zahtevnejših aplikacij, kot so igre, zmore brez večjih težav. Nemara najopaznejše odstopanje v primerjavi z dražjimi telefoni je zaznati pri povezovanju v brezžična omrežja WiFi, kjer na večji razdalji prej izgubimo signal. Največja hiba Windows Phona pa je še vedno pomanjkanje aplikacij, ki sicer nenehno kapljajo v trgovino, a jih je veliko manj kot pri konkurenci.
Lumia 520 bi svojo krono glede na večino konkurence obdržala brez težav, a je razmerje moči predrugačil Motorolin konkurent. Kljub temu je Lumia 520 še vedno pametna naložba, ki se ob uporabi bolj poplača kot androidna konkurenca.
Nokia Lumia 625
Cena: Brez vezave: 188 EUR. Mobitel: od 59 EUR. Simobil: 72 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Zaslon, izdelava, LTE.
✗ Število aplikacij.
Ena večjih prednosti operacijskega sistema Windows Phone je odzivnost, ki se na podhranjeni strojni opremi zelo dobro znajde. Gre za pravo nasprotje Androidu, ki je šele zdaj v najnižjem cenovnem razredu dostavil spodobno uporabniško izkušnjo. Lumia 625 je stopnico više kot model 520, saj ga strojno prekaša v skorajda vseh segmentih, a so te razlike tako majhne, da gre za dokaj neznaten napredek. Procesor računa pri 1,2 GHz, to je za 0,2 GHz več kot pri cenejšem modelu. Grafične zmogljivosti v obeh telefonih zagotavlja enak procesor. Prav tako ni razlik v količini pomnilnika, oba telefona ga imata 512 MB. Tudi shramba je enako velika in na obeh telefonih lahko hranimo borih 8 GB. To glede na to, da je ta prostor mogoče razširiti s kartico mikro SD, niti ni premalo. Majhna razlika je pri fotoaparatu, ki pri modelu 625 lahko snema video posnetke v polni ločljivosti, pri modelu 520 pa pri 720p. Drugače imata oba fotoaparata 5 megapik in snemata dobre slike.
Lumia 625 je soliden telefon, ki pa strojno glede na model 520 ne prinaša zadostnega napredka, da bi ga bilo mogoče priporočiti. Res je, da se 625 lahko poveže v omrežje LTE, a to na tem segmentu trga ni pretirana prednost. Predvsem se ta prednost razblini, ko vzamemo v zakup to, da mobilna različica brskalnika Internet Explorer ni dorasla Chromu ali Safariju. Če iščete poceni Lumio, bo 520 bolj smotrn nakup, dražji modeli pa pomenijo zadosten skok v delovanju, da opravičijo svojo ceno. Lumie in Windows Phone na šibkejših napravah niso slaba kombinacija, a dejansko ta naveza deluje tako dobro, da je v primeru modela 625 cenejši telefon povsem dovolj dober.
Prestigio MultiPhone PAP5044 DUO
Cena: Brez vezave: 270 EUR. Mobitel: od 144 EUR.
✓ Procesor. Zaslon.
✗ Izdelava.
Prestigio je zdaj pri nas že kar uveljavljena blagovna znamka, saj njihove telefone v naši reviji opisujemo že kar nekaj let. Gre za eno tistih podjetij/blagovnih znamk, ki skušajo v svoje izdelke vgraditi komponente, ki so poceni, a še vedno zagotoviti dobro izkušnjo. Tokrat so se odločili varčevati pri shrambi, kar je pri tovrstnih izdelovalcih pričakovano. Tako smo priča le 4 GB prostora. Ta številka se sicer ponavlja tudi pri konkurentih, a tisti telefoni nimajo tako zmogljivega procesorja kot Prestigio. Multiphone se namreč lahko pohvali z 1,2 GHz štirijedrnim procesorjem, ki mu dela družbo še gigabajt pomnilnika. To so za telefon v tem cenovnem razredu zavidljive številke, ki se v praksi kar dobro obnesejo, to pokažejo tudi rezultati v Geekbenchu. Sicer je res, da ne gre za najzmogljivejša jedra, a z združenimi močmi dostavijo zelo solidne rezultate.
Z ločljivostjo preseneti tudi zaslon, ki riše sliko pri 720 × 1280 in gre za presenetljivo lepo sliko. Presenetljivo zato, ker imajo manj uveljavljeni izdelovalci ponavadi dostop do slabših kosov zaslonov, tako da je tistega nekaj curljanja obrobne svetlobe pri Multiphonu mogoče oprostiti. Še najslabše se Prestigio obnese pri oblikovanju, saj ne gre za najlepšo napravo. Materiali so daleč od težkokategornikov na tokratnem preizkusu. Omeniti velja še možnost uporabe dveh kartic SIM naenkrat, pri čemer lahko eno uporabljamo za prenos podatkov, druga pa skrbi za glasovne klice in sporočila SMS. Voda na mlin Multiphona je še to, da je Android 4.2.1 neobremenjen s preoblekami.
Samsung Galaxy Core
Cena: Brez vezave: 240 EUR. Mobitel: od 120 EUR. Simobil: 86 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Gigabajt pomnilnika.
✗ Težka preobleka.
Samsung v tem obdobju med cenejšimi telefoni nima prav veliko pokazati, saj so vse iteracije Galaxy Aca že stare, tako da smo tokrat dobili na preizkus le tri telefone, pa še od teh sta dva skorajda enaka. Galaxy Core je korak v pravo smer, saj ima več skupnega z Galaxy S4 in S4 Mini kot s prejšnjimi poceni galaksijami, ki so bile večinoma slabe in niso bile dorasle konkurenci drugih izdelovalcev.
Core je tako tista Samsungova naprava, ki se skuša obesiti na slavo Galaksije S in ji to delno tudi uspeva. Izdelava zelo spominja na S4, saj daje plastika v roki dober občutek. Tudi oblikovanje je zelo všečno in daleč od ne ravno najlepših telefonov Galaxy Ace, ki so lani predstavljali večino Samsungove ponudbe.
Na prednji strani je tako kot pri telefonih LG fizičen gumb domov, ki je narejen dosti bolje kot pri konkurenčnih Korejcih. Enako dober občutek dajejo tudi drugi gumbi in ko pod vsem potegnemo črto, je Galaxy Core zelo dobro narejen telefon, ki se meri z dražjimi HTCji in Nokiami.
Strojna oprema je nekako v povprečju, čeprav razveseli to, da je pomnilnika 1 GB, saj smo bili pri Samsungu na tem področji bolj vajeni varčevanja. 1,2 GHz dvojedrni procesor sicer zmore po zaslonu premikati androidno preobleko TouchWiz, a še vedno ni povsem dovolj za tekoče delovanje. Samsungova preobleka je glede na povprečje kar težka, saj skušajo telefone kar se da razlikovati od konkurence. V najcenejšem razredu se vsi izdelovalci vedno bolj bližajo točki, ko bodo preobleke nehale dušiti Googlov operacijski sistem, in Galaxy Core to stanje že malo nakaže.
Samsung Galaxy Trend Lite
Cena: Brez vezave: 160 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Zaslon.
✗ Primanjkljaj strojne moči.
Naslednja dva telefona dajeta vpogled v zapleten mehanizem, ki ga je vzpostavil Samsung za razvoj svojih mobilnih naprav. Prej opisani Galaxy Core je narejen v estetiki linije Galaxy S, ki kot paradna linija Korejcev uživa največji ugled. Zdi se, kot da inženirji in oblikovalci, ki se ukvarjajo z njo, uživajo večjo pozornost nadrejenih in zato dostavljajo manj nerazumljivih naprav.
Potem pa je tu divizija, ki izdeluje telefone s koreninami pri prvem Samsung Miniju. Tu ne gre za mini galaksijo, temveč za navaden Mini, ki je že od samega začetka na dnu korejske mobilne ponudbe. V roke smo dobili že kar nekaj iteracij tega telefona in v zadnjih dveh letih se je ustalila zunanja podoba, ki ni napačna. Gre za lep telefon, ki je za to ceno narejen presenetljivo dobro. Samsung je s tem receptom očitno požel nekaj uspeha, saj je zdaj naredil serijo telefonov Trend, ki Minijevo estetiko vsi peljejo naprej in se med seboj razlikujejo le strojno.
Trend Lite je telefon, ki ima le gigaherčni procesor in 512 MB pomnilnika, kar bi bolj sodilo na lanskoletni preizkus in še tam se ne bi obnesel dobro. Je tudi edini telefon na tokratnem preizkusu s fotoaparatom, ki ima tipalo s 3,2 megapikami. Pogled na tabelo razkrije, da gre za najslabšo napravo letos. Presenetljivo je le še to, da ga poganja Android 4.1.2, ker bi mu na prvi pogled pripisali različico 4.0, saj je ta tista, ki ponavadi teče na tako strojno podhranjenih telefonih. Nekoliko ga reši še zaslon, saj je tisti v HTC Desire 200 še nekoliko slabši, a prav veliko vzpodbudnega o telefonu Galaxy Trend Lite nimamo povedati.
Samsung Galaxy Trend Plus
Cena: Brez vezave: 179 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Strojna oprema glede na model Lite.
✗ Še vedno strojno podhranjen.
Na preizkus smo dobili le dva telefona z imenom Galaxy Trend, a jih je še nekaj. Vse krasi enako oblikovanje in na prvi pogled so si povsem enaki, a kaj, ko so razlike med njimi velike. Pri tako poceni telefonih, ko se cena brez vezave vrti okoli 170 evrov, je katerakoli razlika v strojni moči omembe vredna. Model Plus ima tako dvojedrni 1,2 GHz procesor in 728 MB pomnilnika in to se pri rabi kar pozna. Pri napravi Trend Lite je že čas, ki ga telefon potrebuje za prižig zaslona, občutno daljši. Pravzaprav se pri Plusu vse malce pohitri, a je vse skupaj še vedno daleč od idealnega stanja. Še vedno gre za počasen telefon, ki ni dorasel Androidu 4.2.1 in ga upravlja bolj s težavo. Fotoaparat sicer ima tipalo s pet megapikami, a slike niso na ravni. Omeniti velja, da model Plus ima bliskavico, Trend lite pa ne. V takšnih malenkostih se najde dvajset evrov razlike v ceni, a v tej strategiji ne vidimo smisla. HTC, LG in Sony svoje cenejše telefone razporejajo v Excellove tabele, da ujamejo vse možne cenovne pike, ki bi prepričale bolj varčevalno usmerjene kupce. Samsung to logiko pripelje do absurda, saj dvajset evrov razlike v ceni resnično ni omembe vrednih in, ko tak telefon dobijo v roke operaterji, se cenovno ne bo več tako razlikoval. S takšno taktiko si kvečjemu delajo škodo, saj je Model Lite povsem nepotreben in bo marsikomu priskutil Samsungovo izkušnjo veliko bolj kot telefon Plus. Ta resda ni med najboljšimi, a je glede na Lite konkreten napredek. To, da je oblikovno povsem enak napravi Lite, mu le škoduje.
Sony Xperia L
Cena: Brez vezave: 310 EUR. Mobitel: od 168 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Izdelava.
✗ Starost.
L je naslednik Xperie J, ki smo ji na lanskem preizkusu poceni androidnih telefonov podelili zlati Monitor. Takrat smo zapisali, da je šlo za najmanjše zlo med poceni telefoni, poleg tega nas je povsem prepričala kakovostna izdelava. Modelu J smo zamerili predvsem nekoliko šibek procesor in majhno količino delovnega pomnilnika. Enojedrni gigaherčni procesor in 512 MB pomnilnika sta komajda zagotavljala všečno izkušnjo. Sony se je tega zavedal in Xperii L zvišal količino rama na okrogel gigabajt ter procesorju dodal še eno jedro. Tako so odpravili najresnejši pomanjkljivosti našega favorita za telefon nižjega cenovnega razreda. Dobrodošlo je tudi povečanje notranje shrambe s prejšnjih 4 na tokratnih 8 gigabajtov.
Xperia L bi tako lahko bila resna konkurentka za nov zlati Monitor, a jo pesti to, da gre že za več kot pol leta star telefon, ki ga preseže že Xperia M iste znamke. Sony je v zadnjem letu uspešno preskočil eno stopnico pri izdelavi svojih mobilnih naprav in začel naslednike svojih telefonov izdajati v polletnih razmakih. Drugi izdelovalci se držijo enoletnega cikla in Xperia L je tako žrtev tega, da je njej izdelovalec na trg že poslal novejši model, ki zaseda enako mesto v portfelju.
Še vedno gre poudariti, da je L odlično narejen telefon in najbrž zadnja Xperia z ukrivljeno zadnjo stranico. Uporabniška izkušnja je še vedno povsem zadovoljiva in, če ga kje dobite rabljenega ali izredno poceni, s tem telefonom ne bo opravljen zgrešen nakup.
V kontekstu tokratnega preizkusa je Xperia L nekje v zgornji polovici, a nikakor pri samem vrhu, saj jo izdaja starost in neizprosen tempo izdelovalca.
Sony Xperia M
Cena: Brez vezave: 270 EUR. Mobitel: od 120 EUR.
✓ Zaslon.
✗ Izdelava glede na konkurenco.
Japonci s svojim pospešenim ciklom izdaje telefonov vestno porabljajo vse črke abecede, za poimenovanje. Xperia M je tako prvi telefon z novejšo Sonyjevo estetiko, ki meri na nižje dele trga. Bolj je podoben Xperii Z1 kot starejšim Arcom, ki so imeli ukrivljeno zadnjo stranico. Podobnost z osrednjim japonskim telefonom je sicer dokaj površinska, saj je Z1 narejena pretežno iz kovine, M pa je bolj plastična. Te oznake ji ne štejemo za slabo, saj nas je Sony z izbiro materialov do zdaj le redko razočaral in Xperia M je narejena zelo dobro.
Strojno gre za nadpovprečen telefon na tokratnem preizkusu, saj dvojedrni procesor in gigabajt pomnilnika brez težav krmilita Android 4.1.2, ki ga prekriva Sonyjeva preobleka Timescape. Ta je še vedno natrpana z gradniki, a jih je za bolj tekoče delovanje najbolje odstraniti. Toda Japoncem je treba priznati, da so gradniki iz leta v leto manj težavni, saj napreduje tako strojna moč kot programska dovršenost preobleke Timescape. Čas, ko se bomo nehali ukvarjati z gradniki preoblek izdelovalcev, je blizu in komaj čakamo, da nastopi.
Omeniti velja še zaslon, ki ima enako ločljivost kot Xperia L, vendar vse te pike kaže na manjšem, 4-palčnem zaslonu. Tako je slika bolj ostra in barve bolj žive.
Xperia M brez težav meša štrene na vrhu lestvic, a ji ne uspe ponoviti uspeha sestre izpred leta dni. Temu botruje predvsem to, da sta HTCjev in LGjev najdražji model bolje narejena, kar lani ni bilo res. Kljub temu ostajamo pri enakemu nasvetu kot pri HTCju in LGju – če ste doslej imeli Xperio in bi radi prepoznaven vmesnik na cenejšem telefonu, je Xperia M solidna naslednica modelov J in L.
Tušmobil Vega W768
Cena: Brez vezave: 229 EUR. Tušmobil: od 1 EUR.
✓ Strojna moč.
✗ Zaslon, izdelava.
Ljudje, ki pri Tušmobilu izbirajo telefone, na katere bodo lepili svoj logotip, svoje delo opravljajo dobro. Izbire je med anonimni kitajskimi telefoni zelo veliko in med vsemi temi izbrati Vego W768 (izdelovalec je kitajsko podjetje Konka), je smotrna poteza, saj gre za soliden telefon. Resda pa ga pesti nekaj klasičnih napak takih naprav. Začne se pri cenenem vibriranju, ki kar kliče po izklopu. Nato je tu zaslon, ki svojih 720 × 1280 pik riše lepo, a ob robovih krvavi preveč bele svetlobe.
Na Vegi teče Android 4.2.1, ki ga poganja 1,2-gigaherčni štirijedrni procesor Mediatek. To je za telefon, ki brez vezave stane 229 evrov, zelo prijetno presenečenje. Poleg procesorja Tušmobil ima še gigabajt pomnilnika, a le 5 GB vgrajene shrambe. Resda jo je mogoče razširiti s kartico mikro SD, a je 5 GB za telefon, ki dobro poganja tudi zahtevnejše 3D igre, resnično malo.
Pohvaliti gre tudi neobremenjen Android in potezo Tušmobila, da svojih aplikacij ne namesti v telefon že privzeto. Ob prvem zagonu Googlove trgovine nas posebna bližnjica pelje do Tušmobilovih aplikacij, a se sami odločimo, ali jih bomo namestili. Te poteze so resnično hvalevredne, saj nekateri operaterji telefone zasmetijo s svojimi aplikacijami, ki jih v nekaterih primerih ni mogoče preprosto odstraniti.
Vego ovirajo materiali, iz katerih je izdelana, saj niso na ravni bolj uveljavljenih izdelovalcev. Tudi zaslon je kljub ločljivosti povprečen, a Vega v Tušmobilovi ponudbi kljub temu zaseda mesto telefona, ki po razmeroma nizki ceni dostavi veliko. Predvsem je ta telefon dokaz, da lahko operaterji za »svoje« telefone izberejo nekaj približno normalnega in se ne zanašajo vedno na najcenejše, kar lahko ponudijo kitajske tovarne.
