Apple, najobetavnejši proizvajalec procesorjev

Apple je lani prekinil petnajstletno sodelovanje z Intelom in z lastnim procesorjem za prenosnike MacBook osupnil svet. Čez noč so v Cupertinu naredili gromozanski korak naprej in tekmece pustili daleč zadaj. Prenosniki s čipom M1 so dejansko varčnejši in hitrejši od vsega (primerljivega), kar smo poznali do zdaj.

Apple je od nekdaj stavil na preprostost, zato je prvi logotip sedečega Newtona pod jablano zelo hitro zamenjalo danes vsem znano odgriznjeno jabolko.

Apple je svojo pot začel leta 1976, ko je Steve Wozniak med delom v podjetju HP sestavil osebni računalnik Apple I. Ker pri matičnem podjetju niso prepoznali njegovega potenciala, je Woz nadaljeval delo na lastno pest. S prijateljem, ki ju je družila ljubezen do tehnologije in potegavščin, je ustanovil svoje podjetje ter izdelal računalnik Apple II. Sam pravi, da ga pri tem ni vodila želja po krojenju prihodnosti, temveč je okolici zgolj želel dokazati, kaj se da ustvariti s skromnimi sredstvi in na preprost način. Preprostost je bila od vsega začetka glavno vodilo podjetja, kar je še danes vidno v njihovih izdelkih.

Iz propadlega dlančnika podjetja Apple se je rodil procesor ARM.

Strojna oprema je bila prvenstvena strast podjetja, navsezadnje je računalnik Apple II prodajala aplikacija (VisiCalc), katere cena je bila desetkrat nižja od njega, zato leta 1997 ni bilo presenečenje, ko se je v podjetje vrnil Wozov prijatelj Steve Jobs, da se je fokus spet usmeril v fizične izdelke. Čeprav se je zgodba z lastnim procesorjem ARM in dlančnikom Newton neslavno končala, je bil Jobs nad majhnimi in energetsko učinkovitimi procesorji, zasnovanimi za poganjanje računalniških sistemov s preprostejšimi in hitrimi ukazi, še vedno navdušen. Prepričan je bil, da Newton ni našel svojega prostora pod soncem zaradi povsem drugačnih težav. Preprostost ni bila prava beseda zanj in obljubljeno prepoznavanje pisave ni delovalo, kot so pri Applu obljubljali. Jobs je iz vsake zgodbe, pa naj je bila še tako zavožena, znal potegniti nekaj dobrega. Newton je tako prinesel procesorje ARM in tehnologijo prihodnosti, od katere Applov šef do svoje smrti ni več odstopal.

Prvi večji uspeh po vrnitvi Jobsa za krmilo Appla predstavlja predvajalnik glasbe iPod. Poganjala ga je arhitektura ARM.

Leta 2001 so pri Applu splavili Newtonovega naslednika. Apple iPod ni bil več ročni računalnik, temveč glasbeni predvajalnik nevidenih zmožnosti. Pri njegovem snovanju so pri Applu preizkusili tako arhitekturo MIPS kot RISC, a se na koncu vseeno odločili za ARM. Bil je preprosto najboljša izbira za dekodiranje pesmi v zapisu MP3. Predvajalnik je bil neverjetno uspešen, po pričevanjih je prodajo v primerjavi z napovedmi presegel več kot stokrat. Procesorje ARM, ki so ga poganjali, je do leta 2006 izdelovalo podjetje Portalplayer, nakar ga je zamenjal Samsung.

Čeprav se je šušljalo, da bo Apple v navezi s podjetjem P.A. Semi izdeloval lastne procesorje za računalnike Mac, so prvi plodovi sodelovanja poganjali telefone iPhone.

Samsung je bil tudi dobavitelj procesorja ARM APL0098, ki je leta 2007 poganjal Applov telefon iPhone. Z uspehom opogumljeni Apple je leta 2008 za 278 milijonov ameriških dolarjev kupil ameriškega proizvajalca polprevodnikov P.A. Semi. Tega je leta 2003 osnoval Daniel W. Dobberpuhl, ki je bil pred tem na čelu razvoja procesorjev DEC Alpha 21064 in StrongARM. O sodelovanju z Applom se je že pred prevzemom podjetja na veliko šušljalo, a so govorice zamrle, ko so v Cupertinu mace začeli opremljati z Intelovimi procesorji. Poteza Appla je bila netipično previdna. Čeprav so pri Applu verjeli v procesorje ARM, so menili, da njihov čas za vsesplošno uporabo še ni prišel. S prevzemom podjetja P.A. Semi so vzeli vajeti v svoje roke in se usmerili k mobilnemu trgu. Njihov osrednji cilj je bila neodvisnost od proizvajalcev procesorjev in grafičnih enot.

Ko je konkurenca napela mišice s čipovjem NVIDIA Tegra, je bil Apple prisiljen v razvoj ločenih mobilnih procesorjev.

Leta 2010 se je ekipi iz Cupertina s prevzemom pridružilo še podjetje s stotimi inženirji za snovanje procesorjev majhne porabe, Intrinsity iz Teksasa. Nova pridobitev je Applu pomagala, da je bila serija procesorjev A, ki so domovali v telefonih iPhone in tablicah iPad, vedno varčnejša od sorodnih izdelkov tekmecev. Po Jobsovi smrti, ko je krmilo podjetja prevzel Tim Cook, je Applu na mobilnem področju pretila nova grožnja. NVIDIA je z družino Tegra Androidu zagotavljala nevideno grafično moč, ki so je bile najbolj vesele tablice z Googlovim operacijskim sistemom. Ker je Apple uporabljal isti čip tako v telefonih kot tablicah, ga ni bilo mogoče nadgraditi brez dviga cene in porabe pri telefonih. Razvoj se je razdelil in rodil se je procesor A5X, prvi tablici namenjen čip, ki je poganjal tretjo generacijo iPada in podpiral Retina zaslon z ločljivostjo 2.048 x 1.536, 264 ppi.

Navidezno skromen procesor A7 je imel par jeder, medtem ko so se tekmeci bohotili z osmimi. Apple je pač razmišljal drugače.

ARM je z naslednjo inovacijo postregel oktobra 2011 – ARMv8 s 64 biti. Poznavalci so napoved razumeli kot premik podjetja na področje strežnikov. Apple se z njimi ni strinjal, ampak je z obema rokama pograbil navidezni pomnilnik, ki ga je inovacija ponujala. Medtem ko so tekmeci napenjali mišice z osemjedrniki, v resnici sestavljenimi iz dveh skupin s po štirimi procesorji, kjer je ena skrbela za varčen način delovanja, druga pa za občasne prebliske hitrosti, je Apple izdelal na videz skromen dvojedrni procesor A7, namenjen vgradnji v telefon iPhone 5s. V notranjosti prelomnega čipa se je skrito pred očmi javnosti dogajalo marsikaj. V Cupertinu so podvojili število registrov, povečali predpomnilnik, čipovje opremili z grafično procesno enoto Imagination PowerVR G6430 ter dodatnim procesorjem, ki je združil telefonu priložena tipala pod eno streho in tako razbremenil osrednje srce naprave. Brez resnejših ozkih grl je procesor letel, da je bilo veselje. Skoraj škoda ga je bilo zgolj za mobilno napravo. Hitro je postalo jasno, zakaj je Jobs vztrajal, da se iOS rodi iz namiznega operacijskega sistema macOS.

Leta 2020 se je rodil Macbook Air M1, najboljši lahek prenosnik na trgu, ki je presenetil tekmece in jih prisilil v mrzlično iskanje lastnih rešitev.

Z vsako iteracijo telefona iPhone in tablice iPad se je rodil izboljšani Applov procesor. Čeprav so računalnike Mac še vedno poganjali Intelovi procesorji, sta si bila operacijska sistema iz leta v leto bliže. Ko je Intel zaspal na lovorikah in zaostal v razvoju, je napočil trenutek za nov korak. Medtem ko Intel svoje čipovje še vedno dela s tranzistorji 10 nm, je Applov novi čip sestavljen iz 5-nanometrskih. Ker so manjši, jih je na enaki površini lahko več in so učinkovitejši. Mobilni procesor v pravem računalniku je korak, ki bi si ga upal le malokdo. Apple se pač ne more otresti vloge pionirja, prvi je pri računalnikih odstranil vrata USB, odstranil vhod za slušalke in prvi je nehal telefonom prilagati električni polnilnik. Vse poteze, ki so jih kasneje (in jih še bodo) posnemali drugi.

S potezo vseh potez bo težje, a tekmeci bodo morali nekaj storiti. Macbook Air M1 je najboljši lahek prenosnik, kar smo jih kdaj preizkusili. Zdrži tri delovne dni po osem ur, se kot telefon v hipu zbudi iz spanja, hkrati pa je izredno zmogljiv, tih in lahek. V predbožičnem času so ga trgovci takoj razprodali.