Apple Vision Pro – novi zagon
V zadnjih nekaj letih je bil domnevni Applov odgovor na navidezno in obogateno resničnost eden najbolj pričakovanih dogodkov, ki pa je iz leta v leto povzel v prihodnost. Kdor čaka, ta dočaka in Apple je lani končno predstavil svojo prihodnost na tem področju, seveda na samosvoj, vendarle drugačen način, kot je to doslej počela konkurenca.
Za začetek, Apple sovraži, če novemu izdelku rečemo VR- ali AR-očala. Zanje je to prostorski računalnik (spatial computer), s čimer želijo poudariti razlike. Tu se bomo strinjali, da se ne strinjamo – to so očala z navidezno resničnostjo z elementi obogatene resničnosti. Res pa je, da gre za najbrž najboljši poskus doslej, pri katerem ne manjka inovacij.
Prva med vsemi je vrhunska ločljivost vgrajenih leč. Preprosto povedano, vsako oko dobi zaslon z višjo ločljivostjo, kot je televizor ločljivosti 4K. Natančneje, vsak zaslon ima ločljivost 3.660 x 3.200 pik. Vse skupaj na fizični velikosti zaslona manj kot en palec (natančneje 0,98 kvadratna palca). Kar drugače pomeni, da je gostota pik neverjetnih 3.386 pik na palec (PPI).
Za razumevanje potrebujemo perspektivo: najnovejši pametni telefon Samsung Galaxy S24+ ima zaslon z gostoto 516 PPI, telefon z največjo gostoto ta hip (Sony Xperia XZ Premium) nudi 807 PPI. 27-palčni monitor ločljivosti 4K nudi gostoto 163 PPI, 55-palčni televizor ločljivosti 4K ima gostoto okoli 80 PPI. Morda ob tem kdo poreče, da primerjamo hruške z jabolki, pa zato poglejmo konkurenco: Meta Quest 3, ki je imel doslej največjo gostoto, doseže komaj 1.218 pik na palec.
Prvi uporabniki potrjujejo ta tehnološki presežek in navajajo, da je slika izredno ostra, s širokim kotom in stabilna (frekvenca osveževanja 90 ali 100 Hz). Res pa je, da se tudi ta ločljivost ne more primerjati z resničnostjo, prav tako je uporabniška izkušnja zelo povezana s kakovostjo gradiva, večinoma videoposnetkov.
Druga posebnost, ki sicer ni čisto inovacija, je da Vision Pro upravljamo zgolj s kretnjami oči in rok. To sicer znajo tudi pri konkurenci, a je to vedno le ena od možnosti, prvenstveno pa imajo vsi krmilne ročke. Apple je zagrizel v smer, kjer se drugi niso upali. Rezultat je ta, da za krmiljenje ne potrebujemo pripomočkov, kar je precej lažje v vsakdanjem delu. Uporabniški vmesnik in vsebine krmilimo s pogledom in z dvojnim klikom prstov. Preprosto in menda tudi zelo učinkovito, zahvaljujoč vgrajenim kameram, ki »vidijo« v vse smeri, tudi neposredno pod prikazovalnik, zato nam za krmiljenje ni treba iztegovati rok.
Tretja posebnost je vgrajeni zaslon na prednji strani Vison Pro, usmerjen proti osebam, ki gledajo »čelado« uporabnika Vision Pro. Zaslon je sicer večnamenski, ta hip pa ga promovirajo predvsem kot prikazovalnik oči oziroma obraza uporabnika, ki je sicer prekrit z zasloni. Mnogi mislijo, da je zaslon Vision Pro prosojen (see-thru), vendar ni tako. Apple se je odločil, da bo posnel obraz, ga spremenil v avatarja in ga prikazal na zunanjem zaslonu, z vsemi kretnjami, ki jih opravlja uporabnik z obrazom.
Mnenje snovalcev sistema je ta, da s tem dosežejo bolj človeški stik med uporabnikom in okolico. Ali manj čudaški, če želite. Posnetek oči je del snemanja celotnega obraza uporabnika, kjer Vison Pro ustvari avatarja z videom, ki je silno podoben dejanskemu obrazu (z vsemi kretnjami) uporabnika. Ob izidu so se prvi uporabniki pritoževali, da oponašanje ni dovolj dobro, a je Apple že s prvo posodobitvijo to močno izboljšal. Kar smo videli na posnetkih prvih lastnikov, kaže, da je rezultat presenetljivo dober.
Na naslednje mesto bi dali uporabniški vmesnik, ki ga vidi uporabnik Vision Pro. Tu je Apple izbral odlično strategijo, saj je izkušnja nadaljevanje tega, kar že poznamo na telefonih in tablicah. Uporabnik se znajde v okolju, ki na prvi vtis spominja na zaslon tablice iPad, programi imajo enake ikone in uporabnik Applovih naprav se bo hitro počutil doma. Seveda so razlike zaradi načina krmiljenja s pogledom in kretnjami roke, a privajanje na tak način je manj zamuden, kot je, denimo, prvo spoznavanje uporabniškega vmesnika pri konkurenci.
Rekli smo, da je prikazovalnik Apple Vision Pro namenjen predvsem navidezni resničnosti (VR), mar ne? Kje je tu obogatena resničnost (AR)? Apple je dosti razmišljal, kako podpreti ta vidik rabe, in se je odločil za snemanje okolice (»prave resničnosti«) ter prikazovanje posnetkov na zaslonu skoraj brez zamika. Na zgornji rob so celo postavili vrtljivi gumb (crown, podobno kot pri urah Apple Watch), s katerim uporabnik lahko »dozira«, koliko prave resničnosti in koliko navidezne resničnosti bo videl. Čas bo pokazal, koliko je to uporabno.
Seveda ima Apple Vision Pro tudi nekaj pomanjkljivosti. V osnovni različici ima držalo iz blaga, baterija pa je ločena in s kablom pritrjena nekje za pas uporabnika. To je manj prijetno in uporabno kot pri Meta Quest Pro, ki ima baterijo na zadnji strani čelade. Taka strategija močno vpliva tudi na razporeditev teže na obrazu (Questova baterija igra vlogo protiuteži), zato se prvi uporabniki pritožujejo, da nošenje čelade Vision Pro hitro postaja moteče in na obrazu pušča vidne gube, ko prikazovalnik odstranimo.
Uporabniki z očali se morajo zavedati, da prikazovalnika z njimi ne moremo uporabljati. Kdor to rabi, mora pri Applu za ne tako majhno doplačilo dokupiti leče z dioptrijo, ki jih je treba nenehno montirati/demontirati za primere, če prikazovalnik uporabljajo različni ljudje. Meta Quest lepo dela z očali, kar je v praksi precej bolj elegantno.
Prvi uporabniki poročajo tudi o razmeroma kratkem času delovanja z enim polnjenjem baterije, okoli dve uri, odvisno od uporabljenih programov, sploh pa baterije ne moremo menjati med delovanjem. Če jo odklopimo, se izklopi tudi delovanje očal. Priložena baterija sicer ima vhod za dodaten vir napajanja (powerbank?), vendar se nam zdi, da bi lahko od podjetja, kot je Apple, tu pričakovali več.
Na koncu tega prvega zapisa o Visionu Pro pa ne moremo mimo ugotovitve, da je ta drag kot žafran. Osnovna cena je, držite se, 3.500 ameriških dolarjev. Quest 3 dobimo za 500 dolarjev, Quest Pro za okoli 1.000 dolarjev. Kot smo vajeni pri Applu, je za vse drugo treba doplačati, na primer boljši nosilni trak za glavo, leče z dioptrijo, celo torbico za prenašanje (200 dolarjev). Najbolj sporno se nam zdi, da z osnovno različico dobi uporabnik skromnih 256 GB pomnilnika. Saj poznate Applovo poštevanko, za 512 GB dodajmo še 200 dolarjev, za 1 TB, 400 dolarjev. Ah, vsaj tu bi lahko naredili korak proti kupcem.
Naše trenutno mnenje je, da Vision Pro ni za vsakogar. Morda sploh ni za potrošnike, čeprav se Apple s to ugotovitvijo ne bo strinjal, še manj pa navdušenci. Vision Pro je v prvi različici namenjen predvsem profesionalcem (mediji, načrtovanje), še posebej pa razvijalcem. Prav neodvisni proizvajalci programov bodo najbrž odločili, ali bo Vision Pro dolgoročno postal nišni izdelek (beri: Apple TV) ali pa bo nadaljeval uspešno zgodbo kot iPhone ali pa Macbook. Skoraj zagotovo bo Vision Pro doživel naslednike, morda tudi v cenejših različicah. Morda Apple Vision Pro »Air«?
Prvi vtisi
Za Applova prva očala za virtualno resničnost bi lahko dejali, da so ekskluziven izdelek, ne samo zaradi visoke cene, temveč tudi dejstva, da je dobavljivost omejena, pa še to za zdaj samo za kupce v ZDA. Toliko bolj smo bili zato veseli, ko nam je uspelo zaslediti enega od prvih primerkov, ki je prišel tudi v Slovenijo. Tik pred zaključkom priprave članka sta prvi preizkus omogočila Davor Strehar in Mitja Mavsar, ki sta po vstopu družbe Apple na področje VR ustanovila raziskovalno skupino Myelin (myelin.com), s katero iščejo priložnosti v tem novem, a zelo hitro rastočem okolju.
Prvi stik z očali je bil zaradi časovne stiske zelo kratek, le približno eno uro rabe, a je kljub temu pustil odličen vtis. Preden nadaljujemo, velja opozoriti, da smo Applova očala uporabili brez optičnih dodatkov, kar za uporabnika očal vsekakor ni idealen scenarij. K sreči neusklajenost moje dioptrije s prikazom na zaslonih ni motila preveč, vsekakor pa ni zmanjšala doživetja.
Pred uporabo je treba opraviti proces konfiguracije, saj se morajo Applova očala prilagoditi uporabnikovim očem. Spomnimo se, celoto krmilimo s pogledom in kretnjami rok. Sam proces kalibracije je hiter in preprost, rezultat pa zelo dober. Čeprav smo vse skupaj opravili na hitro, se Applova očala niti enkrat niso zmotila pri razpoznavi pogleda ali premika rok, smo pa morali proces ponoviti, ko je očala želel preizkusiti kolega. Mimogrede, sistem navigacije z očmi in rokami je brez dvoma najboljši ta hip med očali za navidezno resničnost.
Tako kot v Applovih trgovinah, kjer potekajo podobne javne predstavitve, sta Davor in Mitja najprej svetovala ogled programa Encounter Dinosaurs, ki prikaže Vision Pro v polni zmogljivosti. Gre za prikaz 3D animiranih dinozavrov, s katerimi imamo lahko celo nekakšno virtualno interakcijo. Posnetek je izredno realističen, premikanje zelo gladko, predvsem pa je impresivna prostorska globina posnetka. Ko se dinozaver premakne proti gledalcu, dobesedno »sili v obraz«. Nič čudnega, da se je Apple odločil, da tega demo programa ne bo ponudil v poglobljeni (immersive) izvedbi, ker bi bilo za nekatere to preveč zastrašujoče.
Sledil je ogled prostorskih (spatial) videoposnetkov 3D različnih pokrajin, denimo jezera, kjer lahko povsod okoli sebe vidimo najmanjše podrobnosti na gladini vode ali pa zasneženo okolico, kjer vidimo strukturo snega. Seveda se zavedamo, da so to skrbno sestavljeni in prirejeni posnetki, ne zgolj nekaj, kar smo posneli s telefonom nekaj minut pred tem. Pa vendar, tako kakovostnih prostorskih posnetkov še nisem videl.
Nasmeh na obrazu je zagotovo povzročil tudi prikaz 3D-modela formule 1, ki smo ga postavili kar v prostor pred seboj. Demo omogoča, da lahko pogledamo vsako podrobnost, snamemo večino delov in si jih podrobneje ogledamo. Realizem je tu bistveno večji kot pri prikazu 3D-modelov v konkurenčnih izdelkih. Po moji oceni bo to eden od hitov za uporabo v poslovne namene.
Nazadnje smo si ogledali nekaj demo posnetkov v programu Apple TV, ki ima posebno sekcijo za Apple Vision Pro. Alicia Keys je bila v svojem glasbenem videu dobesedno na dosegu rok. Najbolj nas je navdušil posnetek nogometne tekme iz perspektive zgornjega kota vratnice gola. Če bo to nekega dne omogočeno za dogodke v živo, bo zagotovo spremenilo način, kako bomo lahko doma spremljali športne in druge dogodke.
Prvi vtis o kakovosti zaslonov je zelo dober, morda celo odličen. Niti ne toliko zaradi visoke ločljivosti (posamezne pike komaj lahko še vidimo, četudi se zelo fokusiramo na podrobnosti) kot zaradi udobja prikaza, to je predvsem zahvaljujoč visoki frekvenci osveževanja zaslonov in posnetkov, ki smo jih gledali. Poudarjamo, da je za vrhunsko izkušnjo treba imeti oboje. Kot primer smo si ogledali prostorski posnetek, narejen s samo čelado, kjer se izkaže, da so kamere šibka točka. Ločljivost je bila kar dobra, motila pa je izrazita meglitev pri gibanju (motion blur), kar v trenutku zmoti naše možgane. Kakovost vsebin bo torej še kako pomembna.
Kako pa je s praktično uporabo programov in z uporabniškim vmesnikom? Kdor je že uporabljal tablico iPad (v manjši meri pa tudi iPhone), se bo hitro znašel v sistemu. Ob pritisku na kronsko tipko ali »krono«, vrtljivi gumb na desnem zgornjem robu očal, prikličemo standardni nabor aplikacij. Zaslon pred sabo preprosto premaknemo tako, da pogledamo na črto na dnu zaslona in jo nato s stiskom prstov (pinch) prenesemo ali prestavimo na želeno lokacijo v prostoru.
Tovrstnih oken imamo več in jih lahko umestimo v prostor, kot bi šlo za slike ali televizorje. Še več, če bomo z očali hodili med prostori (kar se da, a je treba malce paziti na varnost), bomo te zaslone vedno srečali na istem mestu v določenem prostoru. Zanimivo, a čas bo pokazal, koliko je to res uporabno.
Prav posebna pa je izkušnja doziranja med navidezno (VR) in povečano (AR) resničnostjo. Če kronski gumb zavrtimo, lahko določimo prosojnost prikazane računalniške grafike v primerjavi s posnetkom (spomnimo se, to niso prosojne leče) okolice, ki jih snemajo kamere, pa še ta prosojnost je nekako programsko definirana. Ozadje postane prej prosojno kot zasloni programov, lahko pa tudi programe povsem »utišamo«.
Na ta način lahko dejansko vidimo in uporabljamo fizično (brezžično) tipkovnico in miško, hkrati pa upravljamo programe na virtualnih zaslonih. To se mi zdi za vsakdanje delo ena najbolj uporabnih novosti, ki je konkurenca ne omogoča ali pa to počne precej, precej slabše. Žal nam zaradi omejenega časa ni uspelo na navideznem zaslonu prikazati vsebine zaslona dejanskega računalnika, kar pa je seveda mogoče.
Zvok, ki ga sliši uporabnik, je dober, čeprav ne izjemen. Dovolj za vsakdanjo rabo, za bolj poglobljeno izkušnjo še vedno lahko priklopimo slušalke. Moteča pa je baterija, ki je na očala Vision Pro priklopljena prek kabla. Raje bi videli, da bi bila vgrajena v pas, ki drži očala na glavi. Tako pa moramo paziti, da jo imamo varno pritrjeno nekje na telesu, po obliki sodeč, še najraje v žepu.
V kratkem času na voljo pa nam ni uspelo zadostno preveriti, kakšen učinek ima dolgotrajna uporaba na občutek na glavi in obrazu. Zaradi številnih kritik, ki smo jih prebrali na račun težišča, ki je v celoti na sprednjem delu, smo pričakovali kak znak neugodnosti, toda na našem preizkusu je bil občutek povsem soliden, po prvih občutkih boljši kot pri tekmecih. Najbrž se to pokaže kasneje, po dolgotrajnejši rabi.