Avtoceste do interneta - optika in kabel
Cilj je isti, poti do njega pa je več. Širokopasovni dostop do interneta lahko dobimo po optičnih vlaknih, telefonskih paricah ali kabelskem omrežju. Čeprav so optične povezave najhitrejše, ima vsaka tehnologija svoje prednosti in slabosti. Vsaj ko pridemo iz laboratorijev v resnični svet. Kljub jasnim trendom v smeri optičnih povezav se tudi druge tehnologije še vedno uporabljajo, nameščajo in razvijajo.
Dostop do interneta danes dojemamo kot temeljno pravico, primerljivo z dostopom do pitne vode in elektrike. Pri tem se na zadovoljimo z ozkopasovnimi povezavami, kot so bile nekoč povezave na klic, ki so časovno omejene in finančno obremenjujoče, temveč želimo hitro, stalno in zanesljivo povezanost. Želimo širokopasovne povezave z internetom.
Enotne formalne definicije za »širokopasovno povezavo« v resnici ni. Kot to si predstavljamo dostop do interneta, ki je hiter in vedno vključen. Omrežje sestavljajo hrbtenično omrežje, zaledni del (middle mile) in dostopovne povezave (last mile). Evropska komisija pa je širokopasovne povezave razdelila na osnovne (do 30 Mb/s), hitre (30–100 Mb/s) in ultra hitre (nad 100 Mb/s).
Trenutno obstaja pet vrst infrastrukture, ki omogoča širokopasovni dostop do interneta. Najpogosteje se uporabljajo optična dostopovna omrežja. Ta so tako razširjena in zaželena, da se v netehničnem jeziku laiki pogosto sprašujejo le, ali je na neki lokaciji mogoča »optika«, namesto da bi povprašali po širokopasovnih povezavah. A optika ni edina možnost.
Segmenti širokopasovnega omrežja. Slika: Evropsko računsko sodišče
Kjer optičnih povezav ni, se uporabljajo koaksialni kabli ali bakrene parice. V prvem primeru se uporabljajo isti kabli, prek katerih se prenaša kabelski signal za televizijo, v drugem pa telefonske povezave. Do nedavna so bile edine praktične brezžične povezave prizemna mobilna omrežja (4G, zdaj že 5G), saj so bile satelitske povezave prepočasne in predrage. Z novimi sistemi satelitov v nizkih orbitah (Starlink, OneWeb) pa bo dostopna alternativa tudi satelitski internet.
Optična omrežja
Pri postavljanju optičnih omrežjih so na voljo tri topologije: točka–točka (P2P), krožna (ring) in točka–več točk (P2MP). V topologiji P2P ima vsak končni uporabnik svojo povezavo do svojih vrat na naročniški plošči v vozlišču večstoritvenega omrežja (MSAN – multi-service access node). Taka postavitev je logično preprosta, nudi velike in simetrične hitrosti, izoliranost, zanesljivost in fleksibilnost pri nadgradnjah. Ključni problem te možnosti je seveda cena, saj so vrata na MSAN draga.
Dandanes se večinoma uporablja topologija P2MP, in sicer v obliki tehnologije PON (pasivno optično omrežje), le ponekod še ostaja ethernet P2P. V primeru PON do 128 končnih uporabnikov deli ena vrata na MSAN. Optično vlakno od teh vrat proti uporabnikom ima več razdelilnikov, ki deli svetlobni signal in s tem tudi dosegljivo bitno hitrost. Taka topologija je bistveno cenejša, za večino uporabnikov pa še vedno dovolj dobra, saj lahko dobijo v uporabo hitrosti 100 Mb/s ali v nekaterih primerih celo 1 Gb/s. Ker so razdelilniki pasivne naprave, ki ne potrebujejo električnega napajanja, je tudi vzpostavitev takšnega sistema, ko je enkrat optično vlakno fizično položeno do končnih uporabnikov, hitrejša.
Topologija omrežja GPON. Slika: Andy Hee/Mjadom Fiber Optic Limited
Obstajajo tudi omrežja AON (aktivno optično omrežje), kjer so delilniki svetlobnega signala aktivni. To pomeni, da ne delujejo kot razcepniki, ki celoten tok posredujejo vsem, temveč kot aktivni usmerjevalniki, ki promet razkosajo in pošljejo dejanskim prejemnikom. Takšni sistemi so dražji in zaradi tega manj atraktivni.
Osnovni sestavni deli GPON (gigabitni PON) so optični linijski terminal (OLT), optične povezave, razdelilniki in optični omrežni terminali (ONT). OLT je nameščen v centralni, torej blizu MSAN ali na njem. Njegova naloga je prejemanje optičnih signalov, pretvarjanje v električne za obdelavo in ponovno pretvarjanje v optične signale, ki potujejo naprej v hrbtenično omrežje. Optične povezave so vlakna, ki povezujejo centralo s končnimi uporabniki. Te ne morejo biti poljubno dolge, kot meja se večinoma priporoča 60 kilometrov. Dodatna omejitev je diferencialna razdalja, s čimer označujemo razdaljo med najbližjim in najoddaljenejšim naročnikom, in ta običajno ne sme presegati 20 kilometrov. Ključni sestavni del je pasivni razdelilnik (od tod tudi ime GPON), ki svetlobi signal enakomerno razcepi in pošlje proti vsem naročnikom. Mogoče je tudi zaporedno vezati več razdelilnikov, je pa seveda treba paziti, da pride do končnega uporabnika še vedno dovolj močan signal. Razdelilnik seveda deluje tudi v nasprotni smeri, in sicer agregira signale končnih uporabnikov v smeri proti OLT, a tudi tu signali slabijo. Zadnji del je ONT, ki ga ima končni uporabnik (uporabniki temu rečemo kar »modem«, čeprav z njim v resnici nima nobene zveze). Ta pretvarja optične signale v električne in obratno, ima pa šibkejši laser od OLT.
Bele lise
Kljub razvejanosti širokopasovnih povezav v Sloveniji obstajajo gospodinjstva, ki nimajo možnosti širokopasovnih povezav. Zaradi pomanjkanja tržnega zanimanja niti ni pričakovati, da bi jo v naslednjih letih dobila. Takšna območja se imenujejo bele lise.
Namenjeni so jim razpisi GOŠO (gradnja odprtih širokopasovnih omrežij), ki v glavnem z evropskimi sredstvi sofinancirajo odpravljanje belih lis. Marca letos je bil izdan že peti tovrstni razpis (GOŠO 5), ki bo trajal do septembra, a z vmesnimi odpiranji prijav že prej (27. 5., 24. 6, 29. 7., 26. 8.). V razpisu je na voljo 21 milijonov evrov, od tega štiri petine iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, za izgradnjo omrežij v 120 občinah, ki mora biti dokončana leta 2023.
Bele lise so definirane na ravni hišnih številk. Z razpisom GOŠO 5 zasledujejo cilje iz Načrta NGN 2020, po katerih bi se hitrost dostopa do interneta 100 Mb/s zagotovila 96 odstotkom gospodinjstev, preostalim pa vsaj 30 Mb/s. Na razpis se prijavijo operaterji elektronskih komunikacij, ki bodo omrežja gradili, in ne končni uporabniki. V prejšnjem razpisu GOŠO 4 sta bila izbrana GVO in Runetec.
Odprta širokopasovna omrežja (OŠO) gradi zasebni partner, ki je potem navadno upravljavec omrežja, ni pa ponudnik storitev za končne uporabnike. To pomeni, da dostop do interneta zagotavlja ponudnik, denimo Telemach ali T-2, ki uporablja infrastrukturo OŠO. Vsi ponudniki imajo možnost to infrastrukturo najemati pod enakimi nediskriminatornimi pogoji. Najem lahko obsega zgolj infrastrukturo (dark fibre) ali pa gre za gostovanje v bitnem toku (bitstream), torej skupno z opremo.
Kdor želi imeti širokopasovni dostop do interneta in je bela lisa, se torej obrne na občino in preveri, ali so operaterji izkazali zanimanje za sodelovanje v GOŠO 5 in ali so dobili soglasja. Kdor pa ni bela lisa, se mora obrniti neposredno na komercialne ponudnike storitev.
Identificirane bele lise za razpis GOŠO 5. Slika: Ministrstvo za javno upravo
V GPON se uporablja svetloba valovnih dolžin približno med 1.200 in 1.600 nm, odvisno od implementacije. Za prenos do uporabnikov (downstream) in v obratni smeri (upstream) sta valovni dolžini različni. Vsak uporabnik na istem MSAN prejme vse podatke, nato pa njegov ONT odfiltrira relevantne podatke, ostale pa zavrže. Nevarnost prisluškovanja se rešuje s šifriranjem. Za prenos podatkov v obratni smeri je potreben časovni sodostop (TDMA – time division multiple access). To pomeni, da se ONT izmenjujejo, kdaj so na vrsti. Delitev je torej časovna in je odvisna od trenutnega stanja v omrežju (dynamic bandwith allocation).
Tehnologija PON ima za računalniške razmere že dolgo brado. Prvi standard TM-PON G.983.1 je ITU (International Telecommunication Union) sprejel že leta 1998, odtlej pa se je redno posodabljal. Najnovejše različice omogočajo hitrosti do 10 Gb/s simetrično v obe smeri, z multipleksiranjem celo do 40 Gb/s.
Prvi standard se je imenoval APON (asynchronous transfer mode), kasneje pa so ga nasledili BPON, EPON, GEPON in današnji GPON. Vsi so uporabljali valovno dolžino 1.490 nm za prenos proti uporabniku in 1.310 nm v nasprotni smeri. Specifikacije za GPON so bile dokončane leta 2004 (2,5 Gb/s), leta 2010 pa je sledil XG-PON (10 Gb/s) z valovnima dolžinama 1.575 nm in 1.270 nm.
Izguba optične moči (atenuacija) in kromatična disperzija sta odvisni od valovne dolžine. Graf: Recommendation ITU-T G.989.1
Naslednji korak predstavlja NG-PON2 iz leta 2015, kjer bo z multipleksiranjem po valovni dolžini (WDM) šlo do 40 Gb/s. V resnici NG-PON2 predpisuje oboje, torej multipleksiranje po valovni dolžini in času (TWDM). V smeri proti uporabnikom se izvaja WDM, saj so na voljo štirje laserji v OLT. V obratni smeri je multipleksiranje časovno. Nekoč je obstajal tudi NG-PON1, ki je nudil štirikrat več od GPON, a bi morali operaterji zanj zamenjati večino opreme, kar se le za štirikrat večjo prepustnost ni izplačalo. NG-PON2 pa zmore soobstajati z obstoječimi sistemi GPON (in tudi NG-PON1) in nudi do 40 Gb/s (obstajajo celo različice z 80 Gb/s) v simetričnem načinu.
Kabelske povezave
Zlasti v preteklosti, ko optika na dostopovnem delu še ni bila tako razširjena, je bil kabelski internet zelo priljubljena alternativa. Nudi starejšim optičnim sistemom primerljive kapacitete, koaksialni kabli pa so bili zaradi televizije med gospodinjstvi zelo razširjeni. V primerjavi z bakrenimi paricami, ki jih najdemo v telefonskih omrežjih, je kabelsko omrežje superiorno. Koaksialni kabel ima več pasovne širine, a ni vsa na voljo za prenos podatkov, saj je večina namenjena prenosu televizijskih in radijskih programov. Po njih namreč ves čas tečejo vsi programi, ki jih uporabnik lahko spremlja. To ima seveda določene prednosti, denimo hitrejše preklapljanje med kanali in enostavnejše gledanje različnih programov na več sprejemnikih.
OFDM
Številne različne tehnologije za prenos podatkov (npr. ADSL, DOCSIS, DVB-T, WLAN) uporabljajo ortogonalno frekvenčno multipleksiranje ali OFDM. Za prenos je treba podatke najprej modulirati, to pomeni prevesti v lastnost signala, ki se prenaša. Spreminjamo lahko amplitudo, frekvenco in fazo signala, temu primerne pa so tudi vrste modulacije. Nato pa želimo po istem mediju prenesti čim več informacije. Multipleks je kombinacija več počasnejših informacijskih tokov v en hiter prenos po mediju, demultipleks pa razstavljanje. Multipleksiranje je lahko časovno, frekvenčno ali valovnodolžinsko.
OFDM izkorišča princip frekvenčnega multipleksiranja (FDM), kjer se razpoložljiva pasovna širina razdeli na več podnosilnikov, ki imajo ločene frekvence. Pri OFDM pa morajo biti nosilniki pravokotni drug na drugega, zaradi česar med njimi ne prihaja do interference. Na ta način je moč uporabiti mnogo ožji frekvenčni pas, razklop med kanali pa je lažji, četudi se prekrivajo.
Kabelska omrežja so v resnici vlakensko-kabelski hibridi (hybrid fiber-coaxial), saj sta hrbtenica in zaledje do vozlišč optična, le zadnji dostopovni del je kabelski. Podatke za prenos po koaksialnem kablu na glavni sprejemni postaji (headend) modulira zaključni sistem za kabelsko modele oziroma CMTS (cable modem termination system), potem pa se posredujejo uporabniku. Ta ima svoj kabelski modem, ki signal demodulira. Kadar je razdalja med CMTS in končnim uporabnikom prevelika, se uporabljajo vmesni ojačevalniki RF.
Standard za prenos podatkov po koaksialnih kablih se imenuje DOCSIS (Data Over Cable Service Interface Specification) in je do danes prilezel že do različice 4.0, večinoma pa se uporabljata 3.0 in 3.1 (več v okvirju). Standard je razvil konzorcij več podjetij pod vodstvom CableLabs in omogoča dostop na razdaljah do 160 kilometrov.
Kabelska omrežja imajo frekvence do 1.000 MHz, frekvenčni pas pa sestoji iz dela za prenos podatkov od uporabnika (5–65 MHz) in v obratni smeri (nad tem). Vidimo, da je zadnje območje precej večje, ker je bil prvotni namen kabelskih omrežjih prenos iste slike in zvoka do več uporabnikov. Kanali so v Evropi široki 8 MHz (standard EuroDOCSIS) z razmerjem signal – šum pod 44 dB, kar predstavlja 55 Mb/s proti uporabniku (ob modulaciji 256-QAM). Podprta modulacija je QAM (kvadraturno amplitudna modulacija), ki sočasno modulira fazo in amplitudo. Zaradi tega so kabelska omrežja bistveno bolj občutljiva na razmerje signal – šum od optičnih vlaken. Podobno kot v optičnem omrežju (PON) se tudi v kabelskem omrežju isti nosilec uporablja za prenos podatkov do vseh naročnikov.
Prenos podatkov po fizičnem sloju in podsloju MAC opisuje standard DOCSIS, ki sega v leto 1996. Leta 1999 so ga nadgradili v DOCSIS 1.1, ko se je pojavila potreba po podpori digitalni telefoniji. Obstajata evropska in ameriška inačica, kjer je glavna razlika v širini kanala za prenos podatkov proti uporabniku, ki je v Evropi 8 MHz, v ZDA pa 6 MHz, kar omogoča večje hitrosti.
Logika delitve pa je podobna kot pri optični povezavah. CMTS uporablja način povezave P2MP (točka–več točk), za kar se uporablja frekvenčno porazdeljeni sodostop (FDMA – frequency division multiple access). To pomeni, da dobi vsak uporabnik svoj frekvenčni pas, ki se modulira na nosilni signal s svojo frekvenco. V obratni smeri pa kabelski model signal pošilja asinhrono, torej čaka, da pride na vrsto (TDMA – time division multiple access), ker je frekvenčni pas pač bolj omejen. Problem prisluškovanja, saj lahko vsak kabelski modem posluša vse podatke na koaksialnem kablu, se rešuje s šifriranjem.
Koaksialni kabel proti bakreni parici
Tako koaksialni kabel kakor bakrena parica prenašata podatke v obliki električnih signalov, ki potujejo po prevodniku, ki je običajno baker. A razlika med obema vodnikoma je velika. Koaksialni kabel ima jedro iz bakra, ki je obdano z izolacijo, prepletenim kovinskim oklopom (iz bakra ali aluminija) in zunanjo izolacijo iz umetne mase. Oklop ščiti pred zunanjimi elektromagnetnimi motnjami. Obstaja več vrst koaksialnih kablov, ki se med seboj razlikujejo po premeru in impedanci (običajno 50 ali 75 ohm). Kabli UTP so tipični primer topologije s pari prepletenih izoliranih vodnikov (paric). Ti kabli so bistveno manj odporni na motnje iz okolice in zmorejo manjše hitrosti prenosa podatkov. Oba vodnika v parici predstavljata zaključen tokokrog, zato je različna tudi topologija povezovanja. Na istem koaksialnem kablu je lahko več odjemalcev in na koncu kabla mora biti zaključni člen. Parice pa povezujejo odjemalce po zvezdasti topologiji (vsak ima svoje).
SLIKA RG-59.jpg Koaksialni kabel RG-59.
Kmalu so sledile nadgradnje standarda DOCSIS. Različica 2.0 je leta 2001 prinesla povečano hitrost zaradi novega sinhrono kodno porazdeljenega sodostopa (S-CDMA – synchronous code division multiple access) za sočasno oddajanje več naprav, novo širino kanala RF 6400 kHz, nove tipe modulacije QAM in osnovno podporo za IPv6. DOCSIS 3.0 pa je predstavljal pravo malo revolucijo, saj je bistveno dvignil hitrost prenosa podatkov, prinesel polno podporo IPv6 in združevanje kanalov. DOCSIS 3.1 je namesto 8 MHz širokih kanalov vpeljal še kompleksno multipleksiranje na 25–50 kHz širokih pasovih (OFDM – orthogonal frequency-division multiplexing). OFDM je popularna tehnika, ki jo najdemo tudi v ADSL, IEEE 802.11a, g, n, ac in ah (različice Wi-Fi), digitalni televiziji (DVT-B) in še marsikje. Najnovejši DOCSIS 4.0 izkorišča celotno frekvenčno območje koaksialnega kabla (vse do 1.800 MHz, v prihodnosti do 3.000 MHz) in uporabo istih frekvenc za prenos v obe smeri (full duplex), zato omogoča še večje hitrosti (do 6 Gb/s).
Bakrene parice
Kdor nima ne optike in ne kabelskega omrežja, je obsojen na bakrene povezave prek telefonskih kablov. Te imajo nižjo pasovno širino, hitrejše slabljenje signala z razdaljo, večjo občutljivost na zunanje motnje in zaradi tega več napak pri prenosu ter navsezadnje porabijo več energije za delovanje. S tem se končni uporabniki ne obremenjujejo, temveč vse našteto seštejejo v ugotovitev, da je baker počasnejši, manj zanesljiv in dražji.
Baker je bil za večino gospodinjstev prvi mogoči dostop do interneta, ko se je uporabljal še klicni dostop (dial-up), torej prek istega kanala kot telefonski pogovori. Prvi modemi so omogočali hitrosti od 300 do 1.200 b/s (bitov na sekundo, torej 10-krat manj v znakih/bajtih!). Dovolj uporaben je potem postal standard V.32bis, ki je zmogel 14,4 kb/s, novejši modemi V.90 pa so prilezli do 56 kb/s. Tudi ISDN s 128 kb/s v dvokanalnem dostopu spletnega brskanja ni bistveno pospešil. Klicni dostop niti ni tako star, saj je imel Arnes največ uporabnikov tega dostopa leta 2002. Klicni dostop je ukinil šele leta 2016.
Zdaj tudi bakrene parice telefonskih povezav ponujajo širokopasovni dostop do interneta v obliki digitalnih naročniških vodov oziroma xDSL (digital subscribe line). V Slovenijo je ADSL prispel leta 2001, odtlej pa smo dobili tudi hitrejše različice, kot so ADSL2+, VDSL in VDSL2.
Frekvenčno območje bakrene parice med 0 in 1.104 kHz se pri ADSL in ADSL2 razdeli na 256 kanalov. Prvi kanal je za govorno linijo (0–4 kHz), višji pa za prenos podatkov od uporabnika (25,875–138 kHz) in prenos proti uporabniku (138–1.104 kHz). Zaradi tega je hitrost prenosa navzdol večja kot navzgor, zato je tak način poimenovan asimetrični DSL. Minimalno razmerje signal – šum mora pri ADSL znašati vsaj 6 dB, pri ADSL2 pa 3 dB, zato lahko zadnji uporablja tudi kanale, ki bi jih prvi zavrgel. Uporabni kanali so namreč odvisni od razdalje uporabnika do centrale in kakovosti paric. ADSL2+ uporablja območje do 2.208 kHz, kar omogoča še večjo hitrost. Danes se uporabljata tudi VDSL (very high bit-rate DSL) in VDSL2. Kjer potrebujemo simetrično hitrost, pa se uporablja SDSL, ki ne podpira govorne linije.
Ključni del omrežja so dostopni multipleksorji DSL (DSLAM), ki so nameščeni v končnih centralah. DSLAM ločijo frekvenčne pasove, ki so namenjeni prenosu podatkov, in po njih pošiljajo podatke do končnega uporabnika ter jih sprejemajo. Vsak uporabnik mora imeti na DSLAM svoj priključek, kar predstavlja tipologijo točka–točka. Pri tehnologijah xDSL je najočitnejši vpliv oddaljenosti uporabnika od DSLAM. Maksimalna hitrost hitro upada z oddaljenostjo, zgornji domet pa je vsega nekaj kilometrov. Če ste od telefonske centrale predaleč, z xDSL torej ne bo nič.
Kaj imamo v Sloveniji
Od prvih širokopasovnih povezav pred 20 leti je tehnologija napredovala, paleta možnosti za slovenske uporabnike interneta pa tudi. Dobrih 40 odstotkov uporabnikov uporablja optične povezave, skoraj 30 odstotkov xDSL (ADSL ali VDSL), približno 28 odstotkov pa kabelski internet (večinoma DOCSIS 3.0), je v lanskem poročilu ugotavljal Akos. Preostanek odpade na ethernet, fiksni brezžični dostop in zakupljene vode, kar je za domače uporabnike manj primerno. Že dlje časa število priključkov raste.
Največji ponudniki fiksnega interneta za fizične osebe so Telekom (30 odstotkov), Telemach (28 odstotkov), T-2 (21 odstotkov) in A1 (14 odstotkov). Skupno je bilo ob koncu prvega četrtletja lani v Sloveniji 61 ponudnikov storitev širokopasovnega dostopa do interneta na fiksnem omrežju. Sorazmerno visoka številka je posledica manjših operaterjev, ki, denimo, delujejo v OŠO (odprto širokopasovno omrežje), nudijo storitve le poslovnim uporabnikom ali javnim ustanovam (denimo Stelkom) ali pa so celo podružnice večjih operaterjev (kot je bil včasih Telemach Tabor).
A1 nudi vse tri glavne tehnologije: optiko, kabelski internet in xDSL. Optične povezave trenutno nudijo kot Ethernet P2P (1/1 Gb/s) in GPON (2,5/1,25 Gb/s), v pripravi pa je tehnologija XGS-PON. V praksi lahko tako fizični uporabnik v paketu dobi hitrost do 500/100 Mb/s, poslovni uporabniki pa simetričnih 1 Gb/s. Večinoma gre za najeto infrastrukturo. Lastno omrežje je strankam dostopno v Ljubljani, Mariboru, Celju, Postojni in Vrhniki. Kabelski internet nudijo na manjšem geografskem območju, in sicer v Ljubljani, Mariboru, na Vrhniki, v Postojni in Luciji, po tehnologijah DOCSIS 2.0 in 3.0, tako da so največje hitrosti do 300/15 Mb/s. Prek (Telekomovih) telefonskih povezav pa je z ADSL, ADSL2+, VDSL2 in s SHDSL, ki so na voljo po večini Slovenije, mogoče v najboljšem primeru iztisniti 40/10 Mb/s. Uporabnikov na kabelskem omrežju imajo sorazmerno malo, na optičnih povezavah in xDSL pa približno enako. Do nedavnega so ponujali tudi hibridni dostop, kjer je naprava pri uporabniku (»modem«) združila dostop prek 4G/LTE in xDSL, na ta način pa je bilo mogoče dosegati hitrosti do 50/20 Mb/s. Ta tip dostopa so po novem ukinili.
Kje so vsi ti kabli
Vsa javna infrastruktura, kamor sodijo tudi komunikacijski vodi, cevi, kabli, vodi, kabelska kanalizacija, omrežne priključne točke javnega komunikacijskega omrežja, bazne postaje, radijske postaje in podobno, je evidentirana v Zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture (https://www.e-prostor.gov.si/zbirke-prostorskih-podatkov/zbirni-kataster-gospodarske-javne-infrastrukture/).
T-2 poznamo zlasti po optičnih omrežjih, čemur pritrjujejo tudi podatki, saj imajo 81 odstotkov naročnikov na optiki, 18 odstotkov na bakrenih omrežjih in le odstotek na kabelskih. Na optiki nudijo tehnologije ethernet P2P, GPON in tudi že XGS-PON. Ethernet P2P je na voljo povsod, GPON imajo v lastnih centralah, XGS-PON pa je testno na voljo v ljubljanski in gorenjski regiji, do konca leta pa bo predvidoma tudi drugod. Obljubljajo povečanje hitrosti za končne uporabnike vse do 10 Gb/s. V praksi je za končne uporabnike trenutno moč dobiti pakete s hitrostjo do 1 Gb/s. Za dostop prek bakrenih paric sta VDSL2 in SHDSL na voljo kot razvezana zanka, vse ostale tehnologije xDSL pa kot gostovanje pri Telekomu Slovenije v bitnem toku (bitstream). Kabelskih omrežij imajo manj, in sicer so ta v občinah Kamnih, Jesenice, Mirna, Metlika, Loška dolina in Brezovica, kjer večinoma uporabljajo DOCSIS 3.0, medtem ko se DOCSIS 2.0 ukinja. To pomeni, da splošni paketi zmorejo do 100/10 Mb/s.
Telekom Slovenije nudi optiko prek tehnologij ethernet P2P (do 1 Gb/s) in GPON (1 Gb/s), v prihodnosti pa prihaja še XGS-PON (do 10 Gb/s). Ponekod imajo na voljo lastno optično omrežje (164 občin), v preostalih pa je mogoče gostovanje v OŠO (odprto širokopasovno omrežje). Trenutno lahko uporabniki dobijo najhitrejši paket s hitrostjo 600 Mb/s na Telekomovem omrežju, na OŠO pa gre seveda počasneje (osnovna hitrost 100 Mb/s, ponekod do 350 Mb/s). Ponujajo tudi tehnologijo ADSL2+, ki se pospešeno nadgrajuje v VDSL2. V praksi je mogoče na kratkih oddaljenostih od centrale doseči hitrosti do 40/10 Mb/s, kjer je bakreno omrežje preslabo, pa je mogoč hibridni dostop z uporabo signala LTE/4G. O tem ne more odločiti uporabnik, ampak le Telekom sam. Slaba polovica njihovih uporabnikov ima dostop prek xDSL, preostanek pa je prek optičnih povezav. Kabelskih omrežij (z eno manjšo izjemo) nimajo več.
Pri Telemachu so povedali, da že preizkušajo kabelsko tehnologijo DOCSIS 3.1 in gradijo sodobna optična omrežja XGS-PON. Uporabnike lahko priključijo na lastna omrežja, prek reguliranega omrežja TS ali OŠO (odprto širokopasovno omrežje).
Smer razvoja je tako jasna. Kjer jih še ni, se (tudi z evropskimi subvencijami) gradijo optična omrežja, hkrati pa se tudi obstoječa nadgrajujejo. Nova tehnologija XGS-PON bo omogočila hitrosti več gigabitov na sekundo, čemur se ne more približati nobena druga tehnologija. Tega se zavedajo tudi naši ponudniki dostopa do interneta, ki tehnologijo že preizkušajo in ponekod tudi uporabljajo. Trenutno se zdi to preveč, a včasih je bilo tudi 56 kb/s »veliko«. To pa pomeni tudi, da bomo morali nekoč nadgraditi tudi domačo opremo. Gigabitov namreč ne moremo pretakati prek starejših omrežij Wi-Fi ali starih omrežnih kartic.
