Bili pred Applom, a propadli

Računalniška zgodovina ni tesno povezana le s Silicijevo dolino. Tudi na Otoku so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja delovali velikani. Acorn Computers Ltd., podjetje, ki je svetu pravzaprav dalo vrsto procesorskih arhitektur, skupaj z danes izjemno uspešnim ARM, je bilo večkrat označeno za »angleški Apple«. Neredko so bili njihovi izdelki tehnično precej naprednejši od sicer prodajno uspešnejših ameriških računalnikov.

Chris Curry in Hermann Hauser, dva izkušena razvijalca in tehnološka zanesenjaka, sta se odločila, da bosta uresničila svojo vizijo razvoja mikroprocesorjev. 5. decembra 1978 sta ustanovila podjetje Cambridge Processor Unit Ltd (CPU), ki se je sprva ukvarjajo s svetovanjem glede razvoja procesorskih rešitev. Prvi resen posel je prineslo naročilo razvoja krmilnika za igralni avtomat, ki ga je načrtovalo podjetje Ace Coin Equipment.

Blagovna znamka Acorn Computer Ltd je nastala že januarja 1979, saj sta ustanovitelja želela jasno ločiti področje svetovanja in razvoja mikroračunalnikov, za vsak primer, če bi kateri izmed poslovnih modelov zašel v težave in tako ne bi metal slabe luči še na drugi del posla. Ime Acorn je bilo izbrano premišljeno – vizija razvijalcev je narekovala, da mora biti računalniški sistem razširljiv in rasti, se razvijati. Beseda pa se je morala začeti na črko a, saj je bil dodaten cilj ta, da je podjetje v telefonskem imeniku pred ameriško korporacijo Apple Computer.

Prvi Acornov mikroračunalnik je v resnici načrtovala ženska – Sophie Wilson. Acorn Microcomputer, pozneje preimenovan v Acorn System 1, je bil polprofesionalni sistem, namenjen razvijalcem in laboratorijskemu delu. Stal je vsega 80 angleških funtov, zato se je hitro prikupil tudi računalniškim zanesenjakom tistega časa. Šlo je za majhen računalnik, sestavljen iz dveh kartic, majhnega enovrstičnega zaslona, tipkovnice, vmesnika za kasetar ter tiskovine s procesorjem. Skoraj vsi signali procesorja so bili dostopni prek vmesnika Eurocard.

Acorn Atom je bil na voljo tudi v »poslovni različici«, ta se je imenovala Prophet.

Uspeh je ekipo spodbudil k razvoju novih različic in leta 1980 je že bil nared mikroračunalnik System 2. Sestavljale so ga štiri tiskovine, premogel pa je megaherčni procesor (6502), 2K ROM, operacijski sistem pa se je nalagal s kasete. Na eni izmed kartic je bil tudi zaslon, ki je lahko prikazoval 40 × 25 znakov, kartica s pomnilnikom pa je premogla 4K RAMa in 4K BASIC ROM. Bil je tudi razširljiv z Acornovimi karticami Eurocard. Leta 1982 so želeli zanj skupaj z napajalnikom 480 funtov, tipkovnica pa je uporabnika olajšala za dodatnih 136 funtov.

Takrat je luč sveta ugledal tudi računalnik Acorn System 3, ki je namesto kasetnika vpeljal disketnik in podvojil količino delovnega pomnilnika. Glede na System 2 se je podvojila tudi cena. Računalnik System 4 je bil nato »trojka« v večjem ohišju, ki je gostilo dva disketnika, System 5 pa je prinesel še zmogljivejši procesor – dvemegaherčno različico 6502.

Atom!

V osemdesetih letih je bilo v Cambridgeu resnično živahno, vsaj kar zadeva računalništvo. Sinclair je že razvijal svoj ZX80, namenjen domačim uporabnikom. Ko je za to izvedel Curry, je skupaj z razvijalcem Nickom Toopom začel kar na svojem domu snovati računalnik za potrošniški segment. Večina inženirjev v Acornu namreč ni imela nobene želje po pripravi takega računalnika, češ da domače računalništvo ne sodi v ponudbo podjetja, ki se ukvarja predvsem z rešitvami za laboratorijska okolja. Curry je razumel, da mora tak računalnik narediti privlačnejši, zato je najel industrijskega oblikovalca Allena Boothroyda, ki mu je uspelo v ohišje vgraditi tipkovnico. Drobovje cenovno dostopnega računalnika je sestavljal System 3 z vgrajenim sistemom Atom BASIC. Sliko je lahko prikazoval v šestih načinih, npr. 64 × 64 pik v štirih barvah ali pa črnobelo v ločljivosti do 256 × 192 pik (ki je tedaj veljala za visoko ločljivost). Navodila za Atoma je napisal David Johnson-Davies, pozneje izvršni direktor Acornsofta.

Atom je bil zelo pomemben računalnik še z enega vidika. Z namenom pohitritve razvoja programske opreme so v Acornu razvili krajevno omrežje, imenovano Econet. Na računalniškem sejmu so tako že leta 1980 pokazali omrežje, v katero je bilo povezanih osem Atomov, takšne sestave pa so bile pozneje zelo pogoste v številnih šolah in manjših podjetjih. Uporabniki so si lahko med seboj izmenjevali datoteke, ogledali drug zaslon ali pa upravljali z drugo tipkovnico na daljavo.

Nova arhitektura RISC

Računalnik Apple Lisa je Acornove inženirje postavil na stvarna tla. Zavedli so se, da morajo razviti »okenski« operacijski sistem. To pa je bila vse prej kot lahka naloga, obenem njihovi 2- do 4-megaherčni procesorji niso bili najhitrejši pri izračunu grafike. Acorn je potreboval novo arhitekturo. Po temeljitem pregledu ponudbe procesorjev na trgu so v Acornu hitro ugotovili, da so jim najzmogljivejši modeli nedosegljivi, zato so v podjetju sprejeli odločitev, da razvijejo novega.

V projekt Acorn RISC Machine (ARM) je podjetje od konca leta do 1987 vložilo pet milijonov funtov. Na prizorišče je zopet stopila Sophie Wilson in s sodelavci razvila nov nabor ukazov. Naloga izdelave procesorja je pripadla partnerju VLSI Technology, ki je že sicer izdeloval večino Acornovih ROMov in drugih čipov. Prvi procesor ARM je ugledal luč sveta 26. aprila 1985 in že takoj deloval brezhibno. Kot razširitev za BBC Micro je nosil ime ARM1, razvijalci pa so ga uporabljali predvsem za poganjanje programske opreme za simulacije in pohitritev dela programov CAD.

Wilsonova je v zbirni jezik za arhitekturo ARM prevedla tudi BBC Basic. Njeno odlično poznavanje nabora ukazov je botrovalo tudi odlični programski opremi in ARM BBC Basic je postal odlično orodje za preizkušanje vseh programov za platformo ARM. Projekt razvoja procesorja ARM se je sicer odvijal v strojni tajnosti. Ko se je leta 1985 Olivetti zanimal za prevzem podjetja, so mu delo te razvojne ekipe zamolčali vse do podpisa pogodbe. Z razvojem Acornovega operacijskega sistema RISC OS se je v najboljših časih ukvarjalo kar 200 inženirjev, ki so poskrbeli tudi za razvojni okolji Acorn C/C++.

Arhitektura ARM je privlačila tudi druge izdelovalce, še najbolj Apple. Ta je v sodelovanju z Acornom celo razvil prototip računalnika Apple II (projekt Möbius), a ga je vodstvo podjetja v strahu pred konkuriranjem Macintoshu zavrglo. Pozneje se je Apple lotil razvoja nove računalniške platforme za sistem Newton. Postavili so izjemno visoke zahteve glede porabe energije, zmogljivosti in cene ter celo zahtevo po možnosti zaustavitve procesorske ure. Tem zahtevam se je še najbolj približal prav Acorn RISC Machine, a je imel svoje pomanjkljivosti, predvsem mu je manjkala integrirana enota za delo s pomnilnikom, Acorn pa ni imel sredstev za njen razvoj. Resno sodelovanje med družbama Apple in Acorn se je začelo z ustanovitvijo skupnega podjetja ARM Ltd leta 1990. Partnerja sta imela vsak po 43-odstotni delež, preostali del pa je pripadal podjetju VLSI, ki je bilo tudi prvi imetnik licence za proizvodnjo procesorjev ARM.

Danes si procesorji z arhitekturo ARM dobesedno podrejajo področje mobilnih naprav, prvo prestižno nagrado, zopet Queen’s Award for Technology, pa je Acorn za svojo tehnologijo prejel leta 1992.

BBC Micro in Electron

Naslednji razvojni korak Acorna je predvideval razvoj na temelju sodobnih 16-bitnih procesorjev. Mnenja inženirjev so bila deljena, na koncu pa je zmagal Hauserjev kompromisni predlog – Proton, na 6502 temelječ računalnik z izjemno razširljivostjo. S tem je pridobil tudi zanimanje razvijalcev, ki prej za Atom niso želeli slišati, Proton pa jim je ponudil priložnost, da naredijo računalnik po lastnem okusu. Eden izmed načrtov je predvidel tudi razvoj vmesnika, s katerim bi lahko računalniku v prihodnje dodajali sodobnejše in dražje procesorje.

O priljubljenosti računalništva na Otoku priča tudi pozornost, ki jo je temu področju začela namenjati televizijska hiša BBC. Po izjemno dobro sprejetem dokumentarcu The Mighty Micro, ki je napovedal prihajajočo računalniško revolucijo (in celo sprožil razprave o tem področju v britanskem parlamentu), je BBC razvil zamisel o pripravi programa za razvoj računalniške pismenosti. Še več, BBC je ob tem želel celo prodajati lasten računalnik in je pripravil razpis, napisan za izbiro sistema NewBrain podjetja Newbury Laboratories. A kaj hitro je postalo jasno, da izbrano podjetje ne bo kos izzivu, saj ni bilo sposobno izdelati ustreznih količin računalnikov, niti ti niso bili skladni z zahtevami iz razpisa. BBC je moral celo zamakniti načrte glede predvajanja računalniške oddaje – s sprva načrtovane jeseni 1981 na naslednje poletje. Prav zato je k projektu povabil tudi druge izdelovalce računalnikov, Curry pa je odgovorne prepričal, da so zahteve toliko prilagodili, da je prišel v poštev tudi Atom/Proton. Obenem je angleško ministrstvo za industrijo veliko lobiralo v smeri domačega izdelovalca in BBC je na koncu za svoj računalnik res izbral dobavitelja Acorn Computers Ltd. Proton je tako ugledal luč sveta decembra 1981 kot BBC Micro in za svojo inovativno zasnovo v letih prejel številne nagrade, med drugim celo prestižno Queen’s Award for Technology. Oznako »BBC Micro« je med uporabniki nosilo kar šest različic računalnika, uporabljala pa jih je večina šol na Otoku. Zaradi zasoljene cene (šole so računalnike kupovale po polovični ceni) ga domači uporabniki niso »posvojili« v enakem obsegu. BBC Micro je kljub temu postal zvezda Acorna, saj se je dobiček podjetja, ki je bil še leta 1979 tri tisoč funtov, julija 1983 zvečal na neverjetnih 8,6 milijona funtov.

BBC Micro – ikona britanskega računalništva

Leta 1982 je na prizorišče stopil še Sinclairjev konkurent ZX Spectrum in Curry je moral poiskati odgovor. Rodil se je Electron, Acornov domači računalnik s ceno pod 200 funti. Šlo je za okrnjeno različico BBC Micra, a so težave s proizvodnjo spremenjenih gradnikov omejevale prodajo konec leta 1983, naslednje leto pa je udaril še ameriški konkurent Commodore.

Opogumljeni z rezultati prodaje BBC Micro so v Acornu septembra 1983 vstopili na »malo« londonsko borzo kot skupina Acorn Computer Group plc in dosegli tržno kapitalizacijo v višini 135 milijonov funtov, ustanovitelja pa sta imela v lasti okoli 85 odstotkov delnic.

Acorn si je že vse od časov Atoma prizadeval za razvoj še naprednejših procesorjev in poslovnih računalnikov, saj so se podjetja lažje odločala za naložbe vanje. Tako so leta 1983 predstavili kar osem različic računalnikov, poimenovanih Acorn Business Computer (krajše ABC), a so svoje načrte kmalu zaradi slabšega poslovanja tudi preklicali, zato ti računalniki nikoli niso prišli na trg. Z eno izjemo – ABC 210 je pozneje (1985) ugledal luč sveta kot Acorn Cambridge Workstation, a ga tudi akademska sfera, kateri je bil predvsem namenjen, ni prav dobro sprejela.

Electronu zvezde res niso bile naklonjene, brez težav z dobavitelji bi verjetno postal tako slaven kot Commodore.

Finančne težave

Acorn se je leta komajda obdržal nad gladino, čeprav je vstopil na borzo. Tik zatem se je povpraševanje po njegovih domačih računalnikih povsem sesulo, pa tudi proizvodnim težavam ni bilo videti konca. Leto 1984 je bilo resnično težko za celotno industrijo, Atari je zamenjal lastnika, celo Apple je skoraj bankrotiral.

Za že omenjeni računalnik Electron, predstavljen 1983, je Acorn po zaslugi oglaševalskih akcij (tudi TV reklam), prejel 300 tisoč naročil, a težave z malezijskimi dobavitelji komponent so pomenile, da so strankam lahko dostavili vsega 30 tisoč računalnikov. Toda uporabniki niso sedeli križem rok, številni so posegli po konkurenčnih računalnikih Commodore 64 ali ZX Spectrum. Še bolj je Acorn teplo to, da pogodb z dobavitelji ni mogel kar prekiniti. Do konca leta se mu je zato nabralo 250 tisoč neprodanih Electronov, ki so jih morali za nameček še skladiščiti.

Finančne rezerve so hitro kopnele, večino jih je porabljal razvoj računalnika BBC Master, obenem pa so financirali še projekta ARM in Acorn Business Computer. Za neuspešnega se je izkazal tudi poskus prodora na ameriški trg. Prilagoditev računalnikov in dodatkov za BBC Micro za ameriški trg je podjetje skupaj z oglaševanjem stala okoli 20 milijonov dolarjev, prodajnih uspehov pa ni bilo. Z ameriškega trga se je Acorn v celoti umaknil leta 1986 in neprodano zalogo računalnikov za 1,25 milijona dolarjev prodal teksaškemu podjetju Basic.

Acornov »Arhimed« je bil pravi stroj, namenjen resnemu delu.

Prehod v italijanske roke

Dolg do upnikov se je večal in februarja 1985 je počilo, saj je največji med njimi, Olivetti, vložil predlog za stečaj podjetja. Curry in Hauser sta sedla za pogajalsko mizo in še pred koncem meseca je italijansko podjetje za 12 milijonov funtov (pri čemer je šlo 11 milijonov za pokrivanje zadnje polletne izgube) prevzelo 49,3-odstotni delež podjetja, ki je bilo v najboljših letih ocenjeno na okoli 190 milijonov funtov. Krvna slika poslovanja se še kar ni popravila in septembra 1985 je Olivetti po zaslugi svojih vložkov imel v lasti že 79 odstotkov delnic podjetja.

BBC Master in Archimedes za nov zagon

Acornovi inženirji so si veliko obetali od računalnika BBC Master. Tega so trgu predstavili leta 1986 in v treh letih je podjetje prodalo okoli 200 tisoč kosov. Ob nalepki s ceno 499 funtov so ga kupovale predvsem angleške šole in univerze.

Sredi leta 1987, dobro leto in pol za IBMovim PC/RT, je Acorn predstavil svoj namizni računalnik na arhitekturi ARM. Acord Archimedes je postal zelo priljubljen na Otoku ter v Aziji in Avstraliji, saj je bil znatno zmogljivejši od večine drugih konkurentov. Tako kot večino drugih Acornovih računalnikov so ga vzele za svojega predvsem izobraževalne ustanove, domači uporabniki pa so svoje 8-bitne mlinčke raje zamenjevali s cenejšima računalnikoma Atari ST ali Commodore Amiga.

Tudi omrežni računalniki niso prinesli pričakovane revolucije.

Končna postaja Broadcom

Acorn je v devetdesetih letih doživljal številne spremembe, med drugim se je podal tudi na področje izdelave set-top-boxov. V letih 1995 in 1996 se je vse vrtelo okoli omrežnih računalnikov, za katere se je ogrel Oracle.

A dve leti pozneje je bilo podjetje zopet v rdečih številkah. Milijonske izgube so privedle do znatnega prestrukturiranja podjetja, Acorn se je spogledoval z opustitvijo proizvodnje računalnikov, odpustili so kar 40 % zaposlenih in opustili številne projekte. Podjetje naj bi se osredotočilo predvsem za rešitve za razvijajoči se trg digitalnih televizorjev in razvoj čipov in programske opreme DSP za medijske centre.

Januarja 1999 se je Acorn Computers Ltd preimenoval v Element 14 Limited (čeprav še vedno v lasti Acorn Group plc), saj se je želel oddaljiti od klasičnega računalništva in rešitev s področja izobraževanja. Skupino Acorn pa je junija istega leta za 270 milijonov funtov prevzel holding MSDW Investment in jo pozneje razprodal »po delih«.

Element 14 pa je pridno novačil najboljše Alcatelove inženirje in bil zelo uspešen na področju modemov in drugih rešitev na področju tehnologij xDSL. Podjetje je razvijalo tudi standard IPTV in druge rešitve DSP, novembra 2000 pa pristalo v rokah naslednjega giganta – Broadcom je zanj odštel 366 milijonov funtov.