Bitka posebnežev
Računalniška industrija se že nekaj časa ukvarja z ohlajajočim se trgom osebnih računalnikov, vse večkrat pa naletimo na različne zamisli, kako bi računalnike prevetrili in jim dodali še kaj več.
porabniki jih menjavamo vedno počasneje, raje vse več časa preživimo ob svojih pametnih telefonih. Kot smo v Monitorju že pogosto pisali, so tudi računalniki že dolgo »dovolj dobri«, z vgradnjo pogona SSD pa lahko tudi starejši napravi podaljšamo življenjsko dobo za nekaj let.
Zato se izdelovalci vedno bolj trudijo z različnimi poizkusi predstaviti nekaj novega, nekaj, kar bo vzbudilo navdušenje uporabnikov. Pri tem se tudi trudijo posnemati uspeh Appla. Ta je uporabnikom pokazal, da so lahko računalniki tudi »kul«, da so lahko pravzaprav tudi statusni simbol.
Podjetja še največ vidnega napora vlagajo v izredno tanke, na pogled privlačne prenosnike, pa tudi v tablice in hibridne naprave. Vse to so seveda naprave, ki lahko delujejo kot tablice, a ponujajo tudi klasično tipkovnico in jih zato uporabljamo tudi namesto prenosnika.
V zadnjem mesecu smo dobili na preizkus dve taki napravi, obe sta po svoje nadvse zanimivi. Vsekakor je bolj nenavadna Lenovova Yoga Book. Na prvi pogled je videti kot prenosnik, ki mu je nekdo pozabil vdelati tipke tipkovnice: tam je namreč le gladka, črna površina. V resnici gre za tipkovnico, občutljivo za dotik, brez fizičnih tipk. Tipkovnico, ki se nam sicer pokaže na zaslonih tablic, so torej izvozili ter preselili v samostojni del naprave.
Zamisel je zanimiva, a se v praksi ne izkaže najbolj, vsaj ne kot tipkovnica. Osnovna težava je seveda v tem, da tipkovnica ni več fizična in naši prsti ne morejo ločiti med tipkami – na tipkovnico enostavno ni mogoče slepo tipkati. Tudi približki slepemu tipkanju bolj kot ne odpadejo, ves čas moramo gledati v tipkovnico, in ne na zaslon. V praksi nismo bili s to tipkovnico nič hitrejši kot z virtualnimi tipkovnicami tablic.
V primerjavi z omenjenimi virtualnimi tipkovnicami smo hitro opazili še eno nenavadno pomanjkljivost – ker ne gre za zaslon, temveč le za ravno površino, občutljivo za dotik, se znaki na tipkah ne spreminjajo. Na tipkovnicah, ki jih poznamo s tablic (in telefonov), si lahko v nastavitvah nastavimo poljubne znake, denimo naše šumnike, in med njimi hitro preklapljamo. Pri tem prenosniku pa to žal odpade, saj so znaki statični.
Ima pa tipkovnica dobrodošlo in zanimivo možnost, ki pa jo bo uporabilo, oziroma jo potrebuje le razmeroma ozek krog uporabnikov. Pri njenem snovanju je namreč sodelovalo podjetje Wacom, znano po grafičnih tablicah. Ta tehnologija je tudi tu vgrajena, ob prenosniku namreč dobimo pisalo, ki skupaj s tipkovnico deluje enako kot pri omenjenih tablicah. Z njim lahko torej rišemo in oblikujemo, natančnost je zavidljiva, ponuja 2048 stopenj pritiska, zaznava tudi prepoznavo roke (torej naslonjena roka ne zmoti dela oziroma prepoznave pisala). Zanimivo, da deluje tudi takrat, ko vmes postavimo kos papirja – s tem lahko torej res enostavno prerisujemo na roko narisane slike.
Fizično gre resda za impresivno napravo, predvsem v smislu kakovosti izdelave in tankosti ohišja. V globino namreč meri 9,6 milimetra, glede na to, da gre za tablico, združeno s tipkovnico, je to res impresivno. Tečaj je tak, kot smo ga pri Lenovu že srečali pri nekaterih drugih napravah: gre za sistem majhnih, prepletenih koščkov, ki spominjajo na nekatere zapestnice pri dražjih urah. Je zelo tanek, a ponuja lepo, tekoče odpiranje, hkrati pa solidno drži zaslon pri želenem kotu. Seveda ga lahko tudi zavrtimo povsem naokoli, torej da je tipkovnica na spodnji strani zdaj tablične naprave. Tam postane neaktivna, čeprav je še vedno aktivna tipka za vklop sistema za pisalo.
Zaslon je soliden, po diagonali meri dobrih 10 palcev, ločljivost je 1920 × 1200. Je svetleč, a ponuja matriko IPS z odličnim vidnim kotom in dobro svetlostjo. Tudi zvočniki so glede na tankost naprave kar solidni, tako po glasnosti kot po kakovosti zvoka.
Preizkušeni model je imel vgrajen Intelov procesor Atom x5-Z8550. Ta ima štiri jedra in frekvenco 1,44 GHz, slednja se lahko po potrebi zviša do 2,4 GHz. Zraven je še 4 GB pomnilnika, pogon je seveda SSD, velik 64 GB. V praksi smo bili nad hitrostjo naprave nekoliko razočarani, ozko grlo je predvsem procesor, pa tudi pomnilnika bi si na trenutke želeli več. Preizkusili smo različico s sistemom Windows 10, na voljo bo tudi model z Androidom, specifikacije pa ostanejo enake (bo pa cena za sto evrov nižja). Kateri model izbrati, je stvar posameznika, za tiste, ki nameravajo napravo uporabljati bolj kot prenosnik, je po našem mnenju Windows boljša odločitev, v vlogi tablice pa bo naprava bolje živela z Androidom.
Lenovo Yoga Book
Hibridni prenosnik
Prodaja: www.alterna.si, www.diss.si, www.mikropis.si.
Cena: 799 EUR (z Windows 10),
699 EUR (z Android).
Za: Tanko in kakovostno ohišje, dober sistem tečaja, zdržljivost akumulatorja.
Proti: Nenavadna tipkovnica, zmogljivost.
Kaj pa Surface?
Med preizkusom Lenovove nove tablice (prenosnika) je priromal v naš laboratorij še Microsoftov Surface Pro 4. Ta je na voljo že nekaj časa, a je pri nas razmeroma težko priti do Microsoftovih preizkusnih naprav. No, kakorkoli, novi Surface Pro 4 je na prvi pogled praktično enak predhodniku – gre torej za iterativno nadgradnjo.
Za razliko od Lenova je tu tablica povsem samostojna enota, nanjo se pokrov s tipkovnico priključi prek sorazmerno močnega magneta. Tipkovnica ima razmeroma nizke tipke, ki pa ponujajo dober povratni odziv. So iz gladke plastike, preostali del tipkovnice pa je prekrit s prijetnim mehkim blagom. Pod tipkovnico je še sledilna ploščica, ki je večja in natančnejša od Lenovove. Tipkovnica je tudi osvetljena od zadaj.
Tablica je po diagonali nekoliko večja od Yoga Book, zaslon meri 12,3 palca. Sama tablica je presenetljivo tanka (8,4 milimetra), a k skupni debelini doda še pokrov s tipkovnico nekaj milimetrov. Ko tablico uporabljamo v obliki prenosnika, se na zadnji strani odpre stojalo, ki ima dovolj močan tečaj, da jo brez težav drži pri poljubnem kotu (do približno 20 stopinj nad mizo). Stojalo se zelo dobro obnese na trdih površinah, ker pokriva celotno širino naprave (in je naprava razmeroma lahka), pa jo v tej obliki brez večjih težav uporabljamo tudi v naročju.
Tipkovnico imamo lahko položeno povsem na površino, lahko pa jo (z magnetom) nekoliko privzdignemo. V tem položaju je nekoliko upogibanja, a ni moteče, je trša kot pri predhodniku. Zaslon je še boljši kot pri Yoga Book. Spet je v rabi matrika IPS, bistvena prednost je še višja ločljivost, tokrat 2736 × 1824 pik. So pa zvočniki malenkost slabši.
Naprava je glede na Lenovovo v prednosti tudi po strojni opremi, predvsem procesorju. Gre za Intelov i5-6300U s taktom 2,4 GHz. Pomnilnika je 4 GB, pogon SSD meri 128 GB. Spet je nameščen Windows 10, ob tablici pa dobimo tudi pisalo. To ponuja polovico toliko stopenj pritiska kot pri Lenovu, sami sicer nismo opazili razlik. Pisalo ima vgrajen magnet, s katerim se (brez zavihkov) pripne na tablico.
Zelo zanimiva je primerjava vzdržljivosti baterije – tu se je Lenovo s tipkovnico, ki vključuje dodatni akumulator, in varčnejšim procesorjem in manjšim zaslonom bistveno bolje obnesel. Na našem preizkusu je namreč zdržal slabih osem ur, Microsoftov predstavnik pa dobre tri ure. Na obeh smo zagnali tudi program Geekbench za preizkus zmogljivosti procesorja, tu je Surface dosegel približno dvakratne številke Yoga Booka. Slednji je še nekoliko počasnejši od Applove tablice iPad Air 2, pri preizkusu enega jedra je Surface primerljiv z Applovim iPad Pro (pri preizkusu z vsemi jedri pa Surface občutno zmaga).
Pri teh napravah se vselej vprašamo, čemu so namenjene, kaj jim je uspelo in kaj ne. Obe sta nedvomno uspešni po tankosti in prenosljivosti. Ponujata razmeroma velik zaslon v tankem, elegantnem ohišju. Pri tem je glavna hiba Microsoftovega predstavnika razmeroma omejen akumulator, glavna hiba Yoga Booka pa je tipkovnica, ki je to le napol. Menda zmore vse več uporabnikov praktično slepo tipkati tudi na navidezne tipkovnice, a nam to žal ne uspeva. Tako je tipkovnica na tej napravi resda soliden korak čez samostojne tablice (predvsem zato, ker ne zakriva dela zaslona in omogoča udobnejši položaj rok), a je tudi občutno manj uporabna od tipkovnic s fizičnimi tipkami. Koristila pa bo tistim, ki bi jo želeli uporabljati tudi kot grafično tablico.
Kot prenosnika imata torej oba pomanjkljivosti, a tudi kot tablici ne prepričata. Poglavitni razlog za to je še vedno Windows 10, ki je sicer občutno izboljšal tablično izkušnjo v primerjavi s predhodniki, a se kljub temu vse prepogosto vidijo razpoke v tabličnem vmesniku. Prevečkrat moramo zadeti majhno tipko ali znak, premalo je aplikacij, ki bi bile prijazne do tabličarskega dela. Yoga Book si lahko omislimo tudi z Androidom, to izboljša izkušnjo, a je tudi tam aplikacij, ki bi resno konkurirale iPadovim, manj, kot bi želeli.
Zadnjo besedo pa ima denarnica. Lenovo nam je sporočil priporočeno ceno 800 evrov oziroma 700 evrov za različico z Androidom. To niti ni toliko, če upoštevamo kakovost izdelave, možnost hibridne rabe in solidno zmogljivost akumulatorja. Microsoftov Surface pa velja v preizkušeni sestavi nekaj več kot 1300 evrov – tu sta vključena tako pisalo kot tipkovnica, lahko si sicer omislimo tudi le tablico za nekaj sto evrov manj.
Microsoft Surface Pro 4
Hibridna tablica
Prodaja: www.span.eu.
Cena: 1340 EUR.
Za: Tanko in kakovostno ohišje, dober pokrov s tipkovnico, zmogljivost in hitrost.
Proti: Zdržljivost akumulatorja, cena.