Bodo fotoaparati izumrli?
Fotografi se lahko skrivamo za kakovostjo, visoko občutljivostjo, izmenljivimi objektivi, a danes se le še manjši delež fotografij naredi s fotoaparati, levji delež so prevzeli pametni telefoni.
Star fotografski pregovor pravi, da je najboljši tisti fotoaparat, ki ga imaš s seboj. Mobilni telefon je z nami že dobrih 20 let, ko se je začel njegov strm vzpon. Sprva le za telefoniranje in pošiljanje kratkih sporočil, kasneje pa je čedalje bolj prevzemal mesto v poslovni rabi in prej ali slej pridobil tudi fotografski del. Toda na prvo mesto po številu narejenih fotografij ga ni postavilo le to, da je vedno z nami, temveč to, da mu je uspelo hitro in enostavno povezati fotografijo z družabnimi omrežji.
Udarec za fotografsko industrijo je tako hud, da si, zdaj to lahko trdimo že z veliko gotovostjo, nikoli ne bo povrnila prodajnih številk izpred dobrih petih let. Prodaja kompaktnih fotoaparatov se zmanjšuje za več kot 20 % na leto, pri zrcalnorefleksnih in brezzrcalnih fotoaparatih pa je upad sicer zastal, a je stanje še vedno negotovo. Ta avtogol si je fotografska industrija zadala bolj kot ne sama, v dveh dejanjih.
Prednost klasičnega fotoaparata se pokaže pri fotografiranju premikajočih se stvari. Aparat tipalo najprej resetira (zapre zaklop), nato pa pusti, da svetloba hkrati pade nanj. Nasprotno telefoni sliko sproti pobirajo s tipala ves čas, po vrsticah, za kar potrebujejo določen čas. Teh 200 do 500 ms je dovolj, da dobimo učinek vrtečega zaklopa (rolling shutter).
Fotoaparati z izmenljivimi objektivi zmagajo, težava je le v tem, da jih nimamo vedno pri sebi.
Glavni razlog je bil seveda podcenjevanje izdelovalcev telefonov, v smislu »saj nas boste kakovostno težko ujeli«. A tu so nastopila družabna omrežja, v katerih je kakovost slike drugotnega pomena, poleg tega so slike tako ali tako pomanjšane na velikost 800 × 600 pik. Že Nokia N95 je pred dobrimi 10 leti imela fotoaparat s 5 milijoni pik in je teh 800 × 600 presegla za štirikrat, današnji telefoni pa za desetkrat in več. Tudi kakovost posnetka (šum, barve) je velikokrat drugotnega pomena, saj je hitra in preprosta objava pomembnejša.
Drugi udarec sega na sam začetek široke uporabe digitalnih fotoaparatov. Če smo bili v analogni dobi vajeni odnesti film v najbližji fotolaboratorij, da so nam ga razvili in naredili fotografije, se je to v digitalni dobi krepko spremenilo. Na eni strani so hoteli laboratoriji dvakratno ali celo trikratno ceno za izdelavo posnetka iz digitalnega fotoaparata, po drugi strani pa nihče ni imel pametnega odgovora, kako preprosto prenesti fotografije na osebni računalnik oziroma v fotolaboratorij. In smo spet pri družabnih omrežjih, ki so prevzela vlogo fotolaboratorija in foto albuma obenem. Posnetki so lahko objavljeni takoj, vidi jih vsak, ki mu to dovolite. Bolj preprosto praktično ne gre in vse, kar potrebujete, je le ena naprava, pametni telefon.
Kam s fotografijami?
Digitalni svet je neizprosen. Če se uniči nosilec, na katerem so shranjeni posnetki, smo praviloma ob vse. Pri diskih je bilo z veliko tehničnega znanja včasih še mogoče kaj rešiti, pri bliskovnih pomnilnikih praktično nič. Zato vam toplo priporočamo, da redno delate varnostne kopije vaših posnetkov. Za začetek v katero od oblačnih storitev (iCloud, Google Drive, Onedrive, Dropbox …), dodatno kopijo pa še na domači računalnik in po možnosti na zunanji disk. Ob zmernem fotografiranju (nekaj tisoč posnetkov na leto) bi vam moral 500 GB disk zadostovati za vsaj 5 do 10 let, kar je že pravzaprav več, kot je življenjska doba naprave. Toplo vam priporočamo tudi izdelavo klasičnih fotografij oziroma fotoknjig. Slednje še vedno zdržijo bistveno dlje, kot vsi do zdaj znani digitalni nosilci. Žal preproste rešitve v digitalnem svetu ni, a za prvo silo je že dovolj, če imate vklopljeno varno kopiranje v oblačno storitev in brisanje vseh nepotrebnih posnetkov. Uporabniki telefonov naj seveda takoj vklopijo avtomatski prenos v Google Photos, kjer je ob malce zmanjšani velikosti posnetkov na voljo neomejena količina prostora. Aplikacija je na androidnih telefonih že naložena, za iPhone pa jo poiščemo na tržnici.
Zato je na mestu vprašanje, ali je telefon res dovolj dober, da nadomesti fotoaparat? Zbrali smo najboljše telefone, ki so v tem trenutku na voljo, in jih primerjali s fotoaparati. Dvoboj do bridkega konca je sicer pokazal premoč slednjih, a rezultati v laboratoriju so eno, praktična raba pa nekaj čisto drugega.
Huawei Mate 9 preseneča, tudi s kakovostjo posnetkov.
Telefoni
Apple iPhone 7 Plus v zadnji iteraciji prinaša dva fotoaparata: prvi ima goriščnico 28 mm, drugi 56 mm, oba enako tipalo. Med njima zna samodejno preklapljati, po zaslugi daljše goriščnice in s spodobno pomočjo programskih algoritmov pa zna tudi zamegljevati ozadje oziroma manjšati globinsko ostrino. Osnovna aplikacija za fotografiranje je morda že kar preveč enostavna, a svoje delo kljub temu dobro opravi. Uporabniku dopušča le pod/nadosvetlitev, vse druge niti trdno drži v svojih rokah. Za dodatne možnosti moramo poseči po dodatnih aplikacijah, na primer Camera+ ali Manual. Slednji omogočata vse druge za fotografe zanimive možnosti, tudi shranjevanje v načinu RAW. A za dobro aplikacijo je treba plačati, pa čeprav le nekaj evrov, ob visoki ceni aparata bi lahko Apple ponudil bistveno več.
Bi si upali dati telefon na streho avtomobila in fotografirati pot skozi mesto? Z Olympusom TG-4 je to lažje - krmiljenje prek pametnega telefona s časom približno minute, avtomatsko sestavljanje slike v fotoaparatu. Trik pozna tudi Huawei Mate 9, le ustrezno stojalo si morate omisliti.
LG G5 je telefon, pri katerem se bo fotograf počutil veliko bolj domače kot pri jabolčni napravi. Tudi tu sta na voljo dva fotoaparata z dvema različnima goriščnicama, ena je normalna, druga zelo širokokotna, saj pokriva kot 135 stopinj oziroma 12 mm v 35 mm klasiki. Za primerjavo, akcijska kamera Gopro pokriva kot 155 stopinj, Nikonov objektiv 14–24 mm pa pri 14 mm pokriva 114 stopinj. Davek za tako širok kot je seveda popačenost in slika spominja na ribje oko, a to ne pomeni, da za ljubitelje širokega kota ni uporabna. LG G5 ima že v osnovni aplikaciji za fotografiranje bistveno več možnosti kot Apple iPhone 7 Plus, a med avtomatskim in ročnim načinom kljub temu pogrešamo še kaj vmes. V slednjem osrednji del spominja na klasični zrcalnorefleksni fotoaparat s sredinskimi točkami za ostrenje, čeprav lahko izbiramo točko ostrenja praktično povsod po zaslonu. Poleg tega ima tudi vodno tehtnico in seveda avtomatsko prilagajanje vodoravnemu ali pokončnemu fotografiranju. Ročno lahko nastavimo občutljivost ali čas, pri slednjem lahko izbiramo od 30 sekund do 1/3200 sekunde, praktično tako kot pri klasičnem fotoaparatu. Pozna tudi izravnavo beline, ročno ostrenje, skratka vse, kar od fotoaparata pričakujemo.
Ko boste na klasičnem fotoaparatu zaprli zaslonko, boste iz točkovnih virov svetlobe dobili lepe zvezdice. Slednje fotografi sicer radi izkoristijo za nočne posnetke, a učinek pride prav tudi podnevi. Telefoni nimajo zaslonke, zato tega učinka ne dobimo.
Tudi Huawei Mate 9 ima dva fotoaparata, a z drugačno logiko. Eno tipalo je klasično, drugo črnobelo. Slednje naj bi pripomoglo predvsem v slabših svetlobnih razmerah in pri globinski neostrini. Na preizkusnih slikah smo opazili čuden skok v kakovosti med ISO1600 in 3200, kjer je bilo krepko manj šuma, približno na ravni ISO800 ali celo manj. Vpliv dodatnega tipala? Vsekakor nas je to presenetilo, saj so nekateri posnetki pod ISO1600 dobesedno katastrofalni, ISO3200 pa se (v mraku) odlično obnese. Aplikacija za fotografiranje je na prvi pogled zelo enostavna, a skriva celo vrsto različnih možnosti, med drugim tudi zapis RAW. Logika krmiljenja je zelo podobna fotografski, a obenem preprosta. Med objektivoma se sveti majhen napis »Leica«, zato ne čudi navdušenje fotografske srenje nad tem telefonom (in nad njegovim manjšim predhodnikom, modelom P9). Čeprav se je Huawei na prvi pogled odločil za najboljšo možnost, kako izkoristiti dva fotoaparata, sta LGjeva in Applova izvedba za navadnega uporabnika zanimivejši. Dve različni goriščnici zmanjšata potrebo po klasičnem fotoaparatu, in to je vsekakor prihodnost. V osnovi sta dve tipali z isto goriščnico dobra zamisel, a bomo morali na pravo izvedbo še počakati.
Za ljubitelje širokega kota je LG G5 edina prava izbira, saj ima širši kot marsikateri fotoaparat z izmenljivim objektivom.
Za in proti telefonom
ZA
Največja odlika telefonov je zagotovo to, da so praviloma vedno z nami. Kot smo omenili že na začetku, je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imamo pri roki. In telefon imamo praviloma vedno pri roki.
Od posnetka do objave merimo čas na telefonu v sekundah, s klasičnim fotoaparatom moramo najprej posnetek prenesti na telefon ali osebni računalnik in od tam naprej v digitalni svet, kar pomeni nekaj minut ali več. In čas v digitalnem svetu teče čedalje hitreje.
S telefonom v roki vas nihče ne bo jemal resno, a to je velika prednost, če želite narediti spontan posnetek. Fotograf s telefonom? Resno?
PROTI
Visoka občutljivost je področje, na katerem so telefoni zaenkrat še dokaj slabi, a Huawei Mate 9 pravi, da se zna tudi to spremeniti. Če torej želite fotografirati v slabih svetlobnih razmerah (mrak, koncerti), je fotoaparat še vedno prva izbira, brez izjeme.
Čeprav imajo »kitajci« že telefone s 5× spremenljivo goriščnico, je 30x še vedno zelo daleč, če sploh je dosegljiva.
Telefoni praviloma nimajo zaslonke, zato pravzaprav ves čas snemajo, enako kot videokamere. Zato pri hitrih premikih levo ali desno dobimo učinek »rolling shutter« (vrteči zaklop), ki nastane zaradi časa, potrebnega, da telefon prebere celotno sliko s tipala.
NEODLOČENO
Hitrost ostrenja je sicer še vedno na strani fotoaparatov, a zaradi novih pristopov (pike PDAF, lasersko merjenje razdalje) telefoni tu skokovito hitro napredujejo in bolj kot ne lovijo fotoaparate.
Ločljivost 4K s telefonom ni nič posebnega, tudi upočasnjeni posnetki ne. In le redki bodo ločili med posnetki, ki jih naredijo telefoni, in tistimi s fotoaparatov.
S telefonom se bodo začetniki znašli hitreje, vendar tudi večina fotoaparatov nudi kopico avtomatskih načinov, ki so v praksi zelo uporabni. Prava pot učenja se za obe napravi tu šele prične - za dober posnetek si je potrebno vzeti čas.
Sony Xperia XZ je prvi od preizkušenih modelov, ki ima le eno tipalo, obenem pa največje število pik. Kaj boste počeli s 23 milijoni pik na Facebooku, vam ne znamo pojasniti, lahko pa, če nič drugega, naredite konkretne izreze. To je morda bolj problematično, vseh teh pik ne morete izkoristiti niti v scenskih načinih, tam lahko uporabljate najvišjo ločljivost 8 milijonov pik ali manj. To je še vedno več kot dovolj ne le za objavo v internetu, temveč tudi za izdelavo povečav 30 × 45 cm na klasični fotografski papir. Aplikacija za fotografiranje je tipično sonyjevska, če ste kdaj imeli kakšen Sonyjev digitalni fotoaparat, vam bo vse jasno. To je pravzaprav škoda, dobili smo občutek, da drugi trije ponujajo več. Možnosti je veliko, a so klasično sonyjevsko sterilne in nekatere skrite na dodatnih menujih. To, kar ga rešuje in postavlja pred druge, je fizični sprožilec na ohišju, s katerim lahko tudi aktiviramo fotoaparat. Je hitrejši in omogoča uporabo le z eno roko brez gledanja na zaslon kljub velikosti telefona.
LG G5 nam je uspelo nastaviti na ISO 3200, prav tako Nikon D750, iPhone pa je ostal na ISO 40. Zdaj postane bolj jasno, zakaj telefonom ponoči uspe narediti dober posnetek: na eni strani imajo optični umirjevalnik slike, na drugi pa dokaj odprto zaslonko; oboje pripomore k nižji občutljivosti in daljšim časom, to pa izboljša kakovost posnetka.
Telefoni, vsaj vrhunski modeli, so brez težav opravili s kompaktnimi fotoaparati z manjšimi tipali.
Samsung Galaxy S7 Edge ne skriva želje po tekmovanju z Applom, tudi kar zadeva fotografski del. A tega so se lotili zelo spodobno in na ravni. Oziroma drugače, pozna se jim, da so svojčas izdelovali čisto prave fotoaparate. Za razliko od Sonyja se niso zaleteli v čim večje število pik, temveč so ostali pri zmernih 12 milijonih. Dodali so še malo morje točk PDAF, ki skrbijo za natančnejše in hitrejše ročno ostrenje. Tu brez težav priznamo, da je Samsung odlično opravil svoje delo, ne zmoti ga niti slaba svetloba niti slab kontrast. Aplikacija za fotografiranje ima dva obraza, kot večina drugih, in resnejši nam je bil všeč. Omogoča praktično vse ročne nastavitve, tudi shranjevanje v načinu RAW, le občutljivost je omejena na ISO 800. V avtomatskem načinu gre slednja še stopničko više, o ISO 3200 pa lahko le sanjamo. Po svoje je tako tudi prav, saj fotoaparat po kakovosti zajema ne izstopa in je malenkost boljši kot iPhone pri ISO 800. Zmotila pa nas je drastična razlika v tonih med JPEG in RAW. Krepko kontrastnejša in barvno močnejša slika v standardnem načinu, ki je v načinu JPEG dobesedno uničila temne dele in tudi del svetlih delov. Na prvi pogled je tak posnetek očesu všečnejši, a bi Samsung to kljub vsemu lahko izvedel manj agresivno.
Troboj velikih tipal - Fujifilm X-E2 in Nikon D750 na ISO 25600, Panasonic LX15 na ISO 12800. Slednje je že preko vseh meja, uporabno le še za objave v družabnih omrežjih.
Fotoaparati
Če smo pri telefonih posegli po vrhunskih modelih, kjer se izdelovalci zelo potrudijo, smo bili pri fotoaparatih veliko bolj prizemljeni. Olympus TG-4, Panasonic Lumix LX15, Fujifilm X-E2 in Nikon D750.
Fotoaparati z izmenljivimi objektivi so še vedno dragi, vendar se jim vrhunski telefoni že nevarno približujejo.
Razen Panasonica so vsi drugi stari vsaj leto ali več. Poleg tega tudi slednji v osnovi temelji na tipalu, starem 4 leta, kar veliko pove o stanju duha v fotografski industriji. Na srečo se je lovljenje milijonov pik bolj kot ne ustavilo, oziroma napreduje dokaj počasi, pomembnejše postajajo druge lastnosti. Sem sodi predvsem video, saj praktično ni fotoaparata, ki ne bi zmogel vsaj HD v polni ločljivosti, če ne 4K. Druga je povezljivost s pametnimi telefoni. Razen Nikona so vsi opremljeni z brezžičnim omrežjem in lahko prek njega prenašajo fotografije in video posnetke na pametne naprave. Še zanimivejša možnost je upravljanje fotoaparata prek pametnega telefona, edina omejitev je domet brezžičnega omrežja. Žal ne boste mogli z enega konca nogometnega igrišča upravljati fotoaparata na drugem, a če ga boste postavili nekaj metrov od ptičje krmilnice in se skrili za hišo, boste brez težav naredili zanimive posnetke. Zakaj Nikon v polprofesionalni fotoaparat ne vgradi brezžičnega modula, je vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri fotograf. Na eni strani ga najdemo praktično v vsakem kompaktu, pri fotoaparatu, ki stane skoraj 2000 evrov, pa ga moramo dokupiti in še takrat je uporaben le za prenos posnetkov.
Nabor fotoaparatov se razlikuje tudi po velikosti tipal, kar nam je bilo osnovno vodilo. Olympusov malček ima tipalo, ki je po velikosti še najbolj primerljivo s tistimi, ki jih najdemo v telefonih, vsi drugi imajo bistveno večjega. Na srečo fotografske industrije je fizika neizprosna in trenutna tehnologija ima preprosto logiko: čim večja pika, tem več svetlobe, večji dinamični razpon in manj šuma. Če primerjamo Sony Xperio XZ z Nikonom D750, imata oba podobno število pik, a Sonyevo tipalo 20x ima manjšo površino. V praksi to pomeni dvoje – da imajo zrcalnorefleksni fotoaparati še kar nekaj rezerve pri ločljivosti (Canon 5DR je dober zgled), oziroma da znajo izdelovalci z dobrimi algoritmi potegniti veliko iz majhnega tipala. Z višanjem občutljivosti se tudi šum v majhnem tipalu bistveno hitreje veča, lep zgled je LG G5.
O tem, kako dobri so postali telefoni v primerjavi s kompaktnim fotoaparatom, največ pove ta primerjava pri občutljivosti ISO 3200. Huawei Mate 9 je korak pred preostalimi, Sonyja ne rešuje niti nižja občutljivost, Olympus TG-4 pa pokaže bore malo. Če vas preseneča iPhone, je to le zato, ker ima ISO 640, ki je v osnovni aplikaciji ne da spreminjati.
Toda šum in občutljivost sta le en del enačbe, bistvo fotoaparatov je v namenski rabi. Objektivi, dostopnost, upravljanje, vse to je na strani fotoaparatov in bo, dokler ne bo namesto stekla drugih materialov za leče, še nekaj časa tudi ostalo tako. Lenovo je npr. za serijo telefonov Moto naredil poseben dodatek, na katerega se je podpisal Hasselblad (ta, mimogrede, ni naredil niti enega kompaktnega fotoaparata), a sam dodatek stane več kot spodoben kompakt z daljšo goriščnico in seveda vgrajenim brezžičnim modulom. Telefoni so zaenkrat obsojeni na fiksne krajše goriščnice, daljše preprosto zahtevajo debelejši telefon.
So pa zato izdelovalci telefonov začeli uvajati svetle objektive z zaslonko f2.0 ali manj. Kompakti praviloma začnejo s f3.5, kar je skoraj dvakratna razlika v korist telefonov. Z drugimi besedami, tam, kjer se fotoaparat muči z ISO 3200, je telefon na ležernih ISO 800, kar je konkretna razlika.
Ne, nismo se zmotili, preverili smo dvakrat - Huawei Mate 9 ima pri ISO 3200 boljšo sliko kot pri ISO 1600. Ali je to vpliv dodatnega tipala ali boljšega odstranjevanja šuma, nam ni uspelo ugotoviti, a tudi drugi nočni posnetki pokažejo enako odstopanje v korist višje občutljivosti.
Če je bil surovi format zapisa fotografije (RAW) še pred časom domena fotoaparatov, je postal stalnica pri zmogljivejših telefonih. S pomembno razliko: slednji ne komplicirajo s svojimi zapisi, temveč shranjujejo v Adobejev format DNG, ki ga zna prebrati praktično vsak program.
Hitrost ostrenja je postala domena telefonov. Majhna tipala, velika globinska ostrina, lažje delo z napravo. V slabih svetlobnih razmerah pa fotoaparati, predvsem DLSR, prevzamejo vodstvo po zaslugi večjih tipal za ostrenje.
Kaj je pokazal test?
S preizkusnih posnetkov je hitro postalo jasno, kako je s stvarmi. S kompaktnimi fotoaparati je zelo slabo.
Huawei Mate 9 je, recimo, gladko povozil Olympus TG4 pri občutljivosti ISO 3200. Tudi Sony Xperii XZ je to delno uspelo, saj ji je uspelo dobiti več podrobnosti kot Olympusu, pri barvnih prehodih pa je izgubljal. Snovalci so algoritme raje usmerili v iskanje ostrih robov kot podrobnosti, kar je nekako smiselno. Praviloma slik v polni ločljivosti ne objavljamo, zato nam je ostrina na robovih pomembnejša. iPhone ima najvišjo ločljivost ISO 1600, ki je v formatu RAW še vedno uporabna in konkurenčna. LG G5 je pri visoki ločljivosti praktično nekonkurenčen in si z njim v slabih svetlobnih razmerah ne boste veliko pomagali. Čeprav Xperia XZ odlično izriše podrobnosti, je preostali del posnetka podoben pastelni sliki. Podobno je tudi pri LGju, Huawei in iPhone pa bolje opravita. Način HDR, ki vsaj na zaslonu telefona daje boljše rezultate, zna ponagajati pri sestavljanju posnetka in ga je bolje izklopiti ter naknadno pri obdelavi dosvetljevati temne dele. RAW se je izkazal pri vseh napravah, na svetlih delih smo pridobili nekaj tonov, prav tako na temnih. Poleg tega obdelava v formatu RAW ni več omejena le na osebne računalnike, temveč se zna z njim spopasti kar nekaj aplikacij, med njimi Snapseed, za katerega lahko rečemo, da je med zanimivejšimi in uporabnejšimi.
Primerjava naprav pri občutljivosti ISO 3200. Bolj podrobno si fotografijo oglejte na www.monitor.si/hi_iso.
Pogled v laboratorij
Telefoni, vsaj vrhunski modeli, so torej brez težav opravili s kompaktnimi fotoaparati z manjšimi tipali. Preseneča pa to, da fotografski pedigre niti ni tako pomemben, saj Sony prav nič ne izstopa. Zato ne čudi, da se fotografska industrija pri kompaktih seli na enopalčna tipala, ki so zaenkrat brez težav konkurenčna telefonom. A tudi tu se zna zgoditi premik, pred časom je Panasonic že naredil telefon z enopalčnim tipalom, kar pomeni, da ga lahko tudi drugi. Na srečo fotografske industrije to potegne za seboj tudi večji objektiv, česar pa uporabniki praviloma ne želijo. Veliki večini globinska neostrina ali ISO ne pomeni prav veliko, pomembno jim je predvsem to, da takrat, ko pritisnejo na sprožilec, dobijo lep posnetek. In to jim telefonska industrija v tem trenutku tudi zagotavlja.
Seveda se moramo najprej vprašati, kaj pravzaprav želimo od naprave. Fotografska krajina se je v zadnjih 20 letih močno spremenila in postala raznolika kot še nikoli. So pametni telefoni podaljšek ali nadaljevanje fotografske zgodbe? Odvisno, koga vprašate. Za mlade vsekakor nadaljevanje, za starejše oboje. O tem, da so posnetki že lep čas dovolj dobri za objavo v vseh medijih, ni več dvoma, v zadnjem času celo nekateri poslovni naročniki zahtevajo, da so fotografije narejene s pametnimi telefoni. Razlog ni v ceni, temveč predvsem v dejstvu, da lahko fotograf posnetke objavi praktično takoj in da obenem ne izstopa in se bolj zlije z okolico. Za dobrega fotografa je fotoaparat le orodje, naj bo to zadnje Canonovo digitalno čudo ali stari Altix brez merilca svetlobe in z ročnim previjanjem filma. Vse vmes so odtenki sive, največkrat odete v mavrične barve vidnega spektra svetlobe.