Bolje pozno kot nikoli
Boj za grafični prestol se nadaljuje. Bo novi Radeon pometel s končno "odraslim" nVidiinim Fermijem? Kdo je hiter, kdo počasen, kdo je vroč in kdo glasen? Za vas smo preizkusili najnovejše stvaritve dveh večnih konkurentov grafične industrije.
Da, bolje pozno kot nikoli, bi lahko rekli za našo najnovejšo primerjavo enoprocesorskih zverin najvišjega cenovnega razreda. Med nami sta zopet stari sablji, ATI in NVidia. Pardon, AMD in NVidia. Tako je, z zadnjo generacijo grafičnih procesorjev serije 6000 so se vodilni pri AMDju odločili, da opustijo tržno znamko ATI, ki je med nami že 25 let. Opustitev je bila sicer pričakovana, vendar za poznavalce morda prezgodnja. Rdeče-beli logo gre torej počasi v pozabo, namesto njega pa prihaja novi stari AMD, ki bo v prihodnje krasil serijo grafičnih procesorjev Radeon.
Dobro, z birokracijo smo opravili. Opala, ne še. Marsikdo se bo namreč vprašal, kaj hoče AMD dokazati s svojim načinom poimenovanja modelov. Do nedavna je višja prva cifra veljala za naslednika generacije. Tako bi za naslednika predzadnje serije, HD 5800, pričakovali serijo HD 6800 ("Barts"). Zdaj ni več tako, saj Barts predstavlja serijo višjega srednjega razreda. Pravi naslednik serije HD 5800 je tako že v uvodu omenjeni Cayman, ki je na voljo v dveh različicah, HD 6950 in HD 6970. Slednja je seveda močnejša (ta logika na srečo ostaja). In dokler na police ne pride dvoprocesorska izvedenka Caymana ("Anthilles"), velja HD 6970 za najmočnejšo enoprocesorsko grafično kartico podjetja AMD.
Kaj bomo dobili z nakupom Kajmanskih otokov v obliki grafične kartice? GPU, ki se baha s 24 gručami po 64 senčilnih (pretočnih) procesorjev. Da, na močnejši HD 6970 jih boste našli 1536 s taktom 880 MHz, šibkejšega brata pa so oskubili za dve gruči in upočasnili na 800 MHz. V primerjavi z GTX 580, opisanim v nadaljevanju, ki jih ima "zgolj" 512, je razlika na videz velikanska. Ker pa gre za povsem različne zasnove čipa, taka primerjava izgubi na veljavi.
Poleg GPUja boste dobili zraven še 2 GB hitrega pomnilnika GDDR5, ki bo na močnejši izvedenki tiktakal s 1375 MHz, na šibkejši pa 125 MHz počasneje. Efektivna frekvenca je seveda štirikrat višja, po zaslugi GDDR5 tehnologije (glej januarski članek o navijanju). Pomnilniško vodilo ostaja 256-bitno, zato pa so ga povezali s hitrejšim pomnilnikom v primerjavi s serijo Geforce 500, ki ima na račun širšega pomnilniškega vodila lahko počasnejši pomnilnik (in doseže enake oz. boljše rezultate).
Med novosti serije 6 lahko dodamo nov način mehčanja robov (Morphological AA), ki se kot filter prek DirectCompute izvede po obdelavi slike (frama) v grafičnem cevovodu, tik preden je poslana na grafični izhod. MLAA je možno vklopiti zgolj prek nadzorne plošče Catalyst Control Center, ob tem pa seveda velja opomniti na izklop internih mehčanj robov v posamičnih igrah. Poleg tega so izboljšali zmogljivost filtriranja tekstur (Anisotropic Filtering) in predvsem teselacije. Izvajanje te naj bi bilo kar enkrat hitrejše od predhodne serije. Kot zanimivost omenimo še dvojni BIOS, ki skrbi za to, da grafične kartice ne bi pomotoma poslali v večni spanec. Grafične kartice že vrsto let ponujajo možnost nadgradnje BIOSa, največkrat pa to uporabljamo navijalci. Z nastankom modifikacij programske kode BIOSa pa je prihajalo do vse večjega števila neuspešnih reprogramiranj, s čimer je kartica ponavadi romala na omaro, oz. če ste res imeli srečo, na zamenjavo k izdelovalcu. Z dvojnim BIOSom pa je teh težav konec, prav tako je navijalski skupnosti olajšano testiranje spremenjene programske kode z enostavnim stikalom, ki preklopi med modificiranim (Rewritable) in tovarniškim (ReadOnly) BIOSom.
Omeniti velja še uporabno lastnost, ki sliši na ime Eyefinity. Z njo je mogoče na eni od zgoraj omenjenih kartic (tudi serija 6800) povezati do kar šest monitorjev. S tem kartica pridobi na uporabnosti tudi v profesionalni sferi, kjer je potreba po več zaslonih velikokrat nujna.
Na zunaj kartico (velja za oba modela) krasita dva mini-DisplayPort konektorja specifikacije 1.2 (prej 1.1), dva DVI (1x SingleLink in 1x DualLink, za visoke ločljivosti), en HDMI 1.4a konektor in 27 cm dolga nalepka. Ja, dolga je, vendar ne predolga. Preden začnete dvomiti o prostornosti vašega ohišja; večina Midi ATX ohišij bo kartico z veseljem in brez težav vzelo pod streho. Dvom raje preusmerite v denarnico, saj vas bo šibkejša olajšala za dobrih 250 evrov, močnejša pa še za slabega stotaka več. Upravičeno? Berite naprej.
Je to res novost?
NVidia nam na drugi strani cedi sline s polnokrvnim Fermijem (GTX 580) in z njegovim mlajšim bratom GTX 570. Serija grafičnih procesorjev Fermi je požela že vrsto tako pozitivnih kot negativnih kritik, predvsem zaradi zamude prvih modelov na trgu in prevelikega gretja. GTX 480 se je, in se še vedno, greje preveč. Kljub temu da ima eno gručo pretočnih procesorjev (Streaming Multiprocessor - MP) manj, je zmožen oddati četrt kW, a to pod resno obremenitvijo in povišanimi frekvencami kvečjemu preseže. NVidia se je te napake rešila z novo revizijo čipa (model GTX 460) in ga poslala na trg višjega srednjega razreda. Še vedno pa je ostalo vprašanje polnokrvnega čipa, ki bi izkoristil vseh 16 (prej 15) gruč pretočnih procesorjev (Streaming Processor - SP), s čimer bi na GPUju dobili dodatnih 32 pretočnih procesorjev in štiri enote za obdelavo slike (SFU), skupaj torej vseh 512 SP-jev in 64 SFU. Takšne so namreč specifikacije GTX 580. Da pa bi ostali v mejah deklarirane porabe električne energije in posledično gretja, je NVidia kartico opremila s t. i. nadzorniki porabe (Power Monitoring Chips). Tako lahko prek gonilnikov dinamično spreminja hitrost kartice na podlagi trenutne porabe toka. Poleg tega so temeljito spremenili referenčni hladilnik in mu odstranili t. i. heat-pipe ter ga spreobrnili v Vapor Chamber, ki deluje na podlagi uparjevanja tekočine znotraj bakra. Tako so dosegli boljšo razporeditev toplote čez celoten hladilnik, s tem pa so posledično lahko zmanjšali obrate glasnemu ventilatorju. Ta je bil prav tako deležen minimalnih sprememb; dodali so mu objemko na vrhu vetrnic ter mu tako zmanjšali vibracije in s tem glasnost. Ko so hlajenje spravili v red, so povišali delovne frekvence tako procesorja kot pomnilnika; prvega za 10 %, drugega pa za 8 %. S temi lastnostmi so TDP GTX 580 spravili na 244 W, kar je 6 W manj od 480tke.
Prav tako so izboljšali (povzeli po GF104) zmogljivost FP16 filtriranja tekstur, kjer zdaj GTX 580 v eni urni periodi obdela štiri FP16 pike (pixel) v primerjavi z dvema na GTX 480. FP16 predstavlja renderiranje enega 16-bitnega HDR kanala (R, G, B in A), v praksi pa ta izboljšava enostavno pomeni hitrejšo obdelavo HDR tekstur pri enakih delovnih frekvencah. Če ostanemo pri izrisu slike; nekakšna novost je tudi izboljšan Z-culling. Njegova naloga je, da pike, ki na končnem izrisu ne bodo vidne, enostavno preskoči in s tem prepotrebne vire nameni za obdelavo pik, ki bodo na zaslonu dejansko vidne.
Ostane nam še Geforce 570 GTX, ki je zadnja izmed kartic na tokratnem testu. Če bi pognali par sintetičnih benchmark programov, bi lahko rekli, da gre za kartico med starim in novim prvakom (GTX 480 in 580). In težko bi bilo drugače. Pod pokrovom boste namreč našli čip s kodno oznako GF110, torej z vsemi bonbončki oz. popravki, ki jih je prinesel GTX 580. Reduciranje na model GTX 570 se začne z nižjimi delovnimi frekvencami in konča z ožjo pasovno širino pomnilniškega krmilnika. Vmes so pobrali četrt GB pomnilnika, poleg tega so na samem GPUju onemogočili 8 ROP enot, tako da jih ima sedaj 40, prav tako pa niso pozabili izklopiti ene gruče pretočnih procesorjev (32), kar pa vzame s seboj tudi eno enoto SFU.
Oba modela sta zasnovana okoli 12-slojnega tiskanega vezja (PCB), pri čemer močnejši model za dovod električne energije uporablja 6+8 pinski PCI-E konektor, šibkejši pa dva 6-pinska. Zadnja plat je pri obeh modelih enaka; 2x DualLink DVI izhoda in 1x mini-HDMI. Na DisplayPort lahko zaenkrat pozabite. Še vedno smo omejeni "zgolj" na dva zaslona, prav tako je za 3DVision Surround potrebna dodatna identična kartica v SLI načinu. Dolžina obeh kartic je praktično enaka karticam rdečega tabora.
Če smo pošteni in malce pokritiziramo poimenovanje modelov še v zelenem taboru, je preskok v nazivu na serijo 500 nepotreben. V osnovi gre za zelo malo izboljšav; enostavno gre za serijo 400 s potrebnimi popravki. Kot so pred leti poimenovali "popravljeno" GTX 280 v GTX 285, bi zgodbo lahko ponovili še tukaj (GTX 475 in GTX 485). Marketing enostavno ne pozna meja.
Da ne pozabimo; na t.i. "bundle" lahko pozabite. Vse kar boste pri Gigabyte karticah dobili, je HDMI kabel, DVI-to-VGA adapter in dva Y pretvornika Molex-to-PCI-E.
Če strnemo zgoraj opisano v tabelo, dobimo pregled nad celotno zgodbo.
Navijanje
Preden pa odkorakamo do rezultatov naših testiranj, si še oglejmo, kako dobro nam je uspelo naše kandidatke naviti. Saj veste, zakaj bi se zadovoljili s tistim, kar nam prodajo trgovci. Najprej vas bomo pozitivno šokirali; AMDjeva paradna konja sta v osnovi enaki kartici, z drugačno nalepko in seveda BIOSom. "Res je!", bomo rekli vsem, ki so najprej pomislili na zamenjavo BIOSa na HD 6950 z BIOSom iz HD 6970. Zopet se vračamo v čas Geforcea 6800LE in Radeona X800 GTO^2, ko smo programsko omejeno kartico osvobodili in s tem pridobili cevovode, ki so nas ločili od najdražjih izvedenk. Kot vedno pa pri delikatnih postopkih navijanja in posodabljanja BIOSa to počnete povsem na lastno odgovornost. Prav tako naj omenimo, da je bil primarni cilj optimalno naviti vsako izmed kartic na referenčnem hladilniku, brez dodatnih stroškov in brez dodatne napetosti na jedru.
"Rdeči puščici" sta brez težav prilezli do 950 MHz (jedro in SPji), pomnilnik pa je že v osnovi dokaj navit. Možno je tudi, da HD 6950 ne bo zmožen obdelati podatkov v pomnilniku s frekvenco HD 6970 (1375 MHz) in mu bo po nadgradnji BIOSa treba znižati takt pomnilnika. Priporočamo test pomnilnika, potem modifikacijo BIOSa z delujočimi frekvencami in šele nato posodobitev.
Da pa bo primerjava zanimivejša, smo obe karti navili na enake frekvence in s tem pokazali praktično razliko dodatnih 128 SPjev na HD 6970.
Pri zelenih odklepanje ne pride v poštev, saj so čipi fizično oskubljeni. Tako nam preostane "zgolj" višanje frekvenc. Močnejšo izvedenko smo gnali pri 15 % višjih frekvencah (GPU in SPji), kar je tik za vodilnim Radeonom 6950 (19 %). Geforce 570 GTX se pri navijanju ni najbolje izkazal, saj smo ga z muko spravili na dobrih 800 MHz (oz. 1600 MHz na SPjih). Nekaj mV več napetosti na jedru bi v kombinaciji z boljšim hlajenjem to kartico spravilo na zelo spodobne frekvence (~900 MHz).
Nobena izmed testiranih kartic ni izstopala pri odvajanju toplote in zatiranju glasnosti, temperature pa so pod obremenitvijo redko segle pod 85° C. Vse štiri pa v gretju, glasnosti in zmogljivosti prekosi HISova dvoprocesorska pošast prejšnje generacije, HD 5970, ki smo jo zraven postavili za primerjavo, na tovarniških in navitih frekvencah.
Za koliko odstotkov nam je uspelo naviti preizkušene kartice.
Rezultati!
Ker pa ni vse zlato, kar se sveti, smo zgoraj opisano tehnološko dovršenost preverili v praksi. Testiranje je potekalo s to programsko opremo:
Vsi preizkusi so bili opravljeni z izklopljenim pospeševanjem fizike na NVidia karticah (CPU mode), na ločljivosti 1920 × 1200 pik in z vsemi grafičnimi podrobnostmi, nastavljenimi na najvišjo stopnjo (4xAA, 16xAF).
HD 5970 sicer kraljuje v 3DMark Vantage, vendar z minimalno prednostjo pred GTX 580 in ob pomoči dodatnega grafičnega procesorja. S tem smo dokazali moč Fermi arhitekture, prav tako pa ne smemo zanemariti novih Radeonov, ki so nekako v rangu GTX 570. Opazi se primanjkljaj 128 senčilnih procesorjev na HD 6950.
Zgodba se nadaljuje z najnovejšo različico priljubljenega benchmark programa 3DMark11. Kot je razvidno iz grafa, so rezultati v podobnem razmerju kot pri Vantagu.
In že smo pri igrah. Prva je nadaljevanje uspešnice "Lost Planet: Extreme Condition". Nadaljevanje sicer ni poželo uspeha predhodnika, grafični pogon v DX11 inkarnaciji pa predstavlja zelo dobro podlago za merjenje zmogljivosti sistema. NVidiin "The Way It's Meant To Be Played" logo verjetno ni brez razloga v uvodnem videu, tako da prevlada zelenih tukaj ne preseneča. HD 5970 ne zna izkoristiti svoje potencialne moči zavoljo slabe podprtosti v igri oz. gonilnikov. Lepo je vidna tudi več kot 20 % pohitritev navitega HD 6950. Prav tako je razvidno, da dodatni senčilniki na HD 6970 ne pridejo do izraza, medtem ko je razlika 32 SPjev med GTX 580 in 570 OC lepo opazna.
Nadaljujemo z nadaljevanjem še ene uspešnice, tokrat iz leta 2002. Mafia II sicer uporablja DX9 grafični pogon, vendar ga izkorišča v polni meri in nam tako vseeno postreže s prelepo in strojno zahtevno grafiko. Med novinci malenkost izstopa GTX 580, vendar premalo, da bi upravičil svojo ceno.
Selimo se nazaj v DX11 vode z "remakom" igre Aliens versus Predator iz leta 1999. Igra, ki je še vedno znana po svoji izjemni srhljivosti, je tokrat zgolj bleda senca izvirnika, preoblečena v podrobnejše teksture. Ker pa nismo tu, da bi ocenjevali igre, si raje oglejmo število slik na sekundo, ki so jih kartice zmožne izrisati. Mirno lahko zatrdimo, da HD 5970 še ni za odmet in da prvič na testu suvereno vodi pred novimi prišleki. Če za hip spregledamo solidno navito GTX 580, je opazen konstanten trend preostalih kartic, ki se vrti okoli 60 FPS. Radeona znova dokazujeta, da sta navita in z vsemi SPji povsem konkurenčna.
Še vedno ostajamo v srhljivih, temačnih prostorih. Tokrat z lansko uspešnico Metro 2033, kjer s svojim nadvse zahtevnim grafičnim pogonom 4A Engine ne pridejo do sape niti najnovejši grafični procesorji. Kot je razvidno iz rezultatov, je razlika med najmočnejšo in najšibkejšo zgolj 5,5 FPS, to pa je pri tako nizkih FPS skoraj 20 %. Če izvzamemo GTX 570, so kartice znova zelo konkurenčne.
In že smo pri avtorju všečnih igrah. DiRT 2, legendarna serija na žalost pokojnega dirkača WRC, Colina McRaeja, nas sicer ne bo navduševala z obljubljeno simulacijo in realnim poškodbenim modelom, bo pa več kot odlična za kakšno zabavno dirko. Zopet smo priča odličnemu DX11 grafičnemu pogonu starega mačka dirkaških iger, Codemasters, in prav škoda bi bilo tako igro izpustiti iz našega testnega repozitorija. Tokrat smo priča zelo igralnim FPS, z GTX 580 in HD 5970 na čelu. Fermi se, kot kaže, dobro znajde "za volanom", medtem ko je konkurenci igra malo manj pisana na kožo, saj naviti Radeon HD 6970 zaostaja 10 % za tovarniško GTX 570.
Prihajamo h koncu našega testa. Pred nami je še ena izmed iger s podporo NVidie v uvodu, ki pa se, ironično, obnaša bolje pri konkurenci. Just Cause 2, tokrat v DX10 načinu.
In zmagovalec je...
Po vsem naštetem in videnem lahko nedvomno zatrdimo, da je NVidiin paradni konj najhitrejša kartica z enim procesorjem na svetu. Na njeno žalost in AMDjevo srečo lahko z enako gotovostjo rečemo, da je HD 6950 trenutno najboljši nakup. Z možnostjo "preobrazbe" v močnejšega in hitrejšega brata pa to trditev zgolj še podkrepi. HD 6970 tako postane kolateralna škoda, medtem ko se GTX 570 izkaže za hitro kartico, ki pa so ji pozabili "zreducirati" bistveno lastnost - ceno.