Bomo kdaj zares popolnoma digitalni?

Naš svet upravljajo računalniki. Internet teče na računalnikih, iskalne rezultate razvrščajo računalniki, tovarne poganjajo računalniki, pisarne so polne računalnikov, naši domovi se šibijo pod računalniki, hej, celo v našem žepu in celo na zapestju (!) nam ždi računalnik. Zakaj nas torej še vedno vse preveč obvladuje čisto navadna, analogna papirologija?

Odločil sem se zamenjati banko. Razlog je banalen, pa vendar zame pomemben – leta 2015 največja slovenska banka v svoji e-obliki omogoča pregledovanje le po 62 dni transakcij naenkrat. Brez heca! In ker naj bi bila menjava banke pri nas enako enostavna kot menjava operaterja (»odpoved« stari banki lahko uredi tudi kar nova banka, brez obiska stranke), sem se tega lotil, hm, nekoliko na hitro. Na začetku tudi prehitro, kajti menjati banko, še preden si ji odplačal kredit, to je pa sploh težko. Tudi po tem pa ne lahko – ostane namreč težava urejanja trajnikov ali kako se jim že zdaj reče? Saj veste, tisto, s čimer nam potem banka vsak mesec poplačuje račune za elektriko, vodo itd. … Včasih je bilo dovolj, da si na banko prinesel zadnji račun storitve, ki si jo želel obesiti banki, danes ni več tako – treba se je dogovarjati z vsakim izdajateljem računa posebej. In dogovarjati se moram jaz sam, plačnik računa, ne banka. In, kar je najlepše, vsak izmed njih ima svoje muhe, kako naj bi to opravilo potekalo.

Sam sem si naivno predstavljal, da je dovolj le nekakšno sporočilo o spremembi številke transakcijskega računa (TRR), saj vsi drugi podatki pač ostanejo enaki. Naivnež. V resnici so od mene želeli vedeti vse in še več, tudi vse tisto, kar že leta leži v njihovih računalnikih. In, da, to so želeli v pisni obliki, napisano na papirju s kemičnim svinčnikom. K sreči je večina podjetij, s katerimi sem imel opravka, nekoliko obvladala vsaj elektronsko pošto, z (ne)varnostjo njene rabe pa so se spoprijemali različno.

Zmagovalec v komplikatorstvu je nedvomno ponudnik električne energije Gen-I. Od mene so zahtevali, naj napišem dopis, kaj točno bi želel, ga natisnem, lastnoročno podpišem, »poskeniram« (ok, v resnici sem ga s telefonom pofotografiral) in jim ga pošljem po elektronski pošti. Tri dni zatem (v nedeljo!) sem dobil odgovor, da mi bodo na podlagi tega dopisa po navadni pošti poslali v podpis pogodbo, ki jo moram vrniti podpisano po navadni pošti. Račun, ki je prišel na dom 14 dni kasneje, seveda še vedno ne bo plačan prek trajnika, pravijo, naj ga plačam sam. Toda naj bo, v resnici jim dam prav – elektronska pošta kot izrazito ne varen medij je bila kot taka tudi prepoznana.

Popolno nasprotje je bila, recimo, Zdravstvena zavarovalnica Triglav, ki mi je kar na podlagi telefonskega klica po elektronski pošti poslala obrazec (PDF), ki sem ga natisnil, izpolnil z množico podatki, podpisal, spet pofotografiral in poslal nazaj. Zelo enostavno in hitro, toda ne morem se otresti občutka, da moja istovetnost kot sklenitelja pogodbe ni bila ravno neizpodbitno ugotovljena.

Ravno nasprotno kot pri mami Triglavu, kjer imam urejeno drugačne vrste zavarovanje. Tam so bili naravnost zgroženi, da »nekatera podjetja« to urejajo kar po elektronski pošti, saj gre vendar za finančne pogodbe, ki se urejajo le in zgolj osebno. Da, v poslovalnici sem zato moral ročno izpolniti dva obrazca formata A4, na obeh je bila množica večinoma enakih podatkov. Te ima zavarovalnica tako ali tako že od prej. Triglav ima sicer tudi nekaj, čemu pravijo iTriglav, se pravi nekaj, kar naj bi imeli vsi – upravljanje  pogodb po spletu. Deluje s prijavo z osebnim certifikatom (npr. SigenCA) in omogoča … hm, pravzaprav mi ni uspelo ugotoviti, kaj omogoča, saj moje 15 let stare zavarovalne police ni v tem iSistemu, ker je pač prestara.

Ostala mi je še komunikacija z ljubljanskim podjetjem Snaga, ki sem se jo (nespametno, priznam) najprej odločil opraviti po telefonu. Javna podjetja (pardon, javni holdingi) imajo namreč uradne ure, nekaj, kar meni, neukemu uslužbencu neholdinga pomeni nekaj takega, kot da so v službi pač samo od 8h do 12h, pa še to ne vsak dan. Saj verjamem, da izven teh ur tudi kaj počnejo, toda če so že »javni«, potem naj bodo pač na voljo javnosti (vsaj) osem ur na dan, kot mi vsi. No, izkaže se, da vsaj za komunikacijo po elektronski pošti to drži, odgovor iz Snage sem dobil v borih štirih minutah, pohvalno! Žal me je odgovor le preusmeril na, hm, elektronsko pošto Javnega Holdinga Ljubljana. Spletni obrazec (zdaj verjetno že veste – natisnjen, izpolnjen, podpisan, pofotografiran…), ki sem jim ga poslal, se je na tem naslovu nekako »izgubil« – uslužbenka mojega elektronskega sporočila na »kupu natisnjenih sporočil« (brez heca, tako je rekla!) ni našla. No, vnovično posredovanje obrazca na njen neposredni naslov je k sreči pomagalo.

Če povzamem – od odločitve o menjavi banke je trenutno 50 dni, pa vsi postopki še vedno niso končani. Trajniki so sicer sklenjeni, a očitno bodo zaživeli šele z računi naslednji mesec. Pa bi bilo, vsaj teoretično, lahko vse to postorjeno toliko hitreje, ko bi imela podjetja ustrezno (ali sploh kakšno) programsko opremo, ki bi bila temu namenjena, mar ne?