Bondwell - Prepoznali potencial prenosnikov, a ga niso znali unovčiti

Podjetje Bondwell je predstavljalo enega prvih »kitajskih« poskusov osvojitve Zahoda z računalniško tehnologijo. Posebej spretni so bili na področju miniaturizacije, torej prenosnih računalnikov.

Bondwell je bilo podjetje s sedežem v Hongkongu, ki je računalniški javnosti postalo bolj znano leta 1984, ko je prevzelo ameriško podjetje Spectravideo, ki je tudi veljalo za prodajalca domačih računalnikov. »Kitajci« so se takoj lotili dela, in to precej temeljito. Ime Spectravideo se je takoj poslovilo, družba se je preimenovala v Bondwell Industrial Co. Inc., prav tako pa hitro opustila izdelavo računalnikov za domačo uporabo ter se posvetila gradnji sistemov, ki so temeljili na operacijskem sistemu CP/M pa tudi s PC združljivih osebnih računalnikov. Bondwell je bil tudi eden prvih proizvajalcev na svetu, ki je videl prihodnost v prenosnih računalnikih. Ameriške tekmece je strašil s preverjenim receptom v svetu potrošniške elektronike– znatno nižjo ceno od konkurence. Žal je izdelovalec pogosto sprejel kompromis preveč, zato njegovi računalniki nikoli niso postali ikone v računalniški industriji. Oglejmo si nekatere stvaritve, ki so dale misliti tako tekmecem kot kupcem.

V prvih letih po ustanovitvi je podjetje Bondwell prodajalo vrsto predhodnikov prenosnih računalnikov, ki so temeljili na osembitnem procesorju Zilog Z80 in operacijskem sistemu CP/M-80. Računalniki Bondwell-12, Bondwell-14 (predstavljena 1984) in Bondwell-16 (z letnico 1985) so zelo spominjali na modele še enega pionirja v svetu prenosnih računalnikov – družbe Osborne –, a so hkrati premogli tudi lastne inovacije. Ena najbolj izjemnih, upoštevaje čas nastanka teh računalnikov, je bil vgrajen sintetizator govora – računalnik je znal uporabniku torej povedati izide poizvedb oziroma ukazov. Nad slednjim so bili začudeni celo inženirji takrat uveljavljenih ameriških proizvajalcev računalnikov.

Bondwell se je z osebnimi računalniki zoperstavil tako uveljavljenim imenom v industriji kot tudi pretežno ameriškim »garažistom«. A je kaj kmalu presedlal v pretežno prenosniške vode.

Udarili z dampinškimi cenami

Bondwell-12 je bil pravzaprav prenosni računalnik v kovčku, vgrajen pa je imel devetpalčni (23 cm) monokromatski CRT-zaslon. Procesorju Z80 je delalo družbo 64 KB vgrajenega pomnilnika, programe pa je lahko nalagal in bral ob pomoči dveh 5,25-palčnih disketnikov, ki sta podpirala diskete dvojne gostote (do 180 KB). Računalniku je poveljeval operacijski sistem CP/M 2.2. Model Bondwell-14 je prinesel podvojeno količino delovnega pomnilnika, operacijski sistem CP/M 3.0 in podporo za diskete večje gostote zapisa (360 KB). Šele model Bondwell-16 je enega izmed dveh disketnikov zamenjal za vgradni disk zmogljivosti slabih 10 MB.

Bondwell je prenosljive računalnike prodajal po cenah, o katerih so ameriški konkurenti lahko le sanjali.

V kombinaciji z res dostopnimi cenami (od nekaterih konkurenčnih računalnikov so bili tudi več kot polovico cenejši) je Bondwell za svoje računalnike vedno našel kupce. A ti so nato spoznali vrsto kompromisov, na katere je moral pristati izdelovalec, da je dosegel nizko ceno. Že samo ohišje je bilo izdelano iz ne prav trdne plastike in daleč od standardov, ki so veljali za takratne prenosne računalnike. Uporabnikom je velikokrat težave povzročal tudi napajalnik, ki se je pregreval in izklapljal (ker ni imel vgrajenega ventilatorja). Za nameček je bil nameščen neposredno pod tipkovnico. Tudi izbira perifernih naprav je bila na račun okrnjenega nabora vmesnikov precej manjša kot pri konkurenci.

Kitajci se hitro učijo

A azijskemu proizvajalcu s sedežem v Kaliforniji je bilo treba priznati, da se je hitro učil. Že njegov četrti prenosnik, poimenovan Bondwell-2, predstavljen leta 1985, je odpravil več napak predhodnikov. Konkurenca je preprosto zmajevala nad za takratne prenosljive računalnike nizko ceno 995 ameriških dolarjev, a kljub temu je Bondwell-2 za odšteti denar kupcu ponudil procesor Z80L, 64 KB pomnilnika (na voljo sta bili tudi razširitvi na 256 ali 512 KB) ter disketnik s podporo za diskete zmogljivosti 360 KB. Med vmesniki sta bila na voljo tako serijski kot paralelni vmesnik. Kot eden (zelo!) redkih prenosnih računalnikov s sistemom CP/M je imel vgrajeno celo baterijo.

A presenečenj za to leto še ni bilo konec. Sledil je 5,5 kilograma težki prenosni računalnik Bondwell Model 8, ki je že premogel znatno bolj skromne zunanje mere od predhodnikov (284 x 78 x 310 mm). Poganjal ga je Intelov procesor 80C88 (takta 4,77 MHz), vgrajeni LCD-zaslon pa je lahko izpisal besedilo velikosti 80 vrstic x 25 znakov ali pa izrisal grafiko ločljivosti 640 x 200 pik. Uporabniki, ki se niso zadovoljili s sliko na monokromatskem zaslonu, so lahko sliko v barvah pošiljali na drug zaslon prek kompozitnega ali RGB-vmesnika. Pod tipkovnico, ki je premogla 76 tipk, je bila vgrajena baterija, vsebine pa je uporabnik lahko nalagal ob pomoči 3,5-palčnega disketnika (720 KB diskete) ali modema (hitrost 300 baudov). Bondwell-8 je bil tudi prvi računalnik podjetja, ki je bil združljiv s standardom PC.

Pozneje so predstavili še naprednejši prenosnik Bondwell-18, ki je že premogel procesor z arhitekturo x86 in je poganjal MS-DOS. Podjetje je imelo še vrsto zanimivih idej, nekatere je tudi bolj ali manj uspešno preneslo v prakso. Leta 1991 je tako kot prvo na svetu v prenosni računalnik vgradilo senzor gibanja, ki je deloval kot varnostni mehanizem. Če uporabnik ni vnesel pravilnega gesla, je računalnik sprožil alarm, ko ga je poskušal premakniti. Večina uporabnikov je funkcijo videla kot nadležno, zato se pozneje na prenosnikih ni več pojavil.

Bondwell je pred 30 leti narekoval oblikovalske trende v svetu (za tiste čase) supertankih prenosnikov.

Stavili na supertanke prenosnike in pogoreli

V 90. letih prejšnjega stoletja se je Bondwell odločil specializirati za takrat supervitke prenosne računalnike. Model Bondwell B200 Superslim je bil sicer debel šest cm, a je še vedno premogel 8 MHz Intel procesor 80C88 CPU, 640 KB pomnilnika RAM, dva 3,5-palčna disketnika ter 10,5-palčni monokromatski zaslon LCD. Energijo za več kot uro samostojnega dela mu je zagotavljala NiCad baterija.

Leta 1990 predstavljeni Bondwell B310 Superslim je prinesel generacijo procesorjev 286, njegov naslednik B310V pa je takt procesorja že dvignil na 16 MHz, premogel pa je tudi trdi disk 40 MB in MS-DOS 4.01. Vgrajeni zaslon je že prikazoval grafiko v ločljivosti VGA (640 x 480 pik).

Adut prenosnika B310 Superslim je bila vsekakor tipkovnica – v nasprotju z večino drugih prenosnikov so jo hvalili celo programerji in inženirji, torej tisti, ki so jo največ uporabljali.

Žal se za tiste čase supertanki prenosniki med uporabniki niso prijeli, saj tudi potreb po rabi računalnikov na terenu ni bilo. Bondwellov računalniški oddelek se je zato soočal s slabšo prodajo, ki je zaustavila nadaljnji razvoj pa tudi obstoj podjetja.

Od prenosnikov k univerzalnim daljinskim upravljalnikom

Pred 30 leti so se poleg računalnikov v gospodinjstva po svetu že množično selili tudi televizorji, videorekorderji in različni radijski predvajalniki, kasetarji ter predvajalniki ploščkov CD (beri: zgoščenk). Podjetju Bondwell velja čestitati za to, da je imelo »nos« za obetajoča tehnološka področja. Že leta 1988 je tako izdelalo enega prvih univerzalnih daljinskih upravljalnikov na svetu. Daljinec BW-5010 je lahko krmilil do pet naprav, vgrajeno je imel celo osvetlitev tipk.

Eden prvih univerzalnih daljinskih upravljalnikov na svetu je hitro postal velik hit. Celo tako velik, da se je proizvajalec prenosnikov odločil posvetiti predvsem izdelavi daljincev.

Nekoč obetajoče podjetje iz sveta prenosnih računalnikov je tako leta 1993 zaključilo njihovo prodajo in se posvetilo izdelavi univerzalnih daljinskih upravljalnikov. Bondwell se je prestrukturiral v Remotec Technology Ltd in poskrbel, da je še eno računalniško ime odšlo v zgodovino.