Bralnik ali knjiga?

Pojavil se je bralnik. Mini aparat žepnega formata, ki ponuja vsebine knjig na zaslonu. Tiskana knjiga, ki je od Guttenberga dalje suvereno dominirala, je dobila novega tekmeca. Klasični računalnik, na katerem ste lahko prebirali knjižne vsebine, navzlic svoji priročnosti ni postal resen konkurent knjigi. Napornost gledanja v bleščavi zaslon je tak hendikep, da knjige ne ogrozi.

Kaj torej pomeni prihod novega bralnika?

Kot prvo je čudo, ob katerem je bralec presenečen. Čeprav prihaja iz rodu kompjuterjev, je na prvi pogled bolj podoben knjigi kot računalniku. Njegove črke ne skačejo, niso osvetljene z notranjim virom svetlobe, pa tudi sam format je velikosti žepne knjige.

Kot starokopiten bralec, ki uživa ob pogledu na knjigo, ki jo rad drži v rokah, po njej lista, vanjo vpisuje in po njej podčrtuje, sem apriorni nasprotnik uporabe e-bralnika. Toda nova napravica me je presenetila. Do nje nisem začutil odpora, temveč mi je vzbudila radovednost, česa je sposobna in kaj lahko ponudi.

Pogled nanjo je res blagodejen: za oko je občutek enak kot pri branju knjige. Tudi "listanje" je prijazno, s tipko prikličeš novo stran, lahko pa se tudi sprehodiš po želenih straneh.

Sama praktičnost bralnika je fascinantna: vanj lahko naložiš na stotine knjig, to pa pomeni, da boš lahko bogato nekaj desetmetrsko knjižnico spravil v drobceno napravo. Kako genialen stroj, če pomislimo na usode emigrantov, ki so bili primorani čez noč vse svoje premoženje strpati v dve torbi in so vzeli s seboj kvečjemu eno ali dve najljubši knjigi!

Prednost bralnika v primerjavi s knjigo je občutna zlasti na potovanjih, počitnicah ali ob dolgotrajnih odhodih v tujino.

Ali torej bralnik pomeni smrt knjige, tako kot je računalnik pokopal pisalni stroj pred slabima dvema desetletjema? Je mar bralnik absolutno superioren nad knjigo?

Če odmislim materialnost papirja, način tiska, obliko knjig, kar je pogosto vse paša za oči in v veselje duha, se bralnik in knjiga razlikujeta v modusu branja. Knjigo zaobjameš z enim pogledom. Med vrstice in na margine lahko pripisuješ bralne opombe, ki jih čez leta z lahkoto odkriješ, če knjige samo prelistaš. Kadar je branje zgolj potovanje čez besedilo, takrat je bralnik zmagovalec. Če pa je branje ustvarjanje vtisov, akt polaščanja besedila in avtorja, takrat je zmagovalec papirna knjiga. Tudi spomin je narejen bolj po modelu knjige. Kdaj pa kdaj vzameš v roke že prebrano knjigo in se približno spomniš, na katerem delu strani si občrtal pomembno mesto. Ker je bralnik ponavljajoča se ena stran, je bistveno slabši medij za vizualni spomin.

Njegova najšibkejša točka pa je material. Navidez se zdi enakovreden nadomestek za knjigo, a to gre vzeti s previdnostjo. Na knjigo lahko po nesreči sedeš, se nanjo nasloniš, lahko ti pade na tla, celo iz ognja je bila že kdaj rešena. Za bralnik pa so takšne okoliščine navadno usodne.

Kakorkoli že: bralnik je izum, ki zagotovo ne bo pokopal knjige, bo pa povzročil pohod branja tudi na generacije in v skupine, ki doslej niso brale besedil knjižnega volumna.